Ne smemo molčati o nasilju v družinskem krogu

Ne smemo molčati o nasilju v družinskem krogu (foto: profimedia) profimedia
Vir: STA
1. 12. 2018

Sonja, ki je ob moževem nasilju trpela 40 let, je za STA v času akcijskih dni boja proti nasilju nad ženskami dejala, da o tovrstnem nasilju ne smemo molčati. Uporabnica storitev nevladnih organizacij za pomoč ženskam, ki je z nasilnim partnerjem vztrajala 20 let, pa pravi, da je zdaj "svobodna".

"Mislila sem, da tako mora biti, zato sem toliko let čakala," je pojasnila Sonja. Opozorila je, da takrat ni bilo nikogar, ki bi ji lahko svetoval. "Moževo nasilje sem skrivala pred hčerkami in sorodniki. Če sem šla na policijo, so se mi posmehovali. Hodila sem na socialno službo, pa tri leta niso ukrepali," je izpostavila.

Ni prepoznala nasilja v odnosu

Z nasiljem se je srečala tudi - z namenom zaščite njene identitete ji recimo Ana - uporabnica storitev Društva za nenasilno komunikacijo in Društva SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja. A, kot je navedla za STA, sprva ni niti prepoznala, da je v nasilnem odnosu. "Na plakatih, reklamah, poročilih vidimo žensko z modricami na obrazu, slišimo, da je bila umorjena, da jo je zabodel, da je bila ustreljena denimo zaradi ljubosumja ali nasilja. A če se primerjaš s tem, se ne zaveš, da tudi klofuta, poniževanje, odrivanje, ljubosumje, grožnje nimajo prostora v partnerskem odnosu," je pojasnila.

Po 20 letih skupnega življenja, ko se ni spremenil in ni prenehal piti niti po rojstvu otroka niti po bolezni, mu je povedala, da bi rada prekinila njuno razmerje. "Takrat se je spravil name. Veliko misli sem imela v glavi. Da mogoče ni prav, da sem mu to povedala doma med štirimi stenami ... Takrat sem se zavedala, da me bo mogoče ubil," so bila nekatera od vprašanj. Misli so ji uhajale tudi k otroku: "Kdo bo pazil na mojega otroka? Še toliko stvari sem mu želela povedati ... Kako močno ga bo prizadelo, če izve, da je njegov oče ubil njegovo mamo ...," se je spominjala.

Partner, prepričan, da ga zapušča zaradi drugega moškega, je obljubljal, da se bo spremenil, da bo storil vse, samo da ostane z njim. "Ne vem, kako mi je uspelo zapustiti dom," je opisala takratno dogajanje.

Odšla je k staršem, policija pa je sprožila kazenski postopek. Izrekli so mu prepoved približevanja, a po izteku prepovedi je začel groziti, pošiljati sporočila po mobilnem telefonu, klicati in ji slediti.

Ni imela pravice do varne hiše

Tudi Sonja po odločitvi za odhod od doma pred sedmimi leti ni šla v varno hišo. "Komandir na policijski postaji mi je rekel, da nimam pravice do varne hiše, ker imam hišo in stanovanje, ki pa sem ga oddajala. Po odhodu od doma sem tri mesece prebivala pri hčerki v Trstu, da se je najemnica v stanovanju, ki sem ga podedovala po mami, odselila," je pojasnila.

Po vselitvi so ji stali ob strani soseda in nekateri drugi, ki so ji dajali pogum. Zatem se je kot prostovoljka vključila v društvi invalidov in upokojencev, tako da je z delom odgnala "grde misli".

"A strah, da me bo napadel, me je spremljal zelo dolgo," je nadaljevala. "Po peti uri popoldne nisem upala več ven, ker nisem nikoli vedela, za katerim vogalom me bo čakal." Mož, ki sicer ni pil, je bil namreč bolestno ljubosumen.

Ko ga je zadela možganska kap, mu je pri obiskih zdravnika in namestitvi v dom starejših pomagala hčerka. "Ta agonija je trajala sedem mesecev. V tem času sem se ločila. A šele po njegovi smrti sem lahko zadihala. Grdo rečeno, a tako je bilo," je dejala.

Tudi Ana se je ločila. "Za premoženje sva se nekako dogovorila, saj sva imela dve stanovanji. Seveda je on dobil večjega, ki je bilo tudi več vredno in na boljši lokaciji, a se mi ni zdelo vredno vztrajati. Želela sem čim prej zaključiti postopke na sodišču," je pojasnila.

"Vredno je bilo truda in sem zdaj svobodna. V prvi vrsti gre zahvala društvu za nenasilno komunikacijo in telefonu SOS, da so mi verjeli, mi stali ob strani, mi pomagali in me usmerjali," je povzela.

Nikoli ji ni bilo žal

Podobno meni tudi Sonja. "Čakala sem 40 let, da sem se odselila. Ampak ko je prišel pravi čas, sem naredila, kar sem morala narediti. In mi ni bilo nikoli žal, nikoli," je zatrdila.

Po njenih ugotovitvah imajo danes ženske drugačne možnosti. "Na srečo se je o tem začelo govoriti. Delovati so začele organizacije, ki ti verjamejo in pomagajo. Takrat pa tega ni bilo. Če si šel na policijo, si jih dobil še po glavi," je povedala. "Še celo pred sedmimi leti, ko sem šla na policijo, so se posmehovali. Lahko si predstavljate, kako je bilo 40 let prej," je dejala.

Kot se spominja, je bilo najhuje, ker o nasilju ni mogla spregovoriti v družini. "Tudi v preteklosti smo otroci vedno lagali, če se nas je kakšen stric dotikal. Kdo pa je smel komu kaj povedati? Starejši so se vedno znali zaščititi, zato smo otroci vedno lagali," je dejala.

Zase pravi, da ima danes kolikor toliko urejeno življenje, krasne odnose s hčerkami, sosedi in v društvu, kjer dela kot prostovoljka.

Združeni narodi v akcijskih dneh boja proti nasilju nad ženskami s kampanjo pod naslovom Prisluhni tudi meni sicer spodbujajo žrtve, da spregovorijo, pristojne organe pa, da sprejmejo ustrezne ukrepe za izkoreninjenje tovrstnega nasilja. Dnevi potekajo od mednarodnega dne boja proti nasilju nad ženskami in dekleti, 25. novembra, do mednarodnega dneva človekovih pravic, 10. decembra.