Neisha: »Ne znam biti pri miru«

Neisha: »Ne znam biti pri miru« (foto: Marcella K. Krničar) Marcella K. Krničar
Vir: Jana
10. 11. 2016

Neishino skladbo Vrhovi že lahko slišite na radijskih postajah kot uvod v njeno novo ploščo, ki jo bo izdala spomladi.

Neisha, tole, kar vidimo, pa ni več steampunk, zdaj ste veliko bolj ženski, mehki.

Tisto je bilo v okviru plošče za Vesoljke in kavboje, z neko podnoto, ki je govorila o tem, da sama upogibam kazalce svojega časa. Retrofuturističen je bil ta stil. Raziskovala sem steampunk in tam res ni prostora za rdeče in mavrične barve, ampak za veliko črnine in za urne mehanizme. Rada imam črno, črna me greje, po drugi strani pa tudi ekstremno barvitost in takšna je tudi moja glasba. Ničesar ne delam sprogramirano, ampak intuitivno in iz vseh doživetij se poskušam nekaj naučiti, saj so tu zato, da lahko osebnostno zrasteš.

Zdi se mi, da je ta sprememba pri vas očitna.

Mogoče sem samo postala bolj podobna sama sebi, bolj povezana s sabo.

Prej ste omenili, da je tudi bolezen kriva za to.

Bolezen me je spremenila v tem, da sem se dokončno zavedala, da ne moreš mimo svojega telesa. Telo je tempelj, v katerem živiš, svojo dušo je treba častiti, ker je najbolj pomembna. Da moraš ubogati svoje občutke, predvsem tiste v trebuhu, kaj je prav in kaj ni, da se odločaš z vsem svojim telesom, pa čeprav je v resnici težko uskladiti zdravo pamet, dušo in telo – živa shizofrenija! Po mononukleozi sem se res morala postaviti na noge, psihično in fizično, in odločila sem se poiskati prave razloge za svoje stanje. Če ti celo telo ne dela, možgani pa še kako, je čas, da vzameš knjigo v roke, da si pogledaš kakšen dober dokumentarec, da razmišljaš, se izobražuješ, napreduješ, greš na terapijo ali pride terapevt k tebi ... To je priložnost za osebno rast.

Kje pa ste našli razloge, ki so jo zavirali?

Glejte, predvsem sem človek, ki ima težavo, da rada zapadem v razpoloženjske ekstreme, ne poznam konstante. Ni šlo za to, da bi prevzela neke nove filozofije, hotela sem se le bolj spoznati, vedeti, od kod izvirajo moje težave, navezanosti, odnosi, osebe ... Nimam, če pogledam na primer nazaj v otroštvo, kaj očitati svojim staršem, bila sem srečen otrok, dali so mi, zagotavljam, vse po svojih najboljših močeh. Kako sem jaz takrat to čutila, kaj sem mislila, da so bile moje pravice, kakšna je bila resnica, so pa stvari, ki jih človek potlači mogoče na dno mehurja, ki te potem kronično spominja na to.

Kako ste si pomagali?

Zelo sta mi pomagala karmična diagnostika in zdravljenje po principu 'aura sound healing' terapije. Ker sem zelo slušen tip, najbolj me lahko očaraš ali odvrneš z zvokom, jasno. Zdravilne lastnosti frekvenc, neki terapevtsko-umetniški koncept me strašno zanimajo, sploh odkar sem začela redno hoditi na gonge in se srečala s svetom kristalnih posod in zvočnimi terapijami. S frekvencami lahko zdraviš, na to temo je bilo narejenih že ogromno študij, in če se prek tega navežem na glasbo, čutim veliko odgovornost do ljudi, do tega, kar jim govorim in jim sporočam. Zvok je lahko povezovalen prav tako kot razdiralen.

To je lep, nekako bolj duhovni vidik vašega ustvarjanja, ampak s svojo glasbo morate tudi preživeti.

V trenutku, ko neham ustvarjati, postanem zelo menedžerski tip, da lahko uresničim svoje ideje. Talent je 20 odstotkov, drugo je trdo delo. Sebe moraš znati, ne bom rekla prodati, ampak se povezati s podobno mislečimi ljudmi, to je to. Naloga je, da vstaneš od klavirja in jih najdeš. Veliko nadarjenih ljudi me sprašuje, kaj naj storijo, pa jim rečem, naj se znajdejo, ne samo pri reklamiranju sebe. Moraš priti do občinstva z mesom in krvjo ter navdušiti kup mesa in krvi, dobesedno.

Vam to zelo lepo uspeva.

Poglejte, jaz ne segam nikamor drugam, kakor v avtobiografsko, zato ker jaz svoje stvari pojem, jih podoživljam ... Tukaj ni teatra, teater je mogoče moja potenca interpretacije, ker se mi zdi to dodana vrednost umetnika. So takšni časi, da ljudi veliko bolj zanima, kaj jejo, iz kakšnega materiala so njihove obleke, kaj natočijo v avtomobil ... Zato mislim, da je pomembno, da se zavedajo, kako svet zvoka vpliva nanje, saj jih lahko v trenutku spraviš v katerokoli razpoloženje, če to obvladaš. Lahko izbruhne bolezen, lahko pa zdraviš. Tudi ko delam z ljudmi kot coach, poskušam biti konkretna in hitra, nočem zapravljati časa, kar postavim jih pred realnost, pri tem pa izhajam tudi analize njihove osebnosti. Le tako jim lahko povem, kaj je zanje koristno.

Kako pa ljudje to sprejmejo?

Bom povedala na primeru – če imaš meter in pol, pač ne boš manekenka v Milanu, in tako je tudi z glasom. Ljudi lahko naučim peti, ne morem pa jim podariti lepega glasu. Na dolgi rok to razumejo z veliko hvaležnostjo, na kratki rok pa je včasih težko sprejeti resnico, a človek se mora zavedati, kakšne so njegove sposobnosti, pa tudi tega, da ni bliž-njic, čeprav razni šovi talentov to prikazujejo drugače. Saj ti dajo medijsko pozornost in prepoznavnost, ampak ko prideš spet ven iz televizijske škatle, vidiš, da se ni prav nič spremenilo. In se tudi ne bo, dokler se ne boš sam potrudil, da tvoje delo pride do ljudi, da tvoje delo govori zate, ne ti zanj. Če mene moja muzika ne bi prodala, nimam kaj. Lahko sem marsikaj in delam marsikaj, ampak sem zato tukaj, da delam glasbo in da moja glasba pride do ljudi.

Ko se vržete v stvar, se res vržete do konca.

Tukaj je treba dati vse od sebe, ker šele takrat lahko pričakuješ vse, lahko pa tudi ne pričakuješ ničesar in tudi ne moreš biti razočaran, tudi to je posebna umetnost. Ne pa pričakovati, da se bo svet spremenil, lahko spremeniš le sebe in svoj odnos do tega, kar počneš. Pa seveda je treba imeti pravo ekipo, brez ekipe nisi nič, z njo si moraš deliti vizijo.

Kaj trenutno ustvarjate?

Trenutno sem zapakirala ploščo, za katero sem se en dan pred sestankom in podpisom pogodbe odločila, da izid preložim na pomlad. Kratko malo, pametno je dati času čas in živi izvedbi, da dozori, da se uigra, in pred menoj je kar nekaj koncertov, ki mi bodo to omogočili. Skladba Vrhovi pa se že vrti, besedilo zanjo je napisal Jernej Dirnbek iz skupine Mi2, ki je tudi sicer napisal štiri besedila na novem albumu. Komaj že čakam, da jo 7. novembra pospremim z videospotom. Potem me čakajo decembrski džumbus, izid plošče za valentinovo naslednje leto ter nekaj večjih koncertov v spremljavi Big banda RTV, česar se že neznansko veselim.

Letos boste nastopili tudi v Pekingu, na prireditvi dobrodelne organizacije Dreams come true. Za kaj gre?

Gre za neprofitno organizacijo, ki se zavzema za socialno ogrožene ali hendikepirane otroke, ki nimajo možnosti, da bi razvijali svoje talente. Najprej sem bila v Macau, potem v Hongkongu, letos potekajo pogovori, da bo prireditev v Pekingu, in sem v ta namen spet skupaj z Direnbekom napisala pesem See you in Beijing. To je ogromen dogodek, zberejo se najbolj pomembne osebnosti, pridejo vsi mediji, donirajo se velike količine denarja, govorimo o milijonih evrov, nastopajoči so glavne pop atrakcije iz večine azijskih držav ter gostujoči tujci, lani so bili Američani, jaz pa sem predstavljala Evropo. Uživala sem, to je čisto nov, paralelen svet, navdušena sem bila nad tem, kako lepo so me sprejeli, ampak urnik sem imela pa nabito poln. Vozili so me naokoli kot princeso, nad belci so tam še vedno navdušeni, z nami se na svoj način hvalijo, priznam, da so nas nosili po rokah. Ko sem enkrat sama malo zašla v čudne predele Hongkonga, ni bilo tako prijetno.

Glasba res ne pozna meja.

Strašno lepo je, da lahko s svojo glasbo odkrivam svet, potujem in z njo povezujem ljudi, je pa res, da se v Aziji nismo našli v smislu glasbenega simpatizerstva, ne osebno ne poslovno. (smeh) Da bi posnela duet s kak-šnim Kitajcem, hm, tam še nisem. Njihovi glasovi in njihov pristop k popularni glasbi so čisto drugačni. Tako drugačne stvari so nam všeč, meni burek, njim prašičja koža s kocinami. Da ne govorim o oblekah ali kozmetiki, vse kreme imajo belila, da posvetlijo kožo, polno jih je narejenih iz jajčnega beljaka, ovčjih placent, polžev, kač ... Hm, hvala, ne bi. (smeh)

Ste zaljubljeni, Neisha?

Trenutno sem srečno samska. Dolgo je trajalo, da sem se izvlekla iz neke težke situacije, priznam, da je bila kar konkretna šola, zato upam, da sem se dovolj naučila, da se mi to ne bo več ponavljalo. Ali pa da bom znala prej spregledati nekatere reči, biti bolj realna v svojih pričakovanjih.

Že kdaj razmišljate o družini?

Trenutno je tako, da čakamo šestega nečaka. Sama izhajam iz družine s šestimi otroki, družbe mi ne manjka, to je za zdaj moja družina. Spomladi bom rodila svojo ploščo, in to je za zdaj to, upam, da bo inteligenten in uspešen otrok. Ko bo prišel pravi človek, verjamem, da si bom ustvarila tudi svojo družino, zdaj bi rada uživala v tem, da sem našla sebe, ker sem to res potrebovala, res.

Saj ste res videti fantastično, kar žarite.

Še do pred kratkim sem se žrla, da moram k psihiatru, ker vse zapravim za čevlje, prav obsedena sem z njimi, kar nehala sem jih šteti. Po drugi strani pa je to crkljanje same sebe, vlaganje vase, v svoje razpoloženje, kar je ne nazadnje poslovna investicija. (smeh) Pa vsaj malo sem se naučila imeti rada sama sebe in si ne jemljem več toliko k srcu, kaj imajo pametnjakoviči za povedati. Žal je tako, da imaš okoli sebe kup porodnih babic, ki si lastijo usluge, ko žanješ uspehe; ko gre kaj narobe, je pa suša. In jaz kriva vsega, zato se resno trudim, da se ne spreminjam več zaradi drugih. Bolj ko mi bodo govorili, koliko pomembni so zame, bolj se bom trudila dokazati, da lahko tudi brez njih povsem srečno živim. Pomembno je, da nas druži strast do skupnega ustvarjanja, napredka in rasti, za golo lovljenje evrov, tukaj, ko govoriva o umetnosti, ni prostora.

No, nekaj upornice je pa še v vas!

Marsikatero vlogo moramo odigrati v življenju in na neki točki sem se morala sprijazniti z dejstvom, da sem strojevodja lokomotive, da se ves ustroj ustavi, če se ustavim jaz. Ugotovila sem, da lahko ljudi zelo stimuliram s spremembami, ki sem jih naredila pri sebi. To se trudim že ves čas, ampak ko me je bolezen za več mesecev položila v posteljo, sem se še bolj zamislila, kaj mi hoče življenje povedati.

Vedno nekaj pove ...

Ja, res je. Vsaka stvar ima minus pa plus, če tako pogledaš, tudi razhod z nekom, za katerega misliš, da je ljubezen tvojega življenja. Morda ti pa ni bil namenjen, oziroma če ti je, se bo že zgodilo. Predvsem pa je treba postaviti meje, biti pameten tudi v tem in se imeti rad. Pa še nekaj je – ne znam biti pri miru! Kot horoskopsko kozoroginjo me nenehno srbijo kopita in potrebujem izzive.

Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Marcella K. Krničar

Značke: Neisha

Priporočamo