Neverjetni zgodbi Slavka Avsenika in Lojzeta Slaka

Drugega julija leta 2015 smo se z družino ravno vračali s počitnic, ko sem po radiju zaslišala, da je preminil Slavko Avsenik. In zdelo se mi je, kot bi mi srce stisnila ledena roka. Zgolj pol leta pred tem sem imela z gospodom enega najlepših intervjujev v svoji karieri, ne da bi slutila, da je bil verjetno zanj to eden izmed zadnjih. Že ko sem se pripravljala na intervju z njim ter prebirala in preposlušala o njem vse, kar mi je prišlo pod roke, se mi je razkrila čudovita zgodba, ki sem jo doslej poznala zgolj po drobcih. V istem času sem imela nadvse zanimiv intervju tudi s soprogo drugega stebra slovenske glasbe, Lojzeta Slaka, in občutki so bili podobni.

Neverjetna zgodba o mednarodnem uspehu in pestrem življenju Lojzeta Slaka me je začarala, preprostost in ljubezniv njegove ljubljene soproge Ivanke Slak pa očarala. Ne me obsojati, ampak tako rekoč na 'delovnem mestu' so mi postregli z domačim narezkom in kozarčkom vrhunskega rdečega vina iz domačih vinogradov. Lojze Slak je bil namreč, kot se za Dolenjca spodobi, navdušen vinogradnik, njegov cviček pa je prejel vrsto priznanj. Pogovarjali sva se kar v njihovi domači hiši, lepo in okusno urejeni, a po razkošju in velikosti nič drugačni od drugih družinskih hiš v Sloveniji.

Srečanje s Slavkom Avsenikom

V Begunjah sem bila nazadnje kot otrok in nisem imela nobenih predstav o tem kraju. Zato me je ob prihodu na cilj kar sezulo. Na velikem parkirišču je bilo vse polno avtobusov, večinoma s tujimi registracijami. Avsenikova družina je lično prenovila in oživila kar nekaj lepih starih hiš – v eni je muzej, v drugi trgovinica s spominki, v tretji Avsenikova glasbena šola, v četrti znamenita gostilna Pri Joževcu, ki je v lasti družine Avsenik že od leta 1865.

S Slavkom Avsenikom in njegovim vnukom Sašem sem se dobila v muzeju – glede na energičnost glasbe Ansambla Avsenik sem bila kar presenečena, ko me je pričakal umirjen belolas gospod, oblečen v svetlo bež hlače ter v volnen pulover in čevlje enake barve. Plemenit gospod, ki je bil na svetu tak kot kak angleški lord, samo veliko bolj skromen in prijazen. V muzejski sobi, kjer so bile stene od vrha do stropa prekrite z zlatimi in diamantnimi ploščami (jugoslovanskimi, slovenskimi, nemškimi, ameriškimi, argentinskimi), je gospod Avsenik nenehno poudarjal svojo hvaležnost poslušalcem. »Imeli smo srečo, da so nas poslušalci sprejeli,« je dejal, sama pa sem se spraševala, ali so Avseniki sploh kdaj odigrali koncert, na katerem je bilo občinstvo hladno. Po moje ne.

Samouka

Tako Slavko Avsenik kot Lojze Slak sta bila samouka. Slavkov oče Ivan, glasbeni navdušenec, je dal vse otroke učit inštrumente, lahko bi rekli, da si je sestavljal hišni ansambel. Sestra Majda je igrala citre, starejši brat Janez violino. In kakopak vsi poznamo na žalost tudi že pokojnega člana ansambla Vilka Ovsenika, ki je igral klavir. Slavko je učenje v glasbeni šoli trmasto odklonil. Klavirsko harmoniko se je naučil igrati sam, kadar je skladal, pa je uporabljal posebne znake, ki jih je Vilku zaigral po posluhu. Teh znakov ni razumel nihče drug. »Jaz sem skladal in igral samo to, kar je bilo v meni. Glasba pelje mene, ne jaz glasbo,« je bil prepričan Slavko Avsenik. Prav to, da se je vsega naučil sam, po svoje, je bil po njegovem mnenju pogoj, da je ustvaril čisto svoj, poseben slog glasbe. Ki ga številni, tako doma kot v tujini, posnemajo že desetletja.

Zgodba Lojzeta Slaka je malenkost drugačna. Kot fantič je živel pri stari mami in mladi teti v vasici Mali Kal na Dolenjskem, saj je mama nekaj mesecev po njegovem rojstvu hudo zbolela. Mali Lojzek je živel življenje, polno ljubezni pa tudi svobode. Kadar je bil sam v hiši, se je na skrivaj 'igral' s stričevo harmoniko. Vadil je, kako zadeti pravo melodijo, celo skladal drobne melodije. »Zdelo se mu je čisto lahko,« mi je pripovedovala njegova žena Ivanka: »Toda ko je svoje znanje pokazal stricu Ludviku, čigar last je bila harmonika, ga je ta zavrnil. Češ da ga ne bo nič učil, saj se bo naučil sam in bo nekega dne igral čisto drugače in bolje kot on sam.« Izkazalo se je, da so bile stričeve besede preroške. Lojze je že v zgodnjih najstniških letih postal ljudski godec, diatonično harmoniko je obvladoval kot nihče drug. Še več, prej v primerjavi s klavirsko harmoniko podcenjenemu instrumentu je dal novo veljavo in celo izumil dodaten, tako imenovani Slakov gumb, ki ga ima danes večina diatoničnih harmonik.

Slovenske srčne himne

Ni veselice brez Golice. Znan slovenski pregovor, ki priča o veliki naklonjenosti vseh Slovencev do te vesele, poskočne melodije, ki človeka navda z energijo in ki se je nikoli ne naveličamo. Mene, preverjeno, razbudi celo ob štirih ponoči, ob koncu napornega poročnega slavja.

Skladba je nastala leta 1955, kmalu po nastanku Avsenikovega ansambla, takrat Kvinteta Avsenik. Brat Vilko Ovsenik, je Slavka prepričal, da je začel nastopati na radiu, kjer so potrebovali novo, izvirno ljudsko glasbo. Že s prvo melodijo, ki jo je ustvaril, polka V planinski koči, je pridobil na stotine občudovalcev. Po zaslugi te pesmi je leta 1953 nastala legendarna radijska oddaja Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, ki ji radi prisluhnemo še danes.

Kljub prvim uspehom pa je bil Slavko takrat še redno zaposlen v tovarni Tonosa v Ljubljani. Golica se je rodila v nočni izmeni, med delom za pletilnim strojem – Slavko je hodil gor in dol ob njem ter kontroliral, ali pravilno dela. Prav ritmično brnenje 30 metrov dolgega stroja je v njegovi glavi porodilo značilno melodijo in takt Golice, ki jo je takoj zapisal 'na svoje pike'.

Polka Na Golici je bila v Sloveniji v hipu uspešnica. Avsenikov ansambel je prav zato kmalu prevzel navado, da so vse svoje nastope začeli in končali prav s to skladbo. Toda uspeh, ki ga je skladba doživela v svetovnem merilu, je znanstvena fantastika – še vedno je največkrat izvajana in predvajana narodno-zabavna skladba na svetu. Leta 1997 je bila na desetem mestu najbolj predvajanih skladb nemške avtorske agencije GEMA. Za primerjavo – prehitele so jo skladbe, kot sta npr. Strangers in the Night ali Take Me Home, Country Road.

Golico je nekoč igral celo orkester Berlinske filharmonije, dirigiral pa mu je nihče drug kot slavni Herbert von Karajan. V sedemdesetih letih je Ansambel bratov Avsenik taisto skladbo zaigral v dvorani Berlinske filharmonije. Avseniki so bili edina neklasična zasedba, ki je kdaj igrala v tej dvorani.

Pri vsej mogočnosti in slavi Golice pa sem se nasmehnila ob nenavadnem podatku iz knjige – Slavko Avsenik, ki je ljubil domače hribe in dostikrat hodil po njih, če je le utegnil, baje nikoli ni obiskal vrha Golice. Je pa zato dostikrat odšel na Roblek in tam izredno rad igral.

Po svetu

Recept, kako je Avsenikom uspelo v tujini, se bere kot pravljica. Legenda pravi, da je direktor koncertne agencije Kempf, Rudolf Kempf, za dovoljenje, da moža spusti na turnejo po Bavarski, najprej vprašal ženo Brigito. Ker drugi člani kvinteta niso dobili dopusta v službi, je moral na turnejo kar sam, Kempf mu je posodil tri nemške glasbenike. Pisalo se je leto 1956. Slavko Avsenik mi je vso zgodbo opisal takole: »Rudolf Kempf mi je takrat rekel, da bomo za začetek igrali v Rosenheimu, če bo koncert razprodan, bomo šli naprej.« Čeprav sta moža medsebojno sodelovala vrsto let in bila celo prijatelja, pa je baje za koncert v Rosenheimu v mestu obesil en sam samcat plakat, in to na čisto zakotnem kraju. Koncert je bil kljub temu razprodan in tako se je začela njegova prva, izredno uspešna turneja po Nemčiji in Avstriji.

»Še vedno ne morem verjeti, da smo z našo glasbo osvojili vso Evropo, igrali smo tudi v Ameriki in Avstraliji,« mi je tistega deževnega dneva povedal Slavko Avsenik: »Morda zato, ker smo se počutili doma, kjerkoli so nas sprejeli. To je nekaj, kar smo Avseniki naredili ne le za Begunje, ampak za vso našo prelepo Slovenijo.«

Tudi uspeh Lojzeta Slaka v tujini je bil neverjeten, posebej priljubljen je bil v Ameriki, o čemer pričajo podatki, da mu je ameriška institucija Polka hall of fame podelila priznanje za melodijo vseh časov Glas harmonike, priznanje za hit vseh časov za skladbo Ej, prijatelj in nagrado za življenjsko delo. Je tudi edini Slovenec, ki je prejel nagrado National Academy of Recording, Arts&Sciences, (ki podeljuje tudi prestižne nagrade grammy) kot posebno priznanje ob 30-letnici njegovega delovanja. Podelili so mu jo na jubilejnem koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Amerika je posebej za to prišla k nam!

Seveda je bil priljubljen tudi v Kanadi, Avstraliji, v nemško govorečih državah ... Med največkrat izvajanimi skladbami v tujini pa je pesem Ej, prijatelj, ki je neuradna himna slovenskih izseljencev.

Če je le utegnila, ga je na gostovanjih v tujini spremljala tudi žena Ivanka, ki mi je pripovedovala, da so njegovi skladbi Glas harmonike in Ej, prijatelj igrali celo pri maši v slovenski cerkvi Marije Vnebovzete v Clevelandu.

Meni osebno najljubša Slakova pesem je sicer V dolini tihi. Golica te spravi pokonci, V dolini tihi pa v meni zbudi sentimentalna čustva in spomine na dolenjske zabave pri mojih prijateljih. Skratka, kadarkoli jo kdo zaigra in zapoje, z veseljem pritegnem. Pritegnili pa so pred leti tudi mladi na jubilejnem koncertu rokovske skupine Big Foot Mama. Posnetek nastopa Ansambla Lojzeta Slaka s koncerta je še danes vreden ogleda. In kadar mi ob vseh krivicah, brezveznih razkolih in bedi upade ljubezen do naše prelepe, nič krive domovine, znova poslušam to izvedbo V dolini tihi in za motivacijo prebiram izredno pozitivne komentarje pod njim – kar nekaj jih je napisanih v nemščini, angleščini in, ne boste verjeli, celo v hrvaščini.

Naj vam iz nemščine prevedem vsaj dva. Neki Heinz je napisal takole: »Na odru stoji ljudski pevec in s svojo skupino igra pesem, ki jo vsi poznajo in vsi skupaj pojejo. To je preprosto lepo.« Hugo pa je natipkal zgolj: »Wunderschön.« 'Čudovito' po domače.

Trije vogali

Kot v vsaki dobri zgodbi sta tudi v življenjskih zgodbah Slavka Avsenika in Lojzeta Slaka dve lepi ljubezenski zgodbi. Lojze Slak je imel svojo Ivanko, ki je morala dostikrat odložiti kuhalnico, saj je mož za mnenje o novi skladbi vselej povprašal prav njo.

Slediti je morala tudi njegovi neizmerni energiji, zaradi katere je bila njegova nenadna smrt leta 2011 zaradi posledic kostnega raka, še toliko bolj žalostna. Gospa Ivanka mi je pripovedovala, da je bil kljub cvetoči glasbeni karieri vse do upokojitve redno zaposlen v tovarni pohištva Hoja kot komercialist oziroma trgovski potnik. Odsotnosti zaradi gostovanj so v podjetju mirne duše tolerirali, saj so zaradi Slakove prepoznavnosti prodali več pohištva. »Bil je neverjetno poln energije. S koncerta je prišel denimo ob treh ponoči, čez nekaj ur sva se že odpeljala na Dolenjsko in delala v vinogradu,« mi je zaupala gospa Ivanka.

Ob obisku Begunj sem imela čast spoznati tudi zdaj že na žalost pokojno Slavkovo ženo Brigito Avsenik. Znano je, da je bila zgolj na videz krhka gospa zaslužna za marsikak uspeh, med drugim je desetletja ročno odgovarjala na vsa pisma oboževalcev in, brez kančka ljubosumnosti, tudi oboževalk. »Zdelo se mi je, da si ljudje, ki jih kaj zanima, zaslužijo odgovor,« mi je takrat dejala. Gospa je kot Penelopa Ojdipa doma čakala na moža, ki je bil z ansamblom dostikrat na turneji cele mesece. Še zdaj se spomnim navihanega pogleda v njenih očeh, ko mi je v odgovor, kako je zdržala, odgovorila: »Z delom. Vsakemu, ki mu je dolgčas, priporočam, da ima delo. Jaz sem imela posebno srečo, da me je moje delo veselilo. In tudi brez ljubezni ni šlo.«<

Besedilo: Vida Voglar
Fotografije: Črt Majcen, Goran Antley, arhivske fotografije so iz knjig Ivan Sivec: Lojze Slak in Aleksi Jercog: Slavko Avsenik, Mladinska knjiga Založba, 2017.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj