Skozi varne hiše in materinske domove gre vsako leto več kot 400 žrtev nasilja.
Žaljivke, zmerjanje, vpitje, prelaganje krivde, grožnje, klofutanje, pretepanje, brcanje, lasanje, posilstvo, spolno nadlegovanje, ekonomsko nasilje ... To so le nekateri obrazi nasilja, s katerimi se srečuje nemalo žensk.
Glede na realnost in statistike je za ženske žrtve nasilja dom najnevarnejši prostor. Po podatkih policije je vsako leto več kot 1.500 žensk žrtev nasilja v družini. Za številne je edini izhod iz kroga nasilja namestitev v varni hiši ali materinskem domu. Teh je v Sloveniji več, skozi njihove programe pa gre vsako leto več kot 400 žensk in otrok žrtev nasilja. Za koordinacijo teh ustanov in organizacij skrbi Sekcija varnih hiš, materinskih domov in sorodne organizacije pri Socialni zbornici Slovenije. O nasilju nad ženskami, ki je prisotno bolj, kot si predstavljamo, je spregovorila predsednica omenjene sekcije Suzi Kvas. Pri nasilju gre najpogosteje za preplet fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja. Prisotno je povsod, v zasebnem življenju, na delovnem mestu in v družbi na splošno. In ne, ni tipičnih žrtev in ni tipičnih storilcev.
Nasilni iz roda v rod
Pogosto si ženske, ki so odraščale v nasilju, izberejo nasilne partnerje. In moški, ki so bili kot otroci žrtve nasilja v družini, nemalokrat postanejo nasilni tudi sami. Gre za nezavedne izbire, ki se jih žrtve na začetku sploh ne zavedajo, saj nasilja ne prepoznajo. Navadno se začne s kritiziranjem, prepovedmi, pozneje sledijo hujše oblike nasilja.
Izkušnje Suzi Kvas kažejo, da je nasilno vedenje največkrat naučeno in se preneša iz roda v rod: »Zadnje čase ugotavljamo, da je veliko psihičnega nasilja, ki ga žrtve zelo težko dokažejo. Psihično nasilje pušča globoke in dolgotrajne posledice na žrtvi. Življenje brez nasilja je temeljna človekova pravica. Žal pa je prevečkrat kratena, še posebno z nasiljem nad ženskami. Nasilno vedenje je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo.« Kvasova opozarja, da je problem nasilja v Sloveniji resnično velik, saj smo do nasilja v družini še vedno zelo strpni. K temu prispeva tudi zakonodaja, ki je sicer dokaj dobro urejena, vendar pa je njena izvedba pogosto prepuščena posameznikom, ki si jo razlagajo po svoje.
Ko je hudo, si najbolj sam
»Tvoji so čudni, do mene vedno neprijazni, tebe izkoriščajo ... Vse tvoje prijateljice so ločene, partnerje menjajo kot spodnjice, slabo vplivajo nate, ne želim, da se z njimi družiš. Tega ti ne dovolim.« Dinamika nasilja v družini je znana, navadno postopna in premetena. Nasilneži so mojstri izkrivljanja stvarnosti, manipulacij in nadzora. Začne se s popolnim nadzorom in osamitvijo ženske. Ta na koncu, ko se nasilja zave, nima nikogar, ki bi mu potožila, s komer bi se pogovorila, ki bi ji stal ob strani, ji pomagal in stiska je še večja. »Vsaka žrtev mora takoj, ko zazna kakršnokoli obliko nasilja, poiskati pomoč, ali pri nevladnih organizacijah, na centru za socialno delo, policiji ali preprosto poklicati na SOS-številko. Takrat, ko se odloči za ta korak, je treba ukrepati takoj, saj drugače hitro preide v fazo 'saj bo drugič bolje'. Vsako nasilje se le še stopnjuje, če ga ne zatremo pravi čas,« poudarja Kvasova.
Strah, sram ...
Številne ženske lahko leta in leta vztrajajo v nasilnih razmerjih in prenašajo poniževanje, kritiziranje, tepež. In vendar zelo težko zberejo pogum, da bi krog nasilja prekinile. Strokovnjaki pojasnjujejo, da je razlogov, zakaj tega ne naredijo, veliko, omenjajo predvsem strah, sram, občutke krivde, neozaveščenost, ekonomsko odvisnost in pomanjkanje podpore. Toda pomoč vendarle obstaja. Za žrtve lahko poskrbijo v varnih hišah, kriznih centrih, na centrih za socialno delo in v drugih organizacijah.
"V Sloveniji je ogromna paleta različnih storitev, ki žrtvam zagotavljajo pomoč, zato naj se nobena žrtev ne bi bala, da ji ne bo uspelo, saj ji lahko pomagamo, da zaživi brez nasilja. V prihodnje želimo, da bi ministrstvo v še večji meri podprlo programe, ki bi ponujali pomoč žrtvi tudi po odhodu iz varne hiše ali materinskega doma, tako imenovane bivalne enote in terenske time, ki bi dale podporo žrtvam. Tako bi živela samostojno, vendar še vedno ob pomoči strokovnih delavcev," pripoveduje predsednica sekcije.
Grem!
V varnih hišah in materinskih domovih, kamor se lahko zatečejo, jim pomagajo strokovne delavke: »V varnih hišah so zaposlene predvsem socialne delavke. Ko se ženska z otrokom zateče v te organizacije, dobi svojo svetovalko, ki skupaj z njo postavi cilje, kako bo ukrepala naprej. Za psihosocialno pomoč imamo zunanje sodelavce in kar nekaj takšnih strokovnjakov je, ki te storitve občasno omogočijo tudi brezplačno,« pojasnjuje Kvasova, ki priznava, da je prav časovna omejenost bivanja v teh ustanovah na eno leto nemalokrat razlog, ki ženske odvrača, da bi prekinile krog nasilja: »Res je, to so težave, s katerimi se srečujejo žrtve in zaradi katerih se včasih tudi ne odločijo za odhod v varno hišo, saj vedo, da bodo po enem letu zelo težko živele naprej nekje na svojem. Zato sem prej omenila, da si želimo nove oblike programov, ki bi ženskam omogočale varno nastanitev in strokovno pomoč tudi po odhodu od nas. Čeprav jim že tudi zdaj pomagamo, da si uredijo kakšno nastanitev z nižjo najemnino, poiščejo službo in se postavijo na lastne noge.«
Lahko poskrbim zase in otroke
Po podatkih Sekcije varnih hiš, materinskih domov in sorodnih organizacij se 60 odstotkov žensk žrtev nasilja po bivanju v teh ustanovah osamosvoji, 40 odstotkov pa se jih vrne k partnerjem. Toda Kvasova poudarja: »Žrtev ima vedno možnost priti k nam nazaj, ne glede na to, kolikokrat je to že poskusila. Izjema so le kršitve po pogodbi o bivanju v varni hiši ali materinskem domu. Žrtev nasilja naj ne čaka, da se bo nasilje končalo samo, ker se ne bo, poišče naj pomoč in prekine nasilen odnos. S tem bo tudi svojim otrokom pokazala, da takšno življenje ni pravilno. Vsakomur lahko ponudimo pomoč v takem obsegu, da se lahko žrtev postavi na noge in zmore sama preživljati sebe in svoje otroke.«
Prijavite nasilje!
Suzi Kvas poziva, naj bomo pozorni na dogajanje v svoji okolici in naj si pred nasiljem ne zatiskamo oči. »Torej nismo tiho, ampak ukrepamo, da lahko družini ali posameznikom pomagamo. Vsako nasilje je treba obsoditi in nasilnežu onemogočiti to početje. Celotna družba mora postaviti ničelno toleranco do nasilja, torej če vemo, da se nekje nekaj dogaja, to prijavimo pristojnim institucijam, da se vključijo v obravnavo takšne družine, pomembno je povedati, da lahko nasilje prijavimo tudi anonimno.« Nasilje ni opravičljivo v nobenem primeru in vedno in brez izjeme ga je treba ustavljati, prijavljati, ne dopuščati. Čeprav smo, glede na nekatere javne izjave domnevnih psihoterapevtskih strokovnjakov z akademskimi nazivi, v zadnjem času kot družba očitno zazrti v preteklost, in ne prihodnost. Žal.
Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv, Suzi Kvas
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec