Ne spreminjajmo groznih sodelavcev, raje pojdimo vase

Večno nezadovoljna, nenehno me zasipa z novimi zadolžitvami, hkrati pa mi meče polena pod noge, da jih ne morem opraviti.« Vam zveni znano? Ali pa negodovanje vodje: »Vedno, kadar želim vpeljati kakšno spremembo v sistem dela, naletim na vnaprejšnje nasprotovanje enega od zaposlenih.«Na žalost so redki kolektivi z zglednimi odnosi med vsemi zaposlenimi. Ljudje se pogosto zapletamo v čustvene zanke, ki slabo vplivajo na našo delovno učinkovitost in nam grenijo vsakdanjik. Ker na delovnem mestu preživimo vsaj tretjino svojega življenja, težavnih odnosov, ki so nevarni tudi za naše zdravje, ne smemo odrivati na stran.

Po krivici zapostavljena tema

»O odnosih na delovnih mestih se piše čisto premalo! To je zanemarjena in stigmatizirana tema in tisti, ki so odgovorni za slabe odnose, jo poskušajo prikazati kot nepomembno. Opažam, da bolj ko so delodajalci glasni proti spremembam, slabše je njihovo delovno okolje,« pravi zdravnik Jurij Clemenz, ki se kot svetovalec med drugim ukvarja z reševanjem težavnih situacij in odnosov v podjetjih. Radi mislimo, da so za nezdrave odnose v številnih slovenskih podjetjih krive slaba gospodarska situacija in razmere na trgu dela, ki za sabo potegnejo negotovost in strah. Se ljudje zato raje potuhnejo, saj nočejo biti 'zdraharji'?

»Ja in ne,« pravi Clemenz. »Situacijo v Sloveniji vidim pogojeno z našo majhnostjo, saj smo bili, z nekaj izjemami, od nekdaj navajeni držati jezik za zobmi. Najprej je bila vseprisotna katoliška vzgoja, nato pa še komunistični pritisk; sprva smo se bali župnika in boga očeta, nato pa partijskega funkcionarja. Ni čudno, da se bosta morali zamenjati še dve generaciji, preden bomo začeli razmišljati kot na primer Skandinavci ali Angleži.«

Klasično vodenje pelje v propad

A stvari gredo na bolje, ugotavlja Clemenz, saj se v zadnjih letih pojavljajo podjetja, v katerih se zavedajo, da so zaposleni tisti, ki prispevajo k razvoju in dobrim rezultatom podjetja. »Če vodja ali lastnik gleda na ljudi le kot na kozarec za špricer na veselici, ki ga še na pol polnega vrže proč, in gre po novega, s čimer zaposlene ustrahuje, se ti jasno ničesar ne upajo reči. Tak-šna okolja imajo še vedno klasičen, socrealističen način vodenja. Šef ima vedno prav! Kadar nima, glej prejšnje pravilo. Pritiski, poniževanja, odpuščanja - to so stari pristopi vodenja, ki na dolgi rok nimajo nobene perspektive. Nobeno od podjetij s takšnim vodenjem ne raste in bo prej ko slej propadlo. Če bi pri nas pravna država delovala, mobinga in drugih šikaniranj že zdavnaj ne bi bilo več. Ampak to je tudi odraz države,« je prepričan Jurij Clemenz.

Izpletanje iz stiske

Ne gre drugače, sami moramo ukrepati in izstopiti iz čustvenih pasti, ne glede na mesto v podjetju. Precej konkretne rešitve težavnih odnosov najdemo v knjigi z naslovom Delo s teboj me ubija, avtoric Katherine Crowley in Kathi Elster, ki je nastala kot rezultat več kot 20-let-

nega raziskovanja in svetovanja podjetnikom, menedžerjem in zaposlenim vseh vrst. V članku povzemamo nekaj nasvetov, kako si lahko sami pomagamo. Posebnost knjige je, da bralcev ne poučuje o tem, kako povečati produktivnost z obvladovanjem zunanjega okolja, ampak se osredotoča na daleč pomembnejši dejavnik – obvladovanje lastnega razmišljanja in odzivov. Šele ko smo sposobni spremeniti svoje lastne reakcije in odziv na neprijetne okoliščine, se bomo lahko uspešno izvili iz stiske.

Kako vemo, da smo se zapletli?

Opozorilni znaki so številni – telesni, čustveni in miselni. Med telesnimi so denimo stiskanje čeljusti, glavobol, otrdeli vrat, bolečine v hrbtu in trebuhu, nespečnost in podobno. Čustveni znaki, ki kažejo na našo stisko, so jeza, strah, panika, anksioznost, sram, depresivnost, odpor, obup in drugo. V skupini miselnih znakov zapletanja pa so med drugim obsesivno razmišljanje, sanjarjenje, zbeganost, preganjavica, nezmožnost koncentracije in pozabljivost ter razmišljanje o maščevanju.

Štirje osnovni koraki izpletanja

Avtorici knjige ponudita štiri osnovne korake, s pomočjo katerih bomo sposobni reševati težave:

• telesno izpletanje
• miselno izpletanje
• izpletanje z besedami
• izpletanje s poslovnimi orodji

Bistvo teh korakov je, da se s prvima dvema pomirimo in sprostimo negativne občutke, z drugima dvema pa se s svojimi dejanji spopademo s situacijo. Za lažjo predstavo in da bo bolj zanimivo, povzemimo primer iz priročnika.

Nesramna sodelavka si prilasti zasluge

Suzana dela v enem od oddelkov velikega finančnega podjetja in se redno udeležuje tedenskih sestankov s predstavniki vseh oddelkov. Na enem od srečanj si sodelavka predrzno prilasti zasluge za sijajno promocijsko idejo, ki je zrasla povsem na Suzaninem zelniku. V glavi ji zavre, sestanku ne more več slediti, niti se ne oglasi v svoj bran, po glavi ji hodi le še maščevanje.

Priznajmo, Suzanin odziv je logičen, vendar pa ji prav nič ne koristi in ker molči, deluje nezainteresirana celo za svojo idejo. Zapletla se je, bes jo je spravil v stisko. Reši se lahko tako, da spremeni svoj odziv.

Telesno se izpleta s tem, da globoko vdihne in se poskuša ponovno zbrati. Najpogostejši nasvet avtoric pri telesnem izpletanju je katerakoli oblika fizične aktivnosti ali sproščanja, s pomočjo katerih si zbistrimo um. Suzanino miselno izpletanje vsebuje dopovedovanje sami sebi, naj se nikar ne pusti zastrašiti. Besedno se izpleta tako, da med sestankom glasno spregovori: »Ko sem svojo zamisel prvič omenila sodelavki, sva bili obe navdušeni.« Po sestanku pa uporabi še izpletanje s poslovnimi orodji; napiše in razpošlje elektronsko sporočilo s povzetkom zaključkov sestanka, v katerem poudari, da je avtorica ideje ona sama, in da se veseli, da jo bodo lahko skupaj razvijali.

Avtorici svetujeta, da bodimo glasni, poudarimo svoje zasluge. Pred obrekovanji in izkriv-

ljenimi informacijami se najlažje zavarujemo z beležkami, vse dogodke dokumentiramo. »Je malce zoprno in naporno, vendar vas bodo le tako jemali resno, če boste prišli s pritožbo. To pa je seveda treba zapakirati diplomatsko in premišljeno. Predvsem pa se je treba izosebiti. Služba niste vi, šef ni vaša mama ali mož, služba ni tisto, kar vas determinira! Na to se moramo vsi navaditi, tudi novopečenim menedžerjem mora postati jasno, da ljudje niso samo zato na svetu, da bodo delali za firmo,« poudarja Clemenz.

Pogovor, pogovor!

Po temeljitem premisleku, kdaj smo narobe reagirali in kakšne so bile posledice,je najbolje vaditi pred ogledalom, s čim in kako se bomo lotili izpletanja z besedami. »Ljudje najraje delamo po ustaljenih vzorcih, ampak treba se je potruditi. Če ti gre nekdo na jetra, in si ga vse življenje samo nekam pošiljal, se moraš navaditi, da po novem tako ne boš reagiral. To je treba vaditi, saj ljudje reagiramo zaradi emocij. Treba se je veliko pogovarjati med seboj, spraševati, saj neznano vodi v konflikte, strah in nerazumevanje,« opozarja Clemenz.

V malce bolj zrelih podjetjih organizirajo takrat, ko ugotovijo, da nikakor ne pridejo skupaj, trening komunikacije na delovnem mestu. »Navadno si te delavnice sledijo od višjega menedžmenta navzdol in super je gledati, kako se ti ljudje pred očmi spreminjajo. Vendar je še vedno ogromno podjetij, kjer vodstvo tega ne prepozna kot smiselno investicijo.

Tudi kriza je vedno le izgovor, da lahko pozabiš na osnovne stvari, kot so prosim in hvala, nasmeh, dobro jutro. Ravno v kriznih časih se je treba še bolj posvečati odnosom in natančni komunikaciji, ker so vsi pod večjim pritiskom. Ni dovolj le zvišati plač. Vse raziskave zadovoljstva na delovnem mestu kažejo, da so urejeni odnosi na delovnem mestu močnejši dejavnik zadovoljstva kot višina plačila,« poudarja Clemenz.

O usodnih odnosih na delovnem mestu

Dobili ste novo službo, navdušeni ste nad novimi sodelavci. Nekdo vas močno pritegne, morda zaradi karizmatičnosti, inteligence ali samozavesti, in veselite se sodelovanja s to osebo. A sčasoma ugotovite, da se je vez sprevrgla v medosebno past, v stikih s sodelavcem ste nekoliko iz sebe, poklicno pa ste obtičali. Takšne odnose avtorici knjige poimenujeta 'usodne', saj če se še tako trudimo, odnosa ne moremo več povrniti v prvotno stanje. Najhuje pa je, ker se odnosi niso skazili zaradi vaših besed ali dejanj, ampak ker je druga oseba spremenila pravila.

Skupno usodnim odnosom je, da nam sčasoma izsesajo vso energijo, le stežka se še osredotočimo na poklicni napredek, saj nas vpletena oseba nenehno meče iz ravnotežja. Zapletanje poteka prek številnih stopenj, od začetne privlačnosti do opustošenja, ko se razmerje usodno zasuka. Na koncu sledi alergična reakcija, ko se telo samodejno odzove z znaki hudega stresa. Počutimo se kot vojni ujetniki, delno sprijaznjeni s stanjem in brez upanja na dober razplet. Rešitve ne vidimo več.

Ni lahko uiti iz primeža, a se da!

Obstaja pet najpogostejših tipov ljudi, s katerimi vstopamo v usodne odnose – avtorici jih slikovito poimenujeta razpočnik, jama brez dna, saboter, spodnašalec in revček. Seveda so tipi v tako čisti obliki redki, navadno ima vsak še odtenke in podkategorije.

Kot vsako zdravljenje se tudi izvijanje iz usodnih odnosov začne z diagnosticiranjem. Če mu bomo prisluhnili, nam bo telo samo sporočilo, da smo zabredli. Nato lahko naredimo drugi, najtežji korak, in se čustveno odmaknemo od odnosa. Sprejeti moramo, da se druga oseba ne bo spremenila in da poti nazaj na začetno, tako obetajoče stanje, ni več. Sledi depersonalizacija, ko se zavemo ključne stvari: da nismo ne prvi ne zadnji, ki to doživlja, da oseba tako ne ravna zaradi nas samih, ampak zato, ker drugače ne zna. Strupenih besed in ravnanj ne smemo jemati osebno! Šele ko opravimo s tem, lahko osnujemo in uporabimo strategijo za obvladovanje težavnih odnosov in izpletanje iz pasti. Tehnike izpletanja – v štirih korakih – so opisane zgoraj.

Kako prepoznamo 'usodneže' in kako ravnamo z njimi?

Razpočnik privlači ljudi, ki občudujejo dinamične osebnosti, prepoznamo pa ga po nenadnih eksplozivnih in žaljivih izbruhih, po katerih ostanemo brez besed, morda celo objokani. Izbruhi lahko celo vključujejo grožnje z odpuščanjem ali tožbami. Po eksploziji se razpočnik vrne k zglednemu vedenju, vendar nas pusti v nenehnem strahu, kdaj bo znova udarilo.

Vedeti moramo, da se bo oseba razpočila, ne glede na to, kaj storimo ali rečemo. Soočimo se tako, da se ga med izbruhom naučimo opazovati neprizadeto. Zapišemo si njegove zahteve in se nanje odzovemo s konkretnimi dejanji.

Jama brez dna privlači ljudi, ki radi pomagajo drugim. Na začetku odnosa razkrije številne osebne težave in se čedalje bolj naslanja na poslušalca, vsako izpoved pospremi s prošnjo ali nasmehom. Zanjo potrošimo čedalje več časa, energije in moči, meja med službenim in zasebnim se zabriše. Ampak gorje, če jo zavrnemo, takrat bo pokazala kremplje!

Sprejeti moramo, da oseba potrebuje samo pozornost, ne pa pomoči, in da ne bo naredila ničesar, da bi rešila svoje težave. Zato prenehajmo svetovati, pazimo na svoj čas in le poslušajmo, brez nasvetov.

Saboterjeve žrtve so ljudje, ki iščejo pohvale in potrditev. Nenehno nas hvali, nato pa ga vse pogosteje zalotimo pri dejanjih, ki krnijo naš strokovni ugled. Kar na lepem nas 'slučajno' pozabi obvestiti o pomembnem sestanku, rad tudi popači naše besede in nas začne postopoma izpodrivati pri sodelavcih. Vse to bo srdito zanikal, a naša samozavest in občutek varnosti sta načeta.

Pozorni bodimo na znake, ki kažejo na to, da drugi dobivajo lažne in škodljive informacije o nas. Ta oseba karierno napreduje tako, da škoduje drugim. Vedeti moramo, da ne verjame, da ji lahko uspe z lastnimi sposobnostmi. Prekiniti moramo sabotažo in najti načine za razkrivanje prikrite komunikacije med saboterjem in drugimi, vse si moramo tudi vestno zabeležiti.

Spodnašalec je magnet za ljudi, ki jim čaščenje laska. Na začetku odnosa nas zasipa s pohvalami, postavi nas na piedestal, nato pa začne brskati za dokazi naše 'nepopolnosti' in namesto da bi bili zvezda v podjetju, smo naenkrat le bedno razočaranje.

Ta oseba nas ponižuje zaradi lastne negotovosti, in ker začetnega laskavega položaja ne bomo mogli več z ničimer obnoviti, moramo spodbude, odobritev in podporo poiskati drugod.

Revček privlači pravične ljudi, ki želijo izboljšati svet. Oseba nam nenehno pripoveduje o krivicah, ki so ji jih bili povzročili drugi, a ponujenih priložnosti, da bi se izkazala, ne izkoristi. Njenega mišljenja ne moremo spremeniti, zato bo tudi vsako našo zahtevo imela za nepravično in postala bo lahko celo sovražna. Soočimo se tako, da se držimo dejstev, uporabimo opis delovnih nalog in pravila, revčkovo vedenje si beležimo in po potrebi začnemo iskati zamenjavo.

Še nekaj malega o šefih

V Sloveniji še vedno mislimo, da je šef malce nad bogom, da se mu moramo pustiti nadirati, saj on že ve, kaj je prav, opaža Clemenz. »To je narobe! Vedeti moramo, da je šef predvsem človek, s slabimi in dobrimi lastnostmi, s klasično in emocionalno inteligenco, ne glede na to, kako razvita je. Če ne veste, kakšen je, ga vprašajte ali vprašajte koga od zaposlenih. Če je treba, igrajte razumevanje, pogovarjajte se z njim, odvzemite mu strah pred vami. Povejte mu, da če mu niste všeč, lahko tudi greste. Vedno se najdejo službe! Enkrat je treba reči ne. Samospoštovanje in samopodoba Slovencev sta razmeroma šibka, vsaj dokler ne spijejo par glažev. Temu se je treba posvetiti, in če s šefom ne gre, zamenjajte službo, ker nihče ne more iz vas delati govna. Razen če ste tako narejeni, da govno hočete biti. Da uživate v vlogi žrtve. Toda to ni več moderno. Pokazalo se je, da nastavljanje levega lica po klofuti na desno, ni konstruktivno,« nam na koncu slikovito svetuje Jurij Clemenz.

Stela Mihajlović, fotografije: Shutterstock, osebni arhiv Jurij Clemenz

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ