Nazdravite s kobiljim mlekom - čudežem medicine!

Čudež medicine, kot so ga že pred več kot tremi tisočletji, po pričevanjih sodeč, poimenovali na Daljnem vzhodu. Kopeli iz kobiljega mleka si je v želji po nesmrtnosti pripravljala egipčanska vladarica in še dandanes ga – sicer ne prav pogosto, pa vendar – najdemo v evropskih porodnišnicah kot najboljši približek materinega mleka. Jaz sem se na srečanje z njim odpravila le streljaj iz Ljubljane. Na idilično posestvo blizu Grosuplja, na Turjak, kjer lahko s kančkom sreče vaše oko uzre brezskrbno divjad na jutranji paši. Tu, skrito pred mestnim vrvežem, prebivata partnerja Klemen Potočnik in Manca Knap, ustanovitelja edinega registriranega podjetja z izdelki iz kobiljega mleka pri nas – LacMar.

Seveda sem se morala – v imenu pristnosti moje raziskave o kobiljem mleku – prepričati na lasten okus. Bolj kot riževemu ali kokosovemu je podobno vodenemu kravjemu mleku, na jeziku pa ostane sladek priokus. Z le enim odstotkom maščobe niti ni tako mastno, kot je mleko sicer. In glede na to, da izdelku rado sledi nemalo predsodkov, predvsem glede pridobivanja in čistosti, naj povem, da je vsakršna skrb povsem odveč. Je eliksir v pravem pomenu besede.

Iz pripovedovanj do podjetniške zgodbe

Nikakor ga ne smemo metati v isti koš s kravjim ali ovčjim mlekom. Ste vedeli, da se iz kobiljega ne da delati sira? Ja, podobno je kefirju. »Kobilje mleko se ne sesiri. Nima beljakovin, ki bi tvorile grudice, kot jih ima kravje ali ovčje mleko,« mi povesta ob degustaciji. Zanima me, kako se je začelo. Rdeča nit Klemenovega življenja so konji, z njimi se ukvarja tudi poklicno – na biotehniški fakulteti je predavatelj konjereje.

Sprva, se spominja, je bil zadržan, nato je začel zbirati literaturo. »Že kot otrok sem slišal zgodbe o kobiljem mleku. Prelomen je bil obisk farme, na kateri je lastnik govoril neverjetne zgodbe o vsem, kar je kobilje mleko že pozdravilo. Naštel je tudi bolezni, zaradi katerih sta preminula moj prvi šef in moja mati.« In začelo se je. S kobilo Vero, ki se še danes pase na prostranem travniku njunega posestva. Nato na gradu Krumperk z zbranim denarjem petih prijateljev in ustanovljenim obratom za prirejo kobiljega mleka. Učili so ljudi, zgodba se je širila. Navezali so stik s kozmetično šolo in nastala je prva krema. Poskušali so tudi z medicinsko fakulteto, a brez uspeha: »Na srečo. Tisto mleko je bilo pomolzeno na roke, napačno zamrznjeno in brez primerne embalaže.«

Naključje je hotelo, da je spoznal prijatelja z dermatitisom. »Žena mu je po nekaj tednih dejala, da ima neprimerno boljšo kožo. In tako je postal naša stalna stranka.«

Krepitev telesa in duha

Dvakrat do trikrat na leto – po potrebi – je za vidne učinke treba narediti šesttedensko kuro z eno stekleničko mleka na dan. V tem času se koža tudi razbremeni težav, kot so mozoljčki, izpuščaji, akne in dermatitis. Krema, recimo, je revolucija po depilaciji, celi brazgotine in ima učinek liftinga. Dokazano je, da mleko blagodejno vpliva pri simptomih multiple skleroze, cirozi jeter in želodčnih težavah. Predvsem pa me navdušuje dejstvo, da lahko ta naravni napoj s pridom uporabljajo celo bolniki s Parkinsonovo boleznijo, saj lajša stranske učinke zdravil, kot je izsušena sluznica, z njim celijo rane, postajajo bolj gibljivi in umirjeni. »V takšnih primerih je mleko treba piti dalj časa. Lahko tudi leto dni, odvisno, v kako naprednem stadiju je bolezen,« pojasni Manca. Zdravljenja s kobiljim mlekom so vezana na imunski sistem, nadaljuje Klemen: »Nato se telo samo brani znotraj sistema in odpravlja napake.« Bo že držalo, kar je trdil že grof Lev Nikolajevič Tolstoj: »Kobilje mleko krepi moje telo in podžiga mojega duha.«

Dober odnos z živaljo je ključnega pomena

Podlaga za uspeh njune skupne podjetniške poti sta njuni izobrazbi, ki z dejavnostjo kot nalašč hodita z roko v roki. Manca je doktorica živilstva, nekoč zaposlena na kmetijskem inštitutu, Klemen pa doktor živinoreje. Tako jima uspe pokrivati dve pomembni področji: »Klemnu kot živinorejcu oziroma zootehniku prepuščam poglaviten del – prehrano kobil, pripravo in potek molže,« razloži Manca, katere dolžnosti so med drugim analize in birokratska dela. Glede pridobivanja – nikakor ne sme obveljati prepričanje o mučenju kobil in odstavljanju žrebičkov. Metoda zbiranja mleka je popolnoma drugačna, dobrobit kopitarjev je na prvem mestu. Industrijska ekstenzivna prireja tako ni mogoča. Žrebički so pri molži zraven, sicer kobila izgubi mleko. »V igri so hormoni. Če nismo sproščeni in k stvari ne pristopimo počasi, so kobile vznemirjene in nimajo mleka. Dober odnos z živaljo je ključnega pomena,« govorijo njune izkušnje.

Nas je prepričala kakovost izdelkov. Molža je sicer strojna, a kozmetika je izdelana ročno, mleko se ročno preliva in pakira. A zakaj Slovenci ne govorimo o tem, medtem ko je to v Nemčiji uradno priznano funkcionalno živilo? Prvič, kravje mleko ima zakoreninjeno tradicijo. Drugič, kot je prepričan Potočnik: »Ljudje bolj verjamejo v zdravila kot alternativo.

«Opazne so tudi posledice poplave informacij kozmetične konkurence. Njun cilj je priti v slovenske domove, predvsem pa izobraževati, širiti znanje in razvijati tehnologijo. Prihodnost je mleko v prahu. »Naša prodajna mesta so butične trgovine, saj se – preverjeno – prodaja bolj obnese tam, kjer produkt proda zgodba. Kjer lahko strankam s predstavitvijo povedo zgodbo o nastanku izdelka.« Danes si lahko izpod njunih rok tako privoščite cenovno dostopno mleko, kremo, mila, šampone za ljudi in hišne ljubljenčke z dodatki mandljevega in karitejevega masla ter avokadovega olja. Sicer številni lepotni saloni uporabljajo Kleopatrin recept kot uspešno tržno nišo, a raje kot to si privoščite kozarec mleka. Na zdravje! 

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču