Nina Ivanišin: »Obožujem dvojino«

In tega se članica ansambla ljubljanske Drame zaveda še danes. Njena želja po sodelovanju in povezovanju je izjemno ganljiva, saj ji oči zažarijo, ko govori o ljudeh, ki so obogatili njeno poklicno pot in življenje.

Ena izmed vlog, ki jo trenutno igrate na odru ljubljanske Drame, je Antigona. Ste si od nekdaj želeli igrati to vlogo?

Ne vem, ali sem imela kdaj točno določeno vlogo, ki bi jo želela igrati. Ljubše mi je, da me stvari doletijo, kot da jih načrtujem. Pričakovanja lahko vodijo do razočaranj. In tem bi se, če se le da, rada izognila. Zanimajo pa me različne stvari. V duhu 'umetniške svobode' bi želela biti čim bolj odprta za različne izzive. Recimo, vesela sem, da imam priložnost nastopati v nadaljevanki.

Zavedam se, da moje vloge v njej občinstvo ne dojema ravno kot umetniški izdelek, ampak je kljub temu moja naloga, da do nje pristopam z določeno resnostjo. Antigona kot dramsko delo mi je bila že od nekdaj ljuba, medtem ko do nje kot junakinje gojim mešane občutke. Ne vem, ali se lahko popolnoma strinjam z njenim radikalizmom. Dopuščam, da mora biti zastopan tako v družbi kot tudi v literaturi. V literaturi še posebej. Vidim pa v njem več žrtev kot pozitivnih izidov. Ko sem dobila vlogo, sem se nekoliko ustrašila, ker je takšna vloga svojevrsten izziv. Seveda v svoji negotovosti takoj pomislim, da bi bila katera druga igralka primernejša. Ko smo začeli delati predstavo, pa je postalo jasno, da moramo izkoristiti fenomenalen material na najboljši možen način.

Vam je režiser dopuščal veliko svobode pri ustvarjanju?

Antigona je klasika, ki je bila večkrat uprizorjena. Veliko je možnosti, kako jo uprizoriti, in vsak od ustvarjalcev jih vidi po svoje. Predstavo je najprej začrtala dramaturginja s priredbo. Naredila je pogumen, premišljen, dodelan poseg. Režiser je povedal predvsem, kaj ga ne zanima. Nekaj idej smo predlagali igralci, režiser pa nas je vodil, da smo prišli do rezultata, s katerim smo vsi zadovoljni. Zdaj nimam več občutka, ali je predstava v redu ali ne, ker sem že tako zapeljana in zaljubljena v material, da nimam več prave distance. Ampak to se mi pogosto dogaja.

Zdaj je prepuščena gledalcem in kritikom. Berete kritike?

Ja, ampak vedno dopuščam možnost, da vsak vidi stvari po svoje. Recimo, meni se morda zdijo stvari jasne, kritik pa napiše, da ni razumljivo. Kar je povsem normalno. Normalno pa je tudi, da me prizadene, če kdo napiše, da nisem dobra. Ne glede na to, ali je kritika dobra ali slaba, moram še vedno igrati predstavo, zato se poskušam v obeh primerih obvarovati do te mere, da lahko še vedno z isto ljubeznijo pristopam do nje.

Omenili ste pomislek, da bi si druge igralke morda bolj zaslužile vlogo Antigone. Čutite strahospoštovanje do bolj izkušenih igralk?

Absolutno. Zdaj mi je že malo lažje. V Drami sem že nekaj časa in sem se nekoliko sprostila. Tukaj je res odličen kolektiv in se mi zdi, da se lepo podpiramo med sabo.

Vam je pomembno, da imate v gledališču prijatelje?

Ja, ampak ni pa nujno, da smo prijatelji. Pri ustvarjanju predstave se s celotno ekipo povežeš in zavezništvo pri skupnem cilju včasih rodi prijateljstva, tudi ljubezni. Če je proces lep ali če je boleč, v vsakem primeru te zaznamuje. In potem greš naprej, v nove študije, priokusi prejšnjih ti pa sledijo. Sama recimo nimam sestre, ampak ta sezona me je do zdaj obdarila z dvema. Ne vem, kako razložiti, ampak zaradi delanja predstav sem si z obema še malo bližje.

Je lažje sprejeti kritiko od igralcev kot od drugih ljudi?

Najbrž ja, ker bo vsak igralec, če noče biti nesramen, izbral način, kako jo povedati. Ko se enkrat konkretno ukvarjaš s tem poklicem, veš, kakšne občutljivosti in negotovosti so konstantno prisotne. V Drami se počutim varno in kreativno. Kolegi so navdihujoči.

Z igralstvom ste se začeli ukvarjati v Gledališki šoli Prve gimnazije Maribor in menda ste se tam znašli po naključju. Ali pred tem niste želeli postati igralka?

Ne vem, mislim, da ne. Ko sem se vpisala na gimnazijo, sem že vedela za Gledališko šolo, ki jo je vodila Mojca Redjko. Hvaležna sem ji za vse, kar je takrat naredila za nas. Prostočasna dejavnost, ki je bila zastavljena zelo bogato, nas je združila v ekipo. Če zdaj pomislim, je bil to kar resen program. Imeli smo tudi teoretična, dramaturška predavanja in lektorske vaje, ki so mi zelo koristile. Štajerci imamo namreč močen in težaven naglas, ki je za odrski govor nepripraven. V tistem obdobju sem odkrila, da je delo v gledališču skupinsko delo. Spoznala sem celotno delovanje gledališča in še vedno sem privrženka ljubiteljskega igranja. Raje izgubim profesionalnost kot ljubiteljski duh.

Ste imeli občutek, da vam bo zaradi pridobljenega znanja lažje na sprejemnih izpitih za AGRFT?

Sploh ne. Toda nikomur ni lahko, ko gre na sprejemne izpite, saj si močno želiš, da bi bil sprejet. Ukvarjaš se s tem, kaj bo, če boš sprejet, in kaj se bo zgodilo, če ne boš. Mislila sem si, če ne bom sprejeta, pač nisem za to. Ampak če nisem za to, za kaj pa potem sem?

Na srečo se to ni zgodilo. Se spomnite, kako ste se počutili, ko ste bili sprejeti na AGRFT?

To je bil eden od najlepših trenutkov, kar se moje poklicne poti tiče. Takrat dobiš neko potrditev, da si primeren za ta poklic. Ne veš, kaj te čaka, in vse je pred tabo. Kot da se ti je odprl nov svet. Občutek, da nekam pripadaš in da je vse pred tabo, je izjemno lep.

Ste po končanem študiju želeli igrati v SNG Drama Ljubljana?

Dramo smo vedno gledali s spoštovanjem, vendar ni bila moja prva izbira. Bala sem se, da ne bi dobila veliko priložnosti, tudi če bi me povabili. Najprej sem se zaposlila v SLG Celje, kjer je bil majhen ansambel in smo se zelo dobro razumeli. Zelo lepe spomine imam na Celje in odločitev za ljubljansko Dramo zame ni bila preprosta.

Vam odnosi s soigralci in sodelavci veliko pomenijo?

Največ. Najbrž lahko potegnem primerjavo s športom. Eni so bolj za timski šport, drugi pa za individualne discipline. Lažje delujem znotraj skupine. Zame ima to večji smisel kot zgolj moja kariera. Če bi bila osredotočena le na svojo kariero in nase, ne vem, ali bi mi bilo dovolj. Najbrž bi bila bolj osamljena. Lepo je, če lahko svoje uspehe ali težave deliš z drugimi. Ne vem, kako je, če nimaš ljudi, s katerimi bi delil svoje vsebine. Strah me je, da bi se to zgodilo. Pri Antigoni smo bili skupaj pri delanju predstave in zdaj se skupaj veselimo odzivov. Zelo sem hvaležna za svoje soigralce.

Najbrž so odzivi povsem drugačni po predstavi kot pri filmu ali nadaljevanki.

Opazila sem, da v gledališču gledalec sprejme, da smo igralci in da igramo vloge. Pri filmu še tudi, pri nadaljevanki pa nas gledalci povsem poistovetijo z vlogo. Torej za večino gledalcev jaz nisem več Nina Ivanišin, ampak Daša Smolej Rozman.

Vas ljudje ustavijo na ulici in rečejo, da ste Daša iz nadaljevanke Usodno vino?

Se zgodi, ampak ne pogosto. Nimam pa nobenih slabih izkušenj, čeprav Daša ni najbolj priljubljen lik.

Vam je prepoznavnost odveč?

Želim si, da bi bila anonimna. Da bi bile v ospredju moje vloge, ne toliko jaz osebno. Če je to sploh mogoče.

Ste se med snemanjem nadaljevanke počutili kot del družine?

Snemalni dan traja 12 ur in snemalnih dni v tednu je pet oziroma po novem šest. Včasih pač več časa preživimo skupaj kot z družinskimi člani. Ekipa je odlična. Pridejo dnevi, ki so malo težji, in takrat zelo ceniš, če sodelavci to prepoznajo in so zato prizanesljivejši. Trenutno snemamo četrto sezono in opažam, da čedalje raje odhajam na snemanja.

Kako pa se sprostite pred predstavami? Imate posebne rituale?

Za vsako predstavo imam poseben ritual, ki vključuje zelo banalne stvari, vendar mi dajejo varnost. Najbolj sem napeta pred premiero, že naslednje ponovitve so lažje, ne vem, zakaj. Na odru je pomembno, da si zbran, a do neke mere sproščen, da te trema ne ohromi.

Je pomembna tudi samozavest?

Samozavest je potrebna, da stopiš pred občinstvo, saj želiš gledalcem nekaj pokazati. Ni pa nujno, da so igralci tudi samozavestni ljudje. Lahko smo negotovi in polni dvomov. Takšni smo verjetno večkrat. Naš poklic je odvisen od različnih dejavnikov. Marsikaj vpliva na naš izdelek, kakšen dan imaš, kako se počutiš in ali si sposoben najti nianse, ki jih vloga zahteva. Ves čas se preizprašuješ. Tudi ko ti uspe.

Čutite radost, ko dosežete uspeh, ali pa se že sprašujete, kako se boste izkazali na naslednji predstavi?

Vedno si vesel, če dobiš potrditev. To potem pomeni, da je tvoje prizadevanje smiselno. Že v naslednjem trenutku pa pomislim, da se bo odslej nekoliko več pričakovalo od mene in ali sem sposobna zagotavljati kakovost rezultata še naprej, čeprav vedno začnem z novim materialom, za katerega potrebujem svoj čas in kanček sreče, da ga osvojim.

Vam bolj ležijo vloge, ki so vam podobne?

Ni nujno. Pri filmu dobim običajno bolj zadržane, čustveno osiromašene, introvertirane vloge, zato me je Klemen Dvornik presenetil, ko mi je v filmu Pod gladino dodelil vlogo, za katero sem sprva mislila, da nisem primerna. In v tem smislu je zanimivo, kako sama sebe dojemam in kako me vidijo drugi. Klemen je ocenil, da je vloga Jane v filmu Pod gladino zame izziv, ki ga tako jaz kot tudi film potrebujeva. Za to zaupanje sem mu nadvse hvaležna. Vesela sem, da sem združila Janine značilnosti s svojo občutljivostjo.

Je občutljivost pomembna za igralko?

Ja, seveda. Obrtniška znanja so nujna, vendar je zame bolj pomembna občutljivost igralca. Za dober igralski izdelek je pomembno, da greš malo čez. Tako je najbrž z vsakim napredkom.

Iščete navdih za vloge v zasebnem življenju?

Pri delu se zanašam na domišljijo. Sploh ni nujno, da se moje življenjske izkušnje pokrijejo z izkušnjami vloge. Saj gre pri igri za ustvarjalni proces. Se pa lahko zaradi pomanjkanja osebnih izkušenj pojavijo predsodki in si torej znotraj ustvarjanja omejen. Več izkušenj imaš, več vidiš, prepoznaš znotraj situacije. In to je dobro za gledališče.

Včasih se zgodi, da zaradi bolezni v ansamblu predstava odpade. Kako skrbite za svoje zdravje, da vam ni treba odpovedati predstave?

Znano je, da igralci odigrajo predstavo tudi, če so bolni. Najpogosteje se zgodi, da zboliš po premieri, ko adrenalin popusti. Takrat bi si moral vzeti čas za rehabilitacijo, pa ga najpogosteje ni. Držim se starega reka, ki se ga spomnim od svoje babice: Spanec je boljši kot žganec. Opažam, da sem z leti vse bolj previdna in odgovorna. Tako pri preventivi kot tudi pri kurativi. Zelo rada se družim in veliko mi pomeni, da se po predstavi pogovorim s kolegi. Tako grem lažje domov.

Trenutno igrate v osmih predstavah in snemate nadaljevanko. Imate dovolj časa zase?

Ja. Za zdaj še nimam otrok. Kar pomeni, da je ves prosti čas namenjen zgolj in samo meni. Če imaš otroke, je malo drugače.

Si lahko predstavljate, da bi imeli zdaj otroke?

Nikoli se mi ni zdelo, da bi kariera od mene zahtevala, da nimam otrok. Opazujem namreč kolegice, ki jih imajo. Verjamem pa, da je za igralko malo težje kot za igralca, vendar s tem nočem zmanjševati pomena očetovske funkcije. Trenutno bi si želela imeti otroke, čeprav sem se z leti že kar razkomodila in obožujem dvojino. Ampak me bo najbrž tudi množina z lahkoto osvojila, ko bo pač nastopila.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec