Ugledna poznavalka ddr. Nataša Golob nam je natrosila obilo zanimivosti o srednjeveških knjigah, pa tudi o tem, s kakšno tinto moraš pisati, da nekomu pošlješ lepe sanje ...
Jeseni pri Cankarjevi založbi izide prestižna monografija avtorice ddr. Nataše Golob o srednjeveških rokopisih, prvih tiskanih knjigah in listinah z naslovom S črnilom in zlatom. V ročno vezani in oštevilčeni knjigi so zbrane najlepše in najpomembnejše umetnine knjižnega slikarstva iz let od 850 do približno leta 1530, ki so se ohranile v knjižnicah in arhivih po vsej Sloveniji.
Danes se nam zdi, da imamo ženske končno priložnost, da se uveljavimo, vendar so se za slovensko zgodovino najbolj vplivne ženske rodile v srednjem veku.
Barbara Celjska prav gotovo sodi med vplivne dame svojega časa. Bila je trikrat kronana za kraljico in bila je soproga rimsko-nemškega cesarja Sigismunda Luksemburžana. Bila je izobražena, inteligentna, z odličnim občutkom za politiko in gospodarstvo. Upodobitve jo kažejo kot izjemno lepo gospo in vemo, da je bila tudi zelo bogata. Pozabljamo še na druge dame visokega in poznega srednjega veka: Ana Celjska je bila kraljica na Poljskem, vplivne pa so bile tudi plemkinje drugih rodbin, recimo Judita Spanheimska.
Pravite, da Slovenci nismo majhen narod in nikoli nismo bili. Že v srednjem veku smo imeli profesorje na Dunaju.
Da je govorjenje o »majhni Sloveniji« zrcalo ljudi, ki so sami majhni in premalo poznajo svoje korenine, so poudarili številni raziskovalci naše zgodovine. Vladar mora misliti naprej, imeti vizijo bodočnosti in hoditi za svojimi cilji. To velja za vse čase. In Celjani so nedvomno vedeli, da je sicer en zaboj cekinov dobra reč, a pomembno je znanje in potrebovali so izobražene ljudi, hoteli so jih imeti okoli sebe in po vsej deželi – podpiranje znanja je investicija v svojo vizijo prihodnosti. Veliko mladeničev iz Celja in okolice je odšlo študirat na Dunaj: najbolj nadarjeni in marljivi so postali profesorji na dunajski univerzi. Brikcij Preprost iz Celja, Avguštin Laščan, Bernard Perger iz Ščavnice so bili trije znameniti profesorji na dunajski univerzi. V naši zgodovinski zavesti so imena naših humanističnih veljakov skorajda neznana, pa je profesor Primož Simoniti napisal izjemno delo o slovenskih humanistih – zares, na pamet bi ga morali znati.
V srednjem veku je bilo na ozemlju današnje Slovenije pomembno humanistično središče Celje, kaj pa Ljubljana?
Ljubljana je postala izraziteje pomembna v 2. polovici 15. stoletja; sem so se stekale poti gosposke in meščanov, Ljubljana je dobila leta 1461 škofijo, nekaj let prej kot Dunaj. Vse dogajanje pa je treba gledati v luči politike, ki so jo vodili Habsburžani, plemstvo iz Kranjske in Štajerske je seveda potovalo na Dunaj in nazaj, bili so diplomati, svetovalci, vojskovodje, na resnično visokih položajih itd. Vemo, da je habsburške posesti in načrte ogrožala Beneška republika, njihovo ekspanzijo pa je Friderik III. preprečil tudi tako, da je kot neke vrste branik ustanovil ljubljansko škofijo; on in papež Pij II. Piccolomini sta na prestol postavila zanesljivega moža, to je bil zelo sposoben in zelo izobražen: Žiga Lamberg. Takrat je bila Ljubljana zanimivo intelektualno središče, saj je bil kardinal in tržaški škof Enej Silvij Piccolomini (poznejši papež Pij II) več v Ljubljani kot v Trstu. Kot je videti, so bili cesar Friderik III., Piccolomini in Žiga Lamberg tesno povezani.
Samostanske knjižnice so bile jedro srednjeveške učenosti.
Tako je; dokler se ni uveljavilo javno šolstvo, so samostani skrbeli za pouk. Ponekod so imeli posebne šole za zunanje učence, ki so potrebovali znanje za vodenje svojih posesti, ter notranje šole, ki so bile namenjene bodočim menihom. Knjižnice starejših samostanov so imele veliko gradiva, od optike do grške slovnice, od antičnih pisateljev do filozofskih del.
Iniciale, velike, slikarsko okrašene začetnice posameznih odstavkov in poglavij v rokopisih, ste vzeli kot izhodišče za proučevanje.
Iniciale, ki so delo knjižnih slikarjev, so strukturni element. Glede na velikost in prominentnost postavitve označujejo vstop v neko novo knjigo, so vrata, ki nam odpirajo nove misli. S svojimi oblikami, velikostmi in barvami pokažejo hierarhično strukturo teksta. Ob stiških rokopisih sem prav ob analizi inicial in ureditve strani lahko rekla, da je rokopise med letoma 1175 in 1180 delalo najmanj osem prepisovalcev, najmanj šest knjižnih slikarjev, najmanj pet rubrikatorjev, glede pergaminarev in knjigovezov pa ne morem kaj prida reči. Vsa ta skupina rokopisnikov je delala hkrati v stiškem samostanu. Raziskovalno delo je vedno vznemirljivo, vedno naletim na nove neznanke, in to me res veseli.
Koliko zlata so porabili za knjižne poslikave?
Srednjeveški mojstri so bili sposobni iz zlatega zrna, velikega, kot je riževo zrno, narediti tako tanke folije, da so ga imeli dovolj za okras 15 inicial, velikih od štiri do osem centimetrov. So pa znali narediti ponaredke, le da se tako »zlato« ni posebno lesketalo. Zelo drag je bil tudi moder pigment, ki so ga dobivali iz Afganistana, pa so tudi zanj našli zemljine, s katerimi so ga nadomestili.
Knjižni slikarji v srednjem veku so poznali številne trike, bili so kar nekakšni čarodeji.
Ohranilo se je približno tisoč receptov oz. navodil, recimo kakšen odtenek dajo drobno ali debelo zmleti kristale posamezne kamnine, da je treba dodati kis ali med itd. Srednjeveški rokopisi so za nas trd oreh, ker ob naštetih sestavinah niso navedli količin. Neznank je veliko – ali je recimo treba vzeti akacijev sok iz mediteranskih akacij ali kontinentalnih, ali je med cvetlični, smrekov ali hojev ... vse to vpliva na odtenke barv. Tudi za pripravke tint so poznali več sto receptov in razlikovali so se glede na čas in lokacijo, seveda pa tudi glede na namen rokopisa. Vse te substance sprožajo kemijske procese in nekaterih ni mogoče ustaviti. Tako so v Bruggeju in Gentu, torej v današnji Belgiji, nekaj časa zelo cenili »črne molitvenike«; ker pa je bila raztopina, v katero so pergamente potopili, na osnovi saj, se pergamenti razgrajujejo in po 500 letih bodo izginili nekateri izjemno lepi rokopisi, saj ne vemo, kako bi jih rešili. Pravljice so polne pripovedi, ki govorijo o čaranju.
Kako je bilo v srednjem veku?
Copranje ni srednjeveška posebnost, gre za sklope spretnosti, izkušenj in starejšega znanja, v navodilih je bilo mogoče najti skoraj vse. Evropski srednji vek nedvomno ni prekašal alkimističnega znanja iz starih azijskih središč ali iz Egipta. Nekatera magična besedila so res osupljiva. Posebne tinte so sestavili za zapise o astroloških znamenjih ali za nasvet, kako izvedeš uspešno tatvino, za nepremagljivost na bojnem polju, kdor je hotel poslati lepe sanje, je moral sestaviti tinto iz soka anemon, artičok, osatovih semen, oslove krvi, apna, pepelike, pelina, akacijeve cedike in deževnice. Bolj kot pisana sestava tint za posebne naloge je zanimiv razpon namenov. Taka sporočila so prišla tudi v srednjeevropske kraje in pozneje so se znašla v literaturi; zrcalijo se v celi vrsti likov, povezanih z magijo in posebnimi znanji – kot je dr. Faust, a to je literarna fikcija.
Katere so bile največje knjižne uspešnice poleg Biblije v srednjem veku?
Največje knjižne uspešnice so bila pravna dela, tako temeljne zbirke prepisov kot razlage in priročniki, ki so jih potrebovali povsod, na gradovih in v mestih, v samostanih, katedralah in šolah. Prepisali so številne slovarje, skoraj vsakdo je potreboval koledar itd. O pravem razponu posvetne literature bolj ugibamo: viteške epe in pripovedi ter pesnitve so pisali v živih jezikih, ki so se spreminjali in čez sto let je bila npr. nemščina že povsem drugačna, knjige v zastarelem jeziku pa so imele slabo usodo. Vselej so za med šli turistični vodniki. Predvsem je bil aktualen širši sredozemski prostor: Jeruzalem, Carigrad, severni Egipt, berberski kraji v severni Afriki, Gibraltar. V njih so bili zbrani praktični napotki, kje se splača vkrcati na ladjo, koliko stane, kje moraš plačati mitnino ... Pisalo je tudi, kako se je treba kje obleči, kako se je treba obnašati do žensk, kdaj kje jedo ... Potovanja so bila zelo pomembna predvsem zaradi trgovine.
Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
