Prav ste prebrali. Negativna čustva so izredno pomembna za človekov napredek in brez njih je resno ogroženo človekovo dobro počutje in zdravje.
Jeza, žalost, razočaranje, bes, agresija, tesnoba, strah – vse to so čustva ali stanja, ki v naši družbi pomenijo nekaj slabega, mi pa smo naučeni, da se jih sramujemo in potlačimo. Kar pa je narobe. Pravimo jim negativna čustva, ker si jih ne želimo občutiti, čeprav je pravilnejši izraz neprijetna čustva. Negativna čustva obstajajo z razlogom, z razlogom so pomemben del našega psihološkega ustroja in brez njih bi bili resno ogroženi. Verjamem, da marsikdo od vas temu težko verjame, a živimo v družbi, ki je obsedena s pozitivnostjo, pozitivnimi čustvi in mislimi, s čimer samo po sebi ni nič narobe. Hudo narobe pa je in celo nevarno, ko začnemo vse, kar ni pozitivno, tlačiti v sebi. Sporočila, ki poveličujejo pozitiven odnos do vsega, so nevarna. Povsod vidimo, prebiramo sporočila v stilu: »Nasmehni se« ali: »Najlepše na ženski je nasmeh« ali: »Bodi vesel« in podobno.
Nevarna so zato, ker dajejo občutek, da so takšna čustva edina pravilna in sprejemljiva. Odtujujejo nas od palete negativnih čustev, ki imajo svoje pomembne funkcije. Denimo, strah, pred katerim nas je tako strah, da si ne upamo niti odprto govoriti o njem, pa smo si zanj izmislili tako lepo družbeno sprejemljivo besedico: stres. A to je tema za poseben članek.
Strah nas varuje pred nevarnostjo, jeza nas prisili k akciji, torej k spremembi. Občutek krivde, ki je eden najtežjih občutkov, nas prisili, da razmišljamo o tem, ali smo morda z ravnanjem ali besedami prizadeli nekoga. Jeza je zelo tesno povezana s pravico. Tesnoba nas opozarja na naše bolne dele. Nemir enako. Nervoza tudi.
Negativnost je koristna, ker nam pomaga ustvariti boljšo verzijo sebe in nam pomaga k dobremu počutju. S tem pa pomaga tudi ljudem, ki jih imamo ob sebi. Z negativnimi čustvi ustvarjamo boljše življenje.
Jeza in žalost
V naši družbi sta ti dve čustvi izrazito nezaželeni. Vse, ki so žalostni, takoj ožigosamo za depresivneže. Vse, ki so jezni, ožigosamo za agresivneže in si predstavljamo ljudi, s katerimi nočemo imeti opravka. Agresija pa je čustvo, o kateri v psihologiji teče precej polemik. Jeza je tisto čustvo, ki zahteva akcijo in spremembo. Jeza pomeni, da nekdo ne sprejema stanja, v kakršnem se je znašel. Ravno tako žalost. Obe nas opozarjata, da nekaj ni v redu, da moramo nekaj spremeniti. In to je dobro, mar ne? Jeza in žalost služita, da se, ko sta 'dovolj' intenzivni, odločimo za spremembe, navadno na bolje. Jeza je tudi izrazito povezana s pravičnostjo, pravijo nekateri strokovnjaki.
Nevarna potlačitev
Poskušati potlačiti jezo, žalost, tesnobo, občutek krivde, so najbolj nevarna ravnanja za posameznikov razvoj. Potlačitev negativnih čustev samo škodi. Leta tlačenja čustev lahko izbruhnejo v težke psihične bolezni. Spoznanje, da je kompleksnost življenja pomembna pot do človekovega blagostanja, je izrazito pomembna. Po drugi stani pa je 'videti vse skozi rožnata očala' izredno nevarna pot, ki zagotovo pelje do različnih nevšečnosti in celo nevarnosti.
Negativna čustva so popolnoma enako pomembna kot pozitivna, saj z obojimi lahko ocenjujemo naše izkušnje, torej življenje. Mešana čustva so tako najboljši koktajl za psihološko dobro počutje. Psiholog Jonathan M. Adler in Hal E. Hershfield, profesor marketinga na newyorški univerzi, sta raziskala povezavo med mešanimi čustvi in ugotovila, da ta mešanica dobesedno razstruplja slabe izkušnje ter omogoča, da iz izkušenj potegnemo neki pomen, ki podpira dobro psihično počutje. Leta 2009 je psiholog David J. Kavanagh s Tehnološke univerze v Queenslandu v Avstraliji skupaj s svojimi kolegi, ko je delal raziskavo med odvisniki od alkohola, ugotovil, da so tisti, ki so zatirali misli, povezane z alkoholom, zaradi tega veliko bolj trpeli. V raziskavi iz leta 2010, ki so jo naredili na eni izmed univerzitet v Sydneyju, so ugotovili, da so tisti, ki so jim naročili, naj potlačijo nezaželene misli pred spanjem, o teh veliko več sanjali kot pa tisti, ki jim tega niso naročili. Potlačenje negativnih čustev je nevarno za posameznikovo psihično dobro počutje.
Zakaj so negativna čustva nujna?
Vsa čustva so naravna, tudi negativna. Prej sem zapisala, da svojo žalost ali jezo velikokrat skrivamo za nasmeškom ali z laganjem oziroma s tistim najbolj popularnim stavkom, ko te nekdo vpraša po počutju. »V redu sem, hvala.« Ali: »Super sem!« Četudi vse v nas kriči, da ni res, to še vedno rečemo. Že v tej nepomembni in na videz preprosti ter lahkotni komunikaciji se začne naša potlačitev negativnih čustev. In to je slabo. Ker nismo resnični, nismo iskreni. In s tem zavajamo sebe, kar pa pomeni, da se vse bolj od sebe tudi oddaljujemo. Če se smejemo, v resnici pa bi najraje jokali, potem to ni dobro, ker s seboj ne delamo pravilno, ne zdravo in ne modro. Na dolgi rok nas bo takšno ravnanje oropalo zdravja.
Negativna čustva nas ščitijo in nam pripovedujejo, da nekaj ni v redu za nas. Da nekaj ne deluje.
Negativnost je v resnici motivator. Ste že kdaj videli koga, ki je spremenil kaj pri sebi, ko se je počutil dobro? Spreminjamo se takrat, ko je nekaj narobe ali pa ko nas nekaj dela nesrečne, žalostne, jezne, besne, tesnobne. Negativna čustva pospešijo našo pot do sprememb. Ko negativna čustva dosežejo neko stopnjo intenzivnosti, nas prisilijo v spremembo. Vsem se je to že kdaj zgodilo. Denimo, da ste bili zelo žalostni in nesrečni, ko je ljubljena oseba z vami ravnala grdo. Seveda ste se prisilili k spremembi, to je modro in zdravo.
Sprejmimo vsa svoja čustva
Namesto da od njih bežimo, jih je modro sprejeti. Dovolimo si jih občutiti in jih ozavestimo ter ne hitimo, da bi se jih čim prej rešili. Nekaterim pomaga počasnejše in globlje dihanje, saj veste, dihanje s polnimi pljuči. Lahko si predstavljamo, da so čustva oblaki; s tem se spomnimo, da bodo minila. Misel je samo misel in ni ji treba verjeti. Čustvo je čustvo, je lahko le spomin na neki travmatičen dogodek in dobro se je zavedati, da morda nima povezave s sedanjo situacijo, temveč da smo le obudili naše bolečinsko jedro, ki samo čaka na takšne priložnosti. Če vas čustvo popolnoma prevzame, je morda dobro, da si ga zapišete ali pa o njem poveste prijatelju. In morda skupaj 'predebatirata' ta dogodek. Če se neprijetni občutki ne premaknejo, je treba razmisliti o spremembi. Denimo, povejte nekomu, da nečesa ne boste več trpeli ali pa zamenjajte službo. Lahko pa poskusite z vajami čuječnosti. Se torej zavedate vseh misli in čustev in jim ne dajete pomena, predznaka. Samo da ozavestite, da so tam. Pustite jih. In dihajte, začutite vse svoje telo od znotraj; začutite energijo, ki teče. Vi niste vaš um, vi ste veliko več kot to. Imejte misli in čustva, vendar jih le opazujte ter bodite v sedanjem trenutku. Čuječnost je način zdravljenja, ki dosega neverjetne rezultate. Z njo lahko popolnoma zmanjšate tesnobo, panične napade, depresijo ali stres. Če vadite večkrat na dan.
Torej, nikakor ne zatirajmo negativnih čustev ali jih skrivajmo. Nasprotno, so alarm! Prej ko jim bomo prisluhnili in jih upoštevali, prej se bomo počutili bolje. Biti pozitiven ali negativen je napačna pot razmišljanja. Bistvo je v ravnovesju, v vsej paleti čustev, ki jo premoremo. Bistvo je v pristnosti in resničnosti. In za tem bi morali stremeti vsi.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ivan Platiša,specialist zakonske in družinske terapije
»Negativna čustva so v bistvu manj prijetna, vendar jih doživljamo kot take, ker bi se jim bilo dobro izogniti, če je le mogoče. V bistvu pa gre za del spektra čustvene vsebine, ki ga nosi vsak izmed nas. Skozi življenjske izkušnje, glede na našo odprtost do lastnega in zunanjega sveta, postopoma rastemo v usvajanju čustvenih doživljanj in ravnanju z njimi. To imenujemo 'vseživljenski čustveni razvoj'. Pri tem razvoju gre za to, da pri posameznih čustvih, ki so za določeno obdobje ali dogodke značilni, postanem z njimi vse bolj domač, kompetenten, moder, izkušen, notranje miren, gotov in v svojem odpiranju navzven suveren, da tudi mojim bližnjim pokažem, kakšno čustvo me trenutno preveva, s kakšnimi preizkušnjami se spopadam in kakšne načrte imam, da se 'prebijem skozi'. Ko to usvojim, ali sam ali s pomočjo terapevta, sem razširil svoj spekter čustvene kompetence in sem pripravljen za nove izzive.
Z vidika terapevtskega odnosa to pomeni, da bo terapevt s klientom s problemom negativnih čustev vztrajal toliko časa in z njim naredil toliko ponovitev nekega čustvenega vzdušja, dokler ne bo toliko ozaveščenosti, da bo čustven odziv na trenutni problem vsaj za odtenek drugačen in da prebujajoča čustva ne bodo več negativna, ampak priložnost, da osebnostno zrastem kot človek sebi in svojim bližnjim v dobro.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
besedilo: Damjana Bakarič // fotografije: Shutterstock, Luka Jenko
