Nataša Pirc Musar: "Včasih celo razumem Janeza Janšo!"

Nataša Pirc Musar: "Včasih celo razumem Janeza Janšo!" (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
20. 12. 2016

Nataša Pirc Musar. Aktivistka po duši. Vselej in vsepovsod.

Pri vseh poslih. Od novinarstva do prava. Vodenja. Humanitarnosti. In zastopanja bodoče prve dame Amerike. Melanie Trump. Ker tako terjajo njeni geni. Da je odločna. Vztrajna. Opažena. A tudi spoštljiva. Do sebe in drugih.

Med drugim do svoje naslednice. Do nove informacijske pooblaščenke. Ker dela dobro. V nasprotju s številnimi drugimi. Ki teptajo deset zapovedi. Zato jih Pirčeva brez dlake na jeziku krca. Nadejajoč se, da bo kdo le odgovarjal. In da bo morda vsaj kanček drugače. Boljše. Ker vsega sveta se pač ne da spremeniti. O tem je bila na vso moč prepričana še dolgo po študiju. A jo je življenje potisnilo na realna tla. In od tistikrat je njena zvesta spremljevalka poučna modrost, kako je bila nekoč pametna in je spreminjala svet, zdaj pa je modra in spreminja sebe.

Na poglavitno spoznanje vas nenehno in na slehernem koraku opominjajo tudi sove. Imate jih na policah, stenah, mizah.

Ja, že 15 let jih zbiram in jih imam že krepko čez 1.200. Ker so nočne ptice, sama pa sem najbolj ustvarjalna ponoči. In ker so simbol modrosti. No, če sem modra, pa še ne vem. Ker se vse življenje učimo. In to tudi iz lastnih napak. Kar je nujno, če želiš delati dobro in biti uspešen. Sama, na primer, nisem več tako zaletava. Ja, pred leti me je pa velikokrat bolela glava. Trki so bili kdaj pa kdaj precej močni. (smeh) No, pa tudi naivna nisem več tako kot takrat, ko sem verjela, da bom lahko spremenila svet.

Kako pa?

Kot novinarka sem bila prepričana, da bodo razkritja tako odmevna, da bodo tako rekoč letele glave. In da se nepravilnosti v naši državi ne bodo več tako pogosto godile. V to sicer še vedno verjamem in zato tudi opozarjam na nedopustno toleranco zlorab. Eden takšnih primerov je nekdanji pravosodni minister Senko Pličanič, ki je dvakrat na teden na zasebno kosilo v precej drago restavracijo peljal eno in isto osebo, plačal pa kar z davkoplačevalskim denarjem. Vse smo na Info hiši pred enim letom javno objavili in verjela sem, da bo kdo na ministrstvu gospoda Pličaniča pozval, naj vrne 8.000 evrov. A se to do danes ni zgodilo. No, ampak to še ne pomeni, da se ne splača ropotati, opozarjati in se boriti. Prav nasprotno. Moj moto je, če boš tiho, se ne bo nič spremenilo, če boš opozoril na nepravilnosti, si si dal vsaj možnost, da se morda kaj spremeni.

Pri tem je še kako odmevno vaše zadnje opozorilo, s katerim poskušate Melanio Trump obvarovati pred komercialno zlorabo. Pred zaslužki posameznikov.

Postavite se v njeno kožo, kako bi se vam zdelo, da se vaša podoba, ne da bi vas o tem kdo povprašal, pojavi ob nekem produktu. In predstavljajte si, da tega produkta morda celo ne podpirate, vam ni všeč, ker je do vas žaljiv. To seveda ni dopustno. Zato je skrajni čas, da se tudi v naši državi začnemo zavedati, da obstajajo meje, in da je naša pravica, ali bomo dopustili ali ne, da posamezniki na račun našega imena, priimka ali fotografije kujejo nedostojne zaslužke. In takšna komercialna raba je povsem nekaj drugega kot jelka sredi prestolnice, ob kateri se je pojavilo ime Melanie. Ta jelka namreč ni naprodaj. Ni namenjena zaslužkom. Zato moja stranka s tem tudi nima nikakršnih težav. Tudi s poimenovanjem torte ne.

Bodočo prvo damo ZDA zastopate tudi v primerih tistih medijskih objav, ki kršijo za vas ključnih deset zapovedi, kajne?

Veste, ko je neki slovenski rumeni tisk objavil vest, v kateri so Melanio Trump dobesedno obtožili, da je spremljevalka bogatih moških – pa vsi vemo, na kaj je mislil, samo veliko bolj nespodobnega imena ni uporabil – je vsebina, potem ko so poročanje povzeli mediji v Veliki Britaniji in ZDA, v desetih minutah že zaokrožila po vsem svetu. In ko duh enkrat uide iz steklenice, ga je težko spraviti nazaj. Krivico težko popraviš. Pa če gre še za tako očitno laž, kot je šlo v primeru moje stranke. Zato bi vsakemu novinarju, ki si privošči takšno podlost, dala blazino, ga peljala na vrh hriba, da iz nje v najhujšem vetru raztrese vse perje, potem pa bi terjala, da poišče prav vsa peresa in jih spravi nazaj v blazino.

O tem, da bi moralo biti novinarstvo v službi preverjenih, točnih informacij, v službi resnice, tako rekoč svari tudi vaš doktorat s tezo Kako najti pravo ravnovesje med varstvom osebnih podatkov in dostopom do informacij javnega značaja. Ampak zakaj ste šli doktorirat v tujino? Pri nas ni dovolj dobrih strokovnjakov?

Vam povem po pravici? Doktorirati sem hotela izključno z znanjem in pridnostjo. A preveval me je občutek, da bi mi pri nas morda eni profesorji lahko gledali skozi prste, drugi pa bi bili morda do mene preveč strogi. Seveda ni nujno – da se takoj popravim – da bi se to tudi zgodilo. A zaradi občutka, da nočem ne pretirane strogosti, še manj pa privilegijev, sem šla na nevtralen teritorij. Na dunajsko univerzo.

Se vam zdi, da tudi sicer pri nas primanjkuje zlate sredine? Vse je belo ali vse črno, mavrice pa od nikjer?

Ja, to kaže na odsev časa, v katerem živimo. Je odsev naše družbe. Delimo se na vaše in naše. In če ni naš, je naš sovražnik. Tega pogleda na svet resnično ne maram. Glejte, sama sem liberalka, a med prijatelji imam veliko konservativcev in se odlično razumemo. In ko pogovor nanese na tematiko, pri kateri imamo povsem različne poglede, o tem na dolgo in široko zavzeto debatiramo, a če na koncu še vedno vztrajamo vsak pri svojem, se zaradi tega ne bomo sporekli in grdo gledali. Še vedno bomo prijatelji. In to je moj modus operandi. Različnost nas bogati in verjamem, da tudi povezuje.

Kje se je potem zataknilo z Renato Brunskole, s katero sta bili prejšnji mandat na čelu Rdečega križa?

Pri tem, da si eni želimo sprememb, drugi pač ne. In sama sem si na vso moč prizadevala, da Rdeči križ ne bi bil več speča princesa, saj so ga druge humanitarne organizacije začele prehitevati. Zato sem generalni sekretarki Brunskoletovi naročila, naj popiše delovne procese, da bomo vedeli, kaj kdo dela. In da bodo temu sledile reforme. No, pa popisa ni bilo od nikjer. Zakaj ne, ne vem. Morda tega ni zmogla ali pa ni hotela. Ali pa so ji drugi rekli, da ni potreben.

Spor se je še zaostril po očitkih, da ste jo v ključnih trenutkih popihali na dopust.

Ja, tako se dela v naši državi. Diskreditira. Z lažmi. Kar posamezni politiki zelo dobro obvladajo. Zgodba je bila namreč obratna. Ko je bila oktobra 2015 migrantska kriza najhujša in dela največ, sem delala tri službe hkrati, saj je gospa Brunskole drugi dan po prihodu migrantov odšla za tri tedne na bolniško. Ja, na dopust sem pa res šla, a šele januarja, ko je kriza pojenjala. Pri čemer moram pojasniti, da nisem bila zaposlena na Rdečem križu, da predsednik ni izvršilna funkcija, ki bi moral organizirati tekoče delo. In takrat sem sprevidela, da si na Rdečem križu še ne želijo sprememb. Zato sem pozneje tudi odstopila.

Pa sta z Brunskoletovo pozneje le sklenili premirje?

Njej in plemeniti organizaciji želim vse dobro in z območnim združenjem v Ljubljani tudi še vedno sodelujem. Premirja oziroma pomiritve z gospo Brunskole pa nisem niti poskusila doseči, ker je takrat do mene gojila preveč sovraštva. In to je tako močno čustvo, da ga težko sprejemam pri komurkoli.

Kaj pa pri sebi?

Poskušam živeti tako, da nikogar ne sovražim. (Na njeni knjižni polici je zato knjiga Umberta Eca z naslovom Ustvarjanje sovražnikov, v družbi katere ugotavlja, zakaj dotični posamezniki rabijo sovražnike.) No, sem pa kdaj pa kdaj jezna, a dam jezo hitro ven.

Temu bi lahko rekli dobra in preudarna izbira, o kateri piše tudi Renata Salecl. Vam prav tako ljuba knjiga.

Izbire nas usmerjajo, kalijo, zaznamujejo, predrugačijo, naredijo boljše, kdaj tudi slabše, bolj ranljive, šibke. Ja, prekleto težko je izbirati. A se pri tem kljub temu ne obotavljam. Pred vsako odločitvijo poskušam razmeroma hitro videti pluse in minuse in se potem tudi odločiti. Nisem obotavljiva. Odločanja me ni strah. In znam s svojimi odločitvami tudi živeti.

Na primer z ostrimi kritikami političnih strank, zlati Židanove SD?

Veste, na lastni koži sem izkusila, kako pritlehno delujejo. Ko so začutili, da od mene ne morejo pričakovati poslušnosti, ker – glej ga zlomka – razmišljam s svojo glavo, ko sem po kuloarjih slišala, da me bo treba zrušiti, ker nisem njihova, zato ne morem biti generalna direktorica nacionalne radiotelevizije, so storili vse, da so me zrušili, še preden sem lahko začela delati. Ne morejo zato pričakovati pohval, ampak kritiko, se strinjate? In kritiko na njihovo podtalno delovanje na RTV upam vsakič znova na glas povedat. S poudarkom, ki se bo morda komu zdel celo neresen, da pri vseh teh kravjih kupčijah, ki sem jih videla na RTV, včasih celo razumem Janeza Janšo. (smeh)

S takšnimi kravjimi kupčijami ste se soočali tudi kot informacijska pooblaščenka. Kje torej vidite rešitev? Celotnega slovenskega sistema se namreč čez noč, kot ste sami spoznali na svoji poti, ne da spremeniti, spreobrniti.

To je vprašanje za milijon evrov. (smeh) Dejstvo pa je, da en sam človek tega ne zmore narediti. Potreben je strahovit premik v družbi, ozavestiti večino, da so korenite spremembe nujne, da čisto vsak lahko doda kamenček v ta mozaik. Predvsem pa bi morale politične stranke več sodelovati med seboj, ne pa zgolj najedati druga drugo. Evo, ideja za politike: skupaj izberite vsaj en projekt na vsake štiri leta, s katerim se vsi strinjate, pozicija in opozicija, in ga nato izpeljite. Težko? Da, a ni nemogoče. Danes pa tiste, ki želijo korenite spremembe in morda z iskrenimi nameni želijo stopiti v politiko, z metodami diskreditacije uničijo, če se le da, še pred vstopom v politično areno. Poleg volje, energije, odločnosti in čustvene inteligence bi torej vsak 'revolucionar' nujno moral imeti še debelo in trdo kožo.

In vi jo vsekakor imate.

Ampak mene politika ta trenutek res ne zanima.

Ljudje pa vam zaupajo. In po nekaterih anketah bi vas radi imeli za mandatarko.

To zaupanje mi godi. Vesela sem, da me prepoznajo kot osebo s hrbtenico, ki zna zagovarjati svoja stališča. A za zdaj sem še premlada za politiko. Saj veste, ko enkrat vstopiš vanjo, ni več poti nazaj.

Kdaj pa je pravi trenutek?

Tik pred upokojitvijo. (smeh)

Zakaj?

Danes je pač tako, da želi vsaka politična stranka obdržati oblast in mora zato sprejemati, vsaj leto pred volitvami, ljudem všečne odločitve. Tisti, ki ne naredijo nobenih konkretnih reform, imajo zato več možnosti, da jim v tej igri uspe. Kar je ljudem na prvo žogo všeč. Ker ne marajo preobratov. Ker se ne zavedajo, da je treba kdaj storiti dva koraka nazaj, da gre potem lažje naprej. In tako tonemo samo še globlje v neko cono udobja, ki pa, žal, ne omogoča napredka. Zato tisti, ki bo želel poskrbeti za prave reforme, ki vedno nekoga bolijo, ker mu jemljejo privilegije, bo dobil toliko polen pod noge, da bo naslednje volitve zanesljivo izgubil. Če si prizadevaš preprečiti, da na primer posamezni zdravniki še naprej na papirju delajo 28 ur na dan ali zlomiti moč lobijev, ki nas stalno pehajo v milijardne investicije, se pač številnim zameriš.

Torej če prej ne, vas v politiki, če do takrat seveda ne bo nič boljše, pričakujemo tik prek upokojitvijo. V duhu Julija Cezarja; prišel, videl, zmagal. Konec koncev ste na dan zmage tudi rojeni.

9. maj je moj dan, politika pa daleč od želja. No, moje osnovno načelo pa je, da delaj tisto, kar imaš rad. Kar ti je v zadovoljstvo. In delaj etično, moralno in odgovorno. Ko nisi več zadovoljen, pa službo zamenjaj. In naj za božjo voljo nekdo že nekaj stori, da bodo inštitucije, kakršna je na primer protikorupcijska, uspešne, učinkovite. Ker ta trenutek, oprostite, ji predseduje človek brez kakršnih koli izkušenj, referenc. Odgovornost za to, da je KPK dobesedno mrtva, pa nosi predsednik države. Ki je to povzročil in to dopušča.

Besedilo: Ana Turk // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo