Alenka Arko je tista voditeljica in urednica zelo priljubljene TV-oddaje Preverjeno, ki že 20 let s svojo ekipo skrbi, da gledalci izvemo za zgodbe, ki zadevajo naš vsakdan, in osvetljuje resnico z več zornih kotov.
Kaj se je v 20 letih spremenilo v vašem delu pri oddaji Preverjeno?
Na neki način se ni spremenilo veliko, pa vendar ogromno. Predvsem se je spremenilo okolje, o katerem poročamo v oddaji. Po letih, ko smo si prizadevali za bolj korekten način govora, naslavljanja, vedenja in tolerance na vseh področjih, se je to kot bumerang vrnilo na povsem drugačen način. Z iskrenostjo in resnico, bi rekli nekateri, čeprav gre seveda v večini primerov le za robatost in nesramnost in pogosto tudi navadne laži.
Kako iščete prave teme, ljudi? Kako se odločite, katere teme izmed številnih predlogov boste obdelali?
Izbor tem pogosto narekujejo aktualni dogodki, če pa se odločamo za teme, ki niso v ospredju, si želimo pri tem razkrivati manj znana ozadja, vzroke in kontekst kakšnih dogajanj, če pa gre za osebne zgodbe, izberemo takšne, ki so lahko pomembne tudi širše in nagovorijo širok krog gledalcev.
Na kaj vse morate biti pozorni, da ne zapadete v populizem, da niste pristranski, rumeni?
Na to smo pa res pozorni že vsa leta, mislim, da je to tudi eden izmed ključev in razlogov za dolgoživost oddaje. Pomemben je na primer že izbor sogovornikov, ki nastopajo v naših oddajah, zelo pomemben je tudi napor, ki ga vložimo v to, da ne nasedemo vsaki instantni in na prvi pogled fascinantni novici, ki pa so zelo pogosto puhle in brez vsebine ali pa povsem drugačne, kot jih vidi javnost.
Vaš slogan je: Dobro je imeti nekoga na svoji strani. Kdaj (in koliko) se ljudje obrnejo na vas in kako se lotite teh prispevkov, če vemo, da novinarji ne rešujemo stvari, ampak o njih poročamo?
Slogan je predvsem mišljen v smislu, da želimo biti oddaja, ki poroča in obvešča ljudi na način, ki bi bil v prid največjemu možnemu številu ljudi. Da bi jim koristila v smislu boljšega življenja, boljše zdravstvene oskrbe, šolstva, normalnih plač, pokojnin in tako naprej. Da smo v resnici torej na strani gledalcev, ne pa da jim mažemo oči in preusmerjamo pozornost k nekakšnim zunanjim sovražnikom in podobnemu.
Ali ste v ekipi še vedno same ženske ali imate zdaj v svoji sredini tudi kakšnega kolega? Koliko ljudi vse skupaj pripravlja eno oddajo Preverjeno?
Skozi leta je bil v ekipi pisan nabor novinarjev in novinark, zdaj so štiri novinarke in en novinar, skupaj z mano je torej trdo jedro oddaje pet ljudi. Potem so seveda še zelo pomembni snemalci, montažerji, organizatorji in še kdo bi se našel.
V zadnjem času je novinarski poklic izpostavljen raznim šikaniranjem, grožnjam in napadom. Kako se v vaši ekipi spoprijemate z njimi, ste na ravni vaše hiše govorili o tem?
To sicer drži, čeprav ne bi rekla, da so kdajkoli v zgodovini poklica novinarje pustili povsem na miru. Vedno so bila takšna ali drugačna šikaniranja. Strategij odzivanja je več, lahko napade zanemariš, se ne zmeniš zanje in ne odzivaš. To se mi zdi, da kar deluje, čeprav včasih moraš odreagirati. Sama sem se pred časom odzvala z zapisom na naši spletni strani, in sicer na vztrajno ponavljanje čiste laži, to se mi je zdelo takrat potrebno.
Zakaj je tako pomembno, da preganjamo sovražni govor, ne glede na to, proti komu je uperjen? Zakaj ga uporabljajo tudi politiki, ki bi nam morali biti za zgled pri svojih ravnanjih?
Ljudje nismo že kar po večini in po naravi prijazna, lepo vzgojena bitja, za to si moramo prizadevati vsi, na osebni ravni in kot družba. Če imaš torej na oblasti politike, ki so nevzgojeni, nesramni, lažnivi oziroma se vsaj tako vedejo, to seveda da krila vsem drugim, ki bi si sicer morda v drugačni družbeni klimi vseeno nekoliko bolj prizadevali in se brzdali. Tako pa jim takšni politiki podelijo legitimnost, čutijo, da to pač lahko počnejo in da je to celo zaželeno in nagrajeno vedenje.
Ali vi in vaši novinarji doživljate pritiske od ljudi, ki imajo denar, od politikov, strokovnjakov ...
Določeni pritiski seveda so, ampak če trdno stojiš za tem, kar objaviš, se pritiskov lahko obraniš.
V vseh teh letih so bile zagotovo kakšne teme, ki so se vam najbolj vtisnili v spomin? Vam je bilo kdaj žal, da ste se kakšne teme dotaknili?
Seveda smo vedno veseli, če ima naše delo pomen, da torej nekaj pojasni, razreši, pomaga. To je zagotovo izredno pomemben del našega poročanja. Mislim pa, da je pomembno tudi, da včasih ljudi razveselimo, tudi zabavamo, včasih vrnemo v otroštvo, pokažemo druge navade, običaje in tako naprej. Oddaja torej nima samo vloge nekakšnega sodobnega križarja, borca, čeprav je to seveda njen pomembni del.
Najlepši kompliment, ki ste ga kdaj dobili za svoje delo?
Hm, pohval oddaji oziroma delu posameznih novinarjev je bilo skozi leta kar nekaj. Meni pa je bilo recimo všeč, ko je pred kratkim v neki trgovini k meni skorajda pritekel prav mlad prodajalec in mi res navdušeno dejal, da vsak torek gleda našo oddajo, in sicer skupaj z materjo in babico. Fino je vedeti, da segamo v res različne demografske sklope.
Vemo, da radi potujete, katero potovanje vam je v zadnjih letih najbolj ostalo v spominu?
V spominu sta mi ostali dve potovanji, eno je bila Islandija, kjer sem si izpolnila tudi dolgoletno gorečo željo, da od blizu vidim kite, in sem tudi jih, poleg tega pa je Islandija preprosto fascinantna. Drugo je bilo potovanje v Uzbekistan – naporno, poletno popotovanje, s trebušnimi težavami, ampak tudi ta država je sicer fantastična.
Ali ste morda pomislili, da bi po 20 letih urednikovanja oddaje Preverjeno napisali knjigo?
Sem, če bo kaj novega na tem področju, pa sporočim.
Med korono ste najbrž veliko brali, kaj vam ta hip zaposluje knjižne misli?
Med korono nisem brala nič več ali manj kot berem sicer, med drugim, po spominu, Cigan, ampak najlepši (Kristijan Novak), Middle England (Jonathan Coe), The Wall (John Lanchester), Nož (Jo Nesbo), I love Dick (Kris Kraus), Zakaj nisem feministka (Nessa Krispin), Mešuge (Isaac Bashevis Singer), pa še kaj.
Kaj najraje gledate na televiziji?
Všeč mi je, da je televizija zadnja leta tako močna in gledana, sama gledam informativne oddaje, pa kakšnega Johna Oliverja, tudi nadaljevanke, filme, tudi šove, všeč mi je recimo MasterChef Slovenija, zelo veliko in rada gledam šport, zlasti nogomet.
Kaj najraje prebirate poleg knjig?
Berem precej stvari na spletu, Guardian, The Atlantic, Intercept, zelo rada pa imam še vedno tiskane stvari, časopise in revije.
Kako se po težkem delavniku umirite, imate kakšen poseben obred?
Posebnih ritualov nimam, me pa pogosto, ko pridem domov, popade huda lakota, zato mi je fino nekaj na hitro skuhati, in potem to počasi pojesti, pred televizijo, seveda.
Napisala: Lidija Petek Malus, Fotografije: Urša Premik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču