Motorist, dvigovalec uteži, deskar in zdravnik nevrolog.
Sacksa je, kljub temu da je izviral iz razgledane družine zdravnikov, v mladosti zelo prizadel stavek matere, ki je, lahko bi rekli, do neke mere obvladoval njegovo življenje. Nad njim je lebdel kot senca ostrine besed, ki jih je izrazila Sacksova mati po tem, ko je izvedela, da se Oliverjevo srce razvnema za moške. »Ti gnusoba, ko se le ne bi rodil.« Nato je zapustila prostor in se več dni ni pogovarjala z mladim Oliverjem. In ko ga je nazadnje le ogovorila, mu tega niti z besedico ni omenila, vendar se je naselilo nekaj med njima.
Sacksovo življenje je bilo kljub pridihu ortodoksnosti, starša sta bila tudi zdravnika, zelo nekonvencionalno. V mladosti ga ni prav nič vleklo, da bi postal zdravnik; nekaj časa ga je zanimala kemija, potem si je želel postati morski biolog. Ko je prejel štipendijo na oxfordski univerzi, se je moral odločiti med zoologijo in predmeti, ki bi mu dali podlago za študij medicine, anatomijo, biokemijo in fiziologijo.
Pritegovala ga je fiziologija čutov, kako vidimo barve, globino, gibanje. Ta vprašanja so ga vznemirjala od malega, saj je imel takrat precej težav z migrenami. Oboževal je literaturo in branje in bil je mojster pisanja esejev. To nazorno pokaže prigoda, ko je pri predmetu anatomija popolnoma pogorel pri zaključnem izpitu.
Odločil se je, da bo ta resnično zanič rezultat popravil tako, da se bo udeležil prestižnega univerzitetnega tekmovanja iz poznavanja anatomije; da se bo potegoval za nagrado Theodorja Williamsa. Odgovoriti je moral na sedem vprašanj, vendar se je povsem strastno zapodil le v prvo in brez premora pisal dve uri. Dvorano je zapustil uro prej, ne da bi odgovoril na preostalih šest vprašanj. Rezultate so objavili še isti konec tedna v The Timesu; Oliver Sacks je dobil nagrado. Vsi so ostali brez besed. Kako lahko nekdo, ki je pri zaključnem izpitu znanja iz anatomije dosegel predzadnje mesto, zmaga na tekmovanju Theodorja Williamsa? Lahko. Sacks.
Divja leta iskanja?
Ko se je vzpenjal študijsko, ni počel enakih stvari kot njegovi vrstniki. Bil je bolj samotar, ki pa je poskusil veliko več kot drugi. Ko so končali fakulteto in so vsi njegovi sošolci odšli drugam, se je Oliver prvič srečal z depresijo, temo. Pred tem se je tudi prvič zaljubil, in sicer v Richarda Seliga. Ta ga je začutil, imel strašno rad, a sam ni bil te vrste, kot se je izrazil v enem izmed pogovorov s Sacksom. Oliver se ni počutil zavrnjenega in ni mu strlo srca. Ker je Richard to povedal obzirno.
Po nagradi Theodorja Williamsa so mu ponudili mesto raziskovalca na oddelku za anatomijo, vendar ga ni sprejel. Pritegnil ga pa je profesor H. M. Sinclair, ki je predaval o zgodovini medicine. Tako je začel delati za njegov laboratorij, kar se je končalo precej slabo. Ob tem so, kot sem že omenila, z univerze odšli še prijatelji in Oliverja se je polaščal vse večji obup. V olajšanje mu je bilo le telesno gibanje, tek in plavanje. Kozarčki pred spanjem pa so bili kot neuspel poskus, da bi iznašel nekakšno filozofijo, recept, kako živeti, razlog, zakaj vztrajati. Tako je šel v kibuc blizu Haife. Tam je preživel celo leto 1955. Vmes, ko se je posvetil nevrofiziologiji, je prepotoval veliko dežel. Izrael, Nizozemsko, potem se je vrnil študirat medicino, leta 1958 je diplomiral.
Kmalu je našel prijatelja Buda, s katerim se je tudi ljubil, in ne da bi pravzaprav vedel, Budi strl srce. Sledilo je pohajkovanje po Kanadi, San Franciscu ter potovanje po ZDA, ko je opravil strokovni izpit. Z motorjem, ki mu je na popotovanju 'crknil', je nadaljeval svoje potovanje s tovornjakarji, vse svoje dogodivščine pa si je pridno beležil v svoj dnevnik, brez katerega ni šel nikamor. Oliverja je na neki način pretreslo tudi življenje z Melom, do katerega je nekaj čutil, Mel pa tega ni mogel sprejeti. Sledila so leta drogiranja z amfetamini, vožnje z motorjem za vikend, ko je prevozil tudi do več tisoč kilometrov, nato pa se je pojavil v ponedeljek v bolnišnici, kot da ne bi bilo nič. Njegove nebrzdane strasti in volja do življenja so ga pripeljale tudi do tega, da bi skoraj izgubil življenje na deskanju; komaj so ga rešili.
Knjigi Migrena in Prebujanja
Njegova prva knjiga Migrena je zanetila precej prahu in stanovskega ljubosumja ljudi, ki naj bi bili Sacksu v oporo. Friedman, ki je predsedoval odseku za zdravljenje glavobola pri Ameriškem nevrološkem združenju in je bil hkrati njegov šef, mu ni dovolil objave knjige. Sacksa je njegov ljubosumni odziv zelo začudil; tega res ni pričakoval. Friedman mi je tudi zagrozil in ga nato odpustil.
Vmes je Oliver nehal jemati amfetamine in izdal knjigo Migrena. Kmalu zatem je sledila knjiga Prebujanja, po kateri so posneli tudi film, kjer se je Sacks ukvarjal s postencefalitičnimi pacienti in zdravilom levodopa. Bil je zdravnik s sočutjem, čeprav je v zasebnem življenju verjetno tudi precej 'trpel', saj ni imel spolnih odnosov kar 35 let. Verjetno tudi nobene ljubezni. Tudi na poslovnem (zdravniškem in pisateljskem) področju je imel prej več ovir kot manj. Vendar je kljub vsemu znal uživati življenje, predvsem pa je imel čut za sočloveka, kar ga je naredilo za izjemnega zdravnika in pisatelja.
Noga, na katero se lahko oprem
Zelo ga je zaznamovalo, ko si je med potovanjem po Norveški pri hoji v gorah poškodoval nogo. O tem je napisal knjigo Noga, na katero se lahko oprem. Dogodek ga je pretresel še zlasti zato, ker je za las ušel smrti. Zdi se, da se je Sacks znal učiti prav iz vsake nezavidljive, nesrečne okoliščine, kar je znal izvrstno prenesti na svoje delovno področje. Vendar zasebno ostaja enak; v knjigi zapiše: »Težko je verjeti, da je ljudem mar zame, mislim, da imam težave s tremi rečmi: navezovanjem, pripadanjem in zaupanjem.«
Pri svojem delu se je posvetil tudi raziskovanju tourettovega sindroma. Ves čas pa je deloval tako, da je svoje paciente obravnaval celostno. O tem sindromu je veliko napisal v knjigi Mož, ki je imel ženo za klobuk.Ko je izvedel, da mu je redka oblika očesnega melanoma metastazirala v jetra, se je odločil, da do konca napiše esej Moje življenje, ki je izšel s tremi drugimi eseji v knjigi Hvaležnost. V tem lepem esejističnem kvartetu se Saks sooča s staranjem, boleznijo in smrtjo. Ter se zahvaljuje, ker je živel izredno dobro življenje.
Besedilo: Damjana Bakarič
Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del