Priznani koreografinji Valentini Turcu življenje ni prizanašalo, zato danes živi 25 ur na dan, vsak dan! Borutu Pahorju je odprla svoje srce in mu zaupala marsikaj, kar sicer pripovedujejo njeni plesni gibi.
Borut Pahor je v podkastu Mastercard navdiha tokrat gostil Valentino Turcu, ki jo je uvodoma predstavil kot veliko umetnico, izjemno baletno plesalko, priznano koreografinjo in zelo iskano oblikovalko giba: "Za svoje delo je prejela tako rekoč vse strokovne in umetniške nagrade ter priznanja, pred kratkim, ob 30-letnici ustvarjanja, tudi državno odlikovanje ene od svojih dveh domovin, Romunije. Kot ustvarjalka je ustvarila nov mejnik v odličnosti klasičnega baleta v sodobnem času, po njenih premierah se govori o prekipevajoči strasti, neskončnem znanju, vratolomnih potezah in čisti ekstazi. Rekel bi, da je Valentina Turcu v baletu to, kar je Luka Dončić v košarki, in vse to je zelo navdihujoče."
Že kot majhna deklica je Valentina Turcu vedela, da bo balet pomemben del v njenem življenju.
"Ne bom balerina"
Valentina Turcu se je rodila v Zagrebu priznanima baletnikoma, Marinu Turcuju in Maji Srbljenović Turcu in njena življenjska zgodba se bere kot roman. Pravi, da je starša pri vzgoji nikoli nista zavijala v celofan. Že kot majhna deklica je vedela, da bo balet pomemben del v njenem življenju. Točno pa je vedela tudi, kako težko je lahko takšno življenje. "Gledala sem, iz česa je balet narejen. Koliko je tukaj fanatizma, predanosti. Da staršev ni od devetih zjutraj do polnoči, da sem konstantno pri babicah, sosedih, v rekviziternici, v šminkernici, pri vratarju …" opisuje svoje otroštvo, katerega velik del so bila potovanja s starši po prestolnicah, kjer sta plesala. Bila je sredi dogajanja, videla je blišč, a na drugi strani tudi opazovala mamo, kako si je po napornih vajah in nastopih noge hladila z ledom in očeta, kako po predstavah "z neko kanto za sol gleda televizijo".
Do 18. leta je trenirala pod budnim očesom svojega očeta.
Valentine v balet nikoli nista silila. Trenirala je, ker je tako želela, v tistih občutljivih, najstniških letih, pri petnajstih, pa se je zaljubila in zapadla v krizo. "Ne bom več trenirala, ne bom balerina, jaz bom kar nekaj po svoje ..." opisuje svoje tedanje občutke. Hvaležna je očetu, ki je takrat vzel stvari v svoje roke in vmes posegel z močno roko. Treniral jo je do 18. leta in ji pomagal, da je zgradila trdo tehnično bazo. Potem je – komaj polnoletna - odšla na prvo avdicijo, ki ji je spremenila življenje.
Sonce posije, ko stopi na oder
Švicarski Bejart Ballet iz Lozane je v tistem času odpiral znamenito Rudro akademijo, iskali so mlade plesalce in na avdicijo jih je prišlo 600. Turcujeva se spominja, da je avdicija trajala od desetih zjutraj do šestih zvečer. "Ob šestih, ko nas je ostalo samo še deset, sem se zavedala, kaj sta mi oče in mati dala. Naučila sta me služiti svoj kruh, in to na najvišji mogoči ravni."
Bila je sprejeta in takrat se je končalo njeno otroštvo, sunkovito jo je življenje premaknilo v odrasli svet. Njeni spomini na tisto prelomno obdobje so čudoviti, spominja se izjemnih treningov klasičnega baleta, pedagogov, ki so prihajali od vsepovsod, kot tudi njeni baletni vrstniki. S posebnim žarom v očeh se spominja mentorja Mauricea Bejarta (velikan sodobnega plesa in ustanovitelj Bejart Ballet Lausanne), na katerega je naredila izjemen vtis in pravi, da sta med seboj zgradila neko 'dušno navezo'. Takole se spominja njegovih besed po njenem prvem večjem nastopu, v Cannesu: "Tisoče in tisoče plesalcev je šlo skozi moje roke in skozi moj studio. Ampak vsak tisoč in prvi je angel. Valentina, sonce se zgodi, ko stopiš na oder."
Sledila so izjemno intenzivna leta nastopanja v številnih Bejartovih koreografijah, na leto so imeli po 250 predstav, vsepovsod po svetu. Po materini smrti pa se je odločila, da se vrne k očetu, v Maribor, se pridruži SNG Maribor in tukaj začne znova. Že kmalu po tem, leta 1998, so jo gledalci lahko občudovali v znamenitem in nepozabnem Tangu, koreografskem prvencu Edwarda Cluga, priznanega koreografa, njenega velikega prijatelja in sopotnika.
Usodna predstava, ki bi lahko bila zadnja
Valentina Turcu pa ni sonce samo na odru, pač pa tudi kot sogovornica v pogovor prinese neverjetno energijo in strast. "Kadarkoli se pogovarjava, si polna emocij, da te komaj človek ukroti," pravi Borut Pahor. A strastna je, pravi, zato, ker je govora o njeni ljubezni, o baletu, in simpatično pripomni, da pogovori o avtomobilih gotovo ne bi bili tako živi. Za življenje, ki kar kipi iz nje, pa ima tudi drug razlog: "Živa sem, Borut, zato, ker sem se tolikokrat znašla na tisti drugi strani kovanca, kjer sem skoraj nekajkrat tudi zdrsnila na ono stran. To so poškodbe, operacije, borbe za življenje in zdelo se mi je, da je treba živeti vsak dan maksimalno, kot da je zadnji."
V pogovoru je Turcujeva razkrila marsikateri del sebe, ki ga sicer pripovedujejo plesni gibi.
In tudi plesati na vsaki predstavi, kot da je zadnja. Ena izmed njih, leta 2005, je za Valentino Turcu tudi bila – ne zadnja –, pač pa usodna. Na odru oz. v zaodrju predstave Trnuljčica jo je v drsečih baletnih copatkah spodneslo po stopnicah, počila ji je vranica in komaj so jo rešili. Spomni se trenutka šoka, ko se je zbudila na intenzivni negi in besed zdravnikov: "Od tu naprej, gospa Valentina Turcu, bodo stvari potekale drugače."
Valentina Turcu je sčasoma našla svoj način in svojo pot, na vlogo vile v črnem tilu in s kronico pa jo spominjajo čudoviti črni satenasti copatki, s katerimi je plesala tistega usodnega dne. Odločila se je, da jih podari Borutu Pahorju, ki je ob tem ostal brez besed, izjemno ganjen, nevedoč, s čim si je zaslužil ta dar. "Nisem ti prinesla novih copatk, kot bi se morda spodobilo, ampak rabljene, polne potu in solz, ki so brutalna realnost našega poklica," je ob tem povedala Turcujeva. Copatki bodo šli v dobrodelne namene, nekomu, ki bo znal spoštovati njihovo vrednost.
Črni satenasti copatki, s katerimi je Valentina Turcu plesala tistega usodnega dne.
Danes Valentina Turcu velja za izjemno priznano koreografinjo, njen opus pa šteje prek 140 koreografskih del (opiše se kot 'neoklasika', večinoma dela dramske balete). V Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru je leta 2007 ustvarila svoj koreografski prvenec La Callas. Sledile so številne odmevne koreografije, kot so Carmen, Bolero, Madame Bovary, Romeo in Julija, Jevgenij Onjegin (za katerega je prejela Prešernovo nagrado), Dama s kamelijami in druge. Posebej prelomno je bilo leto 2018, ko je prestižna revija o plesu Dance Europe njeno predstavo Smrt v Benetkah (koprodukcija HNK Zagreb in SNG Maribor) razglasila za eno izmed petih najboljših na svetu. Pravi, da je bil to zanjo velik šok in za vse vpletene nek 'preboj'. Gre za silno prepoznaven uspeh in njo osebno taka priznanja ženejo naprej, k še večji odgovornosti, ki jo čuti do svojega dela. Pri tem je znana kot velika perfekcionistka.
Ko takole energično in doživeto pripoveduje o svojem delu, Borut Pahor svojo gostjo vpraša, ali se sploh lahko odklopi, preklopi? Valentina Turcu s tem nima težav. "Ekstremno lahko," odgovori. In doda: "Zaklenem in potem grem na drugo stran. Sem že z gospo, ki lovi ribe v Dubrovniku. Ali pa se usedem na kolo in se vozim naokoli."
Valentina Turcu je izjemno iskriva in energična sogovornica.
Srce je večje od pameti
Letos mineva 25 let od zgoraj omenjenega Tanga, ki je doživel izjemen uspeh. Prav nekaj dni pred obiskom v podkastu sta se Valentina Turcu in Edward Clug po toliko letih znova oblekla v iste obleke in se na odru usedla za isto mizo. "In sva šla zaplesat najin zadnji tango na oder. Kot nekoč!" pripoveduje sogovornica. Sledil je hurikanski aplavz in vsi skupaj so se čudili, kako je mogoče, da še po toliko letih ostaja prisotna ekplozivnost, impulz od znotraj."Mislim, da je srce večje od pameti," ob tem iskrivo pripomni Valentina Turcu.
Ob koncu pogovora se sogovornika dotakneta še tega, kar prihaja. Valentina Turcu je prepričana, da je vesolje ves čas prisotno v naših življenjih in pove, da se bo krog prihodnje leto sklenil. Odhaja tja, kjer se je začela njena neverjetna kariera: "Izbrana sem, da ustvarim veliko novo predstavo za znameniti Béjart Ballet v Lozani. Kar je neverjetno, še zdaj se moram vsake toliko časa uščipniti, da vem, da ne sanjam. Maurice (Bejart, op. a.) je umrl leta 2007 in nadaljujemo njegovo zapuščino. Zelo sem počaščena in močno se veselim."
Vabljeni na Metroplay, kjer si lahko ogledate vse epizode Mastercard® podkasta navdiha z Borutom Pahorjem. Naš nekdanji predsednik republike se pogovarja z izjemnimi posameznicami in posamezniki, ki so na svoji poti ustvarili neprecenljive zgodbe, vredne preučevanja. Je nefiltrirano potovanje skozi njihove izkušnje, o odkrivanju njihovega potenciala, preseganju ustaljenih okvirjev in ustvarjanju izpopolnjenega življenja.
Vsebino omogoča Mastercard®.
Prijavite se na naš novičnik, da ne zamudite naslednje epizode podkasta, ki prihaja kmalu.
Preberite več na Metropolitan.si
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec