Disociacija je eden od načinov, kako se um spopade s prevelikim stresom, na primer med travmatičnim dogodkom.
Dolgoletna novinarka Nataša Zupanc v svoji knjigi V očeh kobre razloži prav to. Govori namreč o tem, kaj se zgodi v otroku po posebno hudem travmatičnem dogodku. Je torej knjiga o posledicah, pa vendar tudi knjiga o izjemni sposobnosti človeške psihe, da obvlada in zajezi bolečino, ki jo travma zadane psihi.
Knjiga bralca popelje skozi kronološko epizodno zgodbo - od travmatiziranega otroka do disociativnega mladega odraslega -, skupaj s spremljajočimi strokovnimi razlagami fenomena, prek celotnega spektra disociacije.
Odlomek iz knjige
»Zakaj pa te kličejo Kača?« je bilo moje prvo vprašanje, saj sem prav to zares želela izvedeti.
Ob mojem vprašanju se je njena glava prav počasi obrnila k meni, kot bi bila daljinsko vodena. In potem me je samo čudno zabodeno gledala. Zdela se je cela večnost, ko sem ji čakajoč na odgovor, ki ga nisem dobila, široko odprtih oči vračala pogled.
Potem se je njena glava, ne da bi iz sebe spustila eno samo besedo, spet, in to prav počasi, kot bi bila kakšen robot, vrnila nazaj v prvotni položaj.
Uuuuuu, to je pa res čudno.
Darilo narave
Disociacijo gre predvsem in najprej razumeti kot veliko darilo narave, t.j. naravno psihično obrambo - le eno od več deset tistih, ki so na voljo vsem ljudem.
Čeprav kompleksnejše oblike disociacije, torej tiste višje na disociativnem spektru, v diagnostičnih priročnikih beležijo kot duševne motnje - najdete jih v poglavju o travmatskih in disociativnih motnjah -, disociacija sama po sebi ni patologija. Resnično patološko je to, kar se je tem ljudem zgodilo, neredko v zgodnjem otroštvu.
Tudi na travmo kot takšno ne gre gledati kot duševno bolezen. Travma namreč ni bolezen, temveč je poškodba - poškodba v psihi, katere bolečino skuša na naraven način blažiti ravno disociacija. Ko je travme preveč, poškodbe pa ostanejo nenaslovljene, se posameznik - še posebno, če je to otrok - prične k disociaciji (nezavedno) zatekati vse pogosteje.
Tekom let in celo desetletij ta zato lahko postane kompleksnejša.
Odlomek iz knjige
Nisem se zavedala svojega brezciljnega gledanja skozi okno, ki je morda trajalo že kar nekaj časa. Zrla sem proč od šolske table in učiteljice, ki je razredu medtem vneto razlagala tekočo snov. Zdaj se mi tudi sanja ne, o čem je tekla beseda, še manj pa mi je jasno, kaj je zunaj sploh pritegnilo mojo pozornost. Vse skupaj je bilo zavito v nekakšno megleno kopreno.
»Potrudi se biti bolj zbrana, sicer se bom morala pogovoriti s tvojimi starši,« je popustila, ko je razumela, da sem povsem izgubila nit in da torej ne morem obnoviti odpredavane snovi.
Res sem poskušala ostati bolj zbrana.
O ljudeh, ki ne razumejo
Navzven, torej drugim ljudem, ki ne vedo, kaj je disociacija, se disociativni ljudje lahko zdijo nenavadno odsotni, zmedeni, čudno muhasti in pozabljivi. Ko pri skrajni disociaciji izkušajo še spominske luknje, jih to lahko tudi jezi, se temu posmehujejo, nemalokrat pa jih na koncu še obtožijo, da si stvari izmišljujejo.
Vse skupaj postane še bolj zapleteno, ker disociativci, zaradi narave same disociacije, tudi sami ne vedo in ne morejo vedeti, kaj se jim - in zakaj se jim - vse to dogaja.
Odlomek iz knjige
Poslušala sem njegovo govorjenje, videla usta, kako se odpirajo, a ga v resnici sploh nisem slišala. Njegov glas je tresel bobnič v ušesu, vibracije so se prenesle do možganov, tam pa se je zgodila magija. Vse, o čemer je govoril, je sproti nekam izginjalo. Kot bi med nama stal debel stekleni zid.
Vidiš, slišiš, a do tebe ne pride nič. Nič. Kot da se me to, kar je imel povedati, ne tiče.
In v nekem trenutku, ko se je zdelo, da sploh ne misli nehati, sem vendarle pomislila ’Pa kaj sploh govori?’ in v sebi jasno zaslišala glas: Joj, takšnih neumnosti pa še ne. Kaj vse ta človek klobasa! Tega ti res ni treba vedeti.
In potem, končno. Njegova usta so se prenehala odpirati.
Takšne knjige rabimo
Ljudi, ki o disociaciji ničesar ne vedo, pri nas danes ni kaj dosti manj kot pred skoraj pol stoletja. Za kar še zdaleč niso krivi sami. V naših knjižnicah je namreč šele zadnjih nekaj let sploh mogoče najti kakšno knjigo ali dve, ki imata na to temo sploh kaj povedati.
Tako je navkljub temu, da vsi ljudje disociiramo. Disociacija je namreč povsem normalen umski proces, ki ga je izkusil vsak izmed nas. Obstaja seveda na spektru - od povsem blage in vsakdanje disociacije do kompleksne in travmatske. Knjiga V očeh kobre pa je pravzaprav pričevanje o izkustvu celotnega disociativnega spektra.
Pa rešitev iz labirintov disociacije? Ta predstavlja postopno sestopanje po spektru navzdol, kar je, ob varni in empatični podpori, povsem realno in možno.
Spremna beseda prof. dr. Metke Kuhar
Dodano vrednost knjigi daje spremna beseda profesorice socialne psihologije, raziskovalke travme in terapevtke, prof. dr. Metke Kuhar.
V spremni besedi h knjigi med drugim zapiše: "Izjemnega pomena je, da takšna knjiga sploh obstaja. Ne zato, ker do potankosti pojasnjuje, kaj je travma, temveč zato, ker avtorici uspe nekaj težjega: najde jezik za izkušnjo, ki je bila dolgo brez zanesljivega jezika. Že samo to je pomembno dejanje. Ne le literarno, ampak tudi človeško in družbeno."
Priporočamo v branje: Nataša Zupanc - V očeh kobre
