Potem ko so tri generacije njene družine rojevale otroke v vojnih in kriznih časih, pisateljica Anne Bokma meni, da bodo današnji otroci odraščali v še bolj negotovem svetu.
Njena iskrena izpoved je zbudila nekaj negodovanja, a je vendarle nagovorila strahove številnih babic in dedkov, pa tudi tistih, ki bodo to šele postali.
"Ne želim biti babica," je začela. "Pa ne zaradi nečimrnosti. Ne zato, ker bom letos dopolnila 60 let in me misel na to, da bom babica, dodatno opominja, kako stara sem. Ne zato, ker sta moji hčeri premladi za otroke, saj sta šele nedavno diplomirali in še vedno iščeta svoje mesto v svetu. Razlog je v tem, da je ta svet - četudi je včasih čudovit - preprosto preveč sovražen do kakršnega koli bodočega vnuka, ki bi ga lahko imela."
In tega mnenja je navkljub temu, da je bila njena babica stara 29 let, ko je leta 1944 v lastni postelji na Nizozemskem rodila njeno mamo. Divjala je druga svetovna vojna, bombe so padale okoli nje.
"Moja mama je bila stara le 18 let, ko me je leta 1962 povsem sama rodila v bolnišnični sobi, tik pred kubansko krizo, ki je Združene države in Sovjetsko zvezo pripeljala na rob vojne. Ko sem jaz rodila svojega prvega otroka pri 35 letih in drugega pri 38, je bil svet poln konfliktov - od nemirov na Severnem Irskem do državljanskih vojn v Iraku, Afganistanu, Sierri Leone in Čečeniji. Vsi se rodimo v svetu vojne."
Najsmrtonosnejša vojna se je šele začela
"A daleč največja in najsmrtonosnejša vojna - tista, ki me navdaja z obupom glede sveta, ki bi ga lahko podedovali moji potencialni vnuki - je vojna, ki jo trenutno bijemo s svojim planetom, tega bi lahko v prihodnjih desetletjih opustošile podnebne spremembe."
Združeni narodi so izdali 'rdeči alarm za človeštvo', potem ko so vodilni znanstveniki iz 66 držav pripravili ključno poročilo o podnebnih spremembah.
Gre za dokument s 3.900 stranmi, ki človeštvu daje oceno 'nezadostno', ker uničujemo Zemljo, ki bi jo morali zapustiti prihodnjim generacijam. Podnebna kriza prehaja v podnebno katastrofo. Nekateri jo imenujejo apokalipsa.
Nočem, da moji vnuki doživijo apokalipso
"Bi želela, da moji vnuki živijo v apokaliptičnem svetu? Nikakor. Globalno segrevanje bo doseglo kritično mejo 1,5 °C že v zgodnjih 2030-ih, kar nas bo vodilo v vse hujše podnebne motnje. Z naraščanjem temperatur in spremembami vremenskih vzorcev se bodo širile bolezni, onesnaževala zraka in negotovost glede hrane.
Otroci, rojeni danes, se bodo soočali z dvakrat do sedemkrat več podnebnih katastrof kot njihovi stari starši - vključno s požari, nevihtami, poplavami in sušami. Predstavljajte si svojega vnuka, ki se ne more igrati zunaj zaradi dima gozdnih požarov, ki mu otežuje dihanje. Ali pa ga pestita lakota in žeja zaradi pomanjkanja hrane in vode.
Vsak otrok, rojen danes, bo med svojim otroštvom in mladostjo trpel uničujoče učinke podnebnih sprememb. Kako jih bomo kot babice in dedki zaščitili? Ne bomo mogli. Zato moje sanje o tem, da bi bila babica (in ne dvomite, bile bi to čudovite sanje - držati v naročju otrok svojega otroka), vse bolj spominja na nočno moro."
Ne morem si zatiskati oči pred problemom
"Moj nekdanji mož, oče najinih hčera, je večni optimist, ki ne verjame v osredotočanje na negativno. 'Sprosti se,' mi pravi. 'Ljudje so imeli otroke med ledeno dobo. Led se je že prej talil in ljudje so preživeli." Zavidam mu, da je lahko tako brezbrižen."
Kljub temu sta bila ob poroki leta 1986 oba trdno prepričana, da si ne želita otrok.
"Svet je bil prenaseljen, sva takrat govorila. Imati otroke je bil po najinem mnenju narcističen akt. Ko so prijatelji dobivali otroke, sva njihove malčke javno oboževala, zasebno pa sva se spraševala, ali je bilo pametno pripeljati nove ljudi na svet. To je veljalo vse do mojega 34. leta, ko sem se nekega jutra zbudila z intenzivno željo, ki mi je bila povsem nova. Hotela sem otroka. Takrat in tam. Moja načela so odletela skozi okno - prav tako kontracepcija, ki sva jo uporabljala 15 let. Pogosto v naših dejanjih ni logike. Strastno verjamemo eno, storimo pa nekaj povsem drugega."
Ločevanje odpadkov ni dovolj
"Pravite, da obstaja upanje za prihodnost? Če bomo ločevali odpadke, reciklirali in sušili perilo na zraku, bo vse v redu, kajne? Ne, ne bo. Te stvari so malenkosti v primerjavi s tistim, kar bi morali storiti, če želimo ohraniti planet. Največja od teh stvari oziroma odločitev je, da nimamo otrok in vnukov, ki bi med svojim življenjem proizvajali ogljične emisije in tako prispevali h klimatski krizi.
Otrok, rojen v razvitih državah, ima ogljični odtis 58,6 metrične tone letno, navaja raziskava v reviji Environmental Research Letters. Po odločitvi, da nimamo otrok, je najboljše, kar lahko storimo za planet, to, da živimo brez avtomobila, se izogibamo letalskim poletom in jemo rastlinsko hrano. Vse to je veliko težje kot preprosta menjava žarnic za LED-sijalke.
Številni ljudje imajo manj otrok ali sploh nobenega, da bi zmanjšali globalno segrevanje. Ameriška kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez se je spraševala, ali je rojstvo otrok sploh moralno sprejemljivo. 'Obstaja znanstveni konsenz, da bo življenje otrok zelo težko. To mlade pripelje do povsem legitimnega vprašanja: Ali je prav imeti otroke?' je zapisala na Instagramu.
Člani gibanj, kot so Extinction Rebellion, BirthStrike in Stophavingkids.org, glasno govorijo o tem, da nimajo otrok, da bi opozorili na resnost okoljske krize. Obstaja tudi 'antinatalistično' gibanje, ki zagovarja idejo, da je rojevanje otrok moralno napačno, saj je življenje le ena sama solzna dolina."
A vnuki niso naša odločitev
Na koncu svojega razmišljanja potem vendarle konča, da medtem ko se lahko odločite, da ne boste imeli otrok, niste vi tisti, ki se odločite, da ne boste imeli vnukov.
"To je odvisno od vaših otrok.
Želela bi si, da bi bila kot moja prijateljica Maggie, ki uživa v veselju svojih treh vnukov. 'Ne morem razmišljati o tem, da bo planet čez sto let eksplodiral,' pravi. 'Razmišljam o današnjem dnevu in o tem, koliko radosti mi prinašajo.'
Je naša želja po vnukih inherentno sebična? Jo poganja evolucijska biologija? Želja po dajanju in prejemanju ljubezni? Mar ne morejo biti vse tri stvari resnične hkrati? Je skrajno krivično pričakovati, da bi bili moji hčeri prikrajšani za izkušnjo materinstva - nekaj, kar mi je prineslo največjo radost v življenju? Mislim, da je odgovor pritrdilen.
Pisatelj Gore Vidal se je spomnil, kako mu je dedek rekel: 'Nikoli ne imej otrok, imej samo vnuke.' Mislim, da je to veljalo zame in za mojo Omo. Do svoje mame je bila lahko stroga, a mene je oboževala. Ljubila me je brezpogojno, jaz pa njo. Sedela sem ji v naročju po nedeljskih družinskih večerjah (medtem ko je Opa bral Biblijo), vse dokler nisem dopolnila 12 let in nerada spoznala, da sem naročje prerasla.
Ni dvoma, da so babice lahko velik dar v življenjih svojih vnukov. Na mojih hčerah je, seveda, da odločijo, ali bom imela priložnost ta dar kdaj izkusiti. Če mi ta priložnost ne bo dana, pa ne morem reči, da mi bo žal."
Vir: Moje Vrijeme, Broadview
Preberite si tudi: