Nina Valič: "Po štiridesetem mi ni treba biti vedno popolna"

Nina Valič: "Po štiridesetem mi ni treba biti vedno popolna" (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
19. 10. 2017

Večina jo pozna predvsem iz razvedrilnih oddaj, ljubitelji gledališča pa vedo, da je Nina Valič izjemno talentirana in odlična igralka.

Oder SNG Drame, kjer je zaposlena, v vsaki predstavi napolni s svojo mogočno energijo in močno osebnostjo. Dobili sva se v Drami, ob osmih zjutraj, pred telovadbo, kar v njeni garderobi. Malo v šali sva se dogovorili, da se bova poskusili izogniti pogovoru o njenem očetu, igralcu Daretu Valiču.

Zakaj se hočete izogniti vprašanjem o očetu Daretu Valiču?

Zato, ker sem v nekaterih svojih začetnih intervjujih morala pojasnjevati sorodstvena razmerja med vsemi Valiči na sceni. Čeprav sem se končno otresla slabega občutka ob zbadanju, češ, koliko nas je. Sicer, zakaj pa ne bi o tem, saj kri ni voda. Sem Nina, hči Dareta in sestra Blaža Valiča, igralca SNG Nova Gorica, ki ga spremljate v nadaljevanki Reka ljubezni. Valička sem.

Ura je osem zjutraj, kar je nenavadno zgodnja ura za igralca. Tudi sicer tako zgodaj vstajate?

Že zelo dolgo zgodaj vstajam, saj imam dva otroka, njuna razlika v starosti je skoraj enajst let, kar pomeni, da ves čas materinstva vstajam zgodaj tudi zato, ker me zvečer ponavadi ni doma in si družinski čas vzamemo zjutraj, da si povemo nekaj stvari od prejšnjega dne in to mi je v veliko veselje. Načeloma vstajam vsak dan okoli pol sedmih.

Ste jutranji tip?

Mislim, da je jutro najlepši del dneva, čeprav sem zelo nočni tip. Včasih sem se najraje učila ponoči in potrebovala sem zelo malo spanja. Vedno pa sem pogrešala, da bi se zjutraj spočita zbudila sama od sebe in videla sončni vzhod. Zaradi narave mojega poklica to žal ni mogoče, saj se zvečer pozno vračam domov. In tako me zjutraj zelo grobo zbudi budilka. Živimo v Ljubljani, kjer je zjutraj pogosto megla in sončna jutra doživim le redko.

V stanovanju nimam zaves, rolete imam ves čas dvignjene, da zjutraj ne bi zamudila prav nobenega sončnega žarka. V sončna jutra vstanem z lahkoto. Letos sem na morju hodila spat veliko bolj zgodaj kot doma, tudi pred enajsto, kar je precej nenavadno, saj si ljudje navadno prav na dopustu privoščijo več ponočevanja. Zjutraj sem vzela psa, ga peljala na prvo jutranjo potrebo in gledala sončni vzhod. Potem sem si skuhala kavo, sedela na obali, opazovala galebe in prve jutranje kopalce. To je bilo nekaj najlepšega, kar sem doživela to poletje.

Marsikdo bi pomislil, da igralci delate zgolj zvečer. Kako je pravzaprav videti dan v življenju gledališkega igralca?

Od delovnika drugih ljudi se naš razlikuje po tem, da hodi v službo dvakrat na dan. Dobro je, da prvo vajo končamo ob dveh in ujamemo lep del dneva še z otroki. Se pa zaplete, ko moraš zvečer od doma in otroci takrat niso najbolj srečni. To nadoknadimo zjutraj in takoj po šoli.

Med sodelavci in prijatelji ste poznani po posebnem odnosu do svojega kolesa.

Res je. S kolesom imava poseben odnos. (smeh) Prilepljena sem nanj. S kolesom hodim v trgovino, z njim se vozim tudi v dežju, celo v snegu. Imam zelo težko kolo, na katerega poleg vseh nakupov naložim tudi svojega sina, kar je bilo že predmet ogorčenja drugih udeležencev v prometu. Nekoč sem postavila rekord, saj sem na kolesu vozila stvari iz trgovine, svojo torbo, sinovo torbo, sina in v košari psa. Na cesti sem vedno opazna.

SNG Drama je letošnji repertoar posvetila slovenskim dramskim besedilom. Pred kratkim ste imeli premiero predstave Županova Micka, v kateri igrate glavno vlogo. Odrska postavitev predstave je presenetljivo klasična, takšna, kakršnih se spomnimo iz starejših časov gledališča.

Ta predstava je bila prav zaradi te postavitve ena najtežjih študijev, ki sem jih kdaj delala. Predstava in besedilo ne preneseta veliko režijskih premikov in rezultat je dvodimenzionalna in klasična predstava. Tudi glasba, kostumografija in scenografija so klasični in preprosti, saj so Županovo Micko v preteklosti igrali po knjižnicah. Vesela sem, da se je režiser Luka Martin Škof odločil ustvariti tak spomeniški muzejski dokument, in odziv gledalcev je zelo dober. Smo se pa zelo namučili, da smo do tega prišli.

Je predstava oživitev naivnega gledališča, kar danes deluje celo alternativno?

Lahko bi rekli, da je alternativa, ker takšne predstave že dolgo ni bilo. Ni moderna, ni sodobna. Vse je omejeno in točno določeno, izhajali smo izključno iz Linhartovega jezika. Čisti vintidž. Izviren Linhartov jezik ima posebno strukturo in deluje celo izmišljeno. Počutiš se, kot da govoriš narobe.

Ste morali med procesom priprave vloge v sebi potovati v čas, ko še niste bili prekaljena igralka, ali je bilo delo še toliko težje zaradi tega, ker ste morali hkrati delovati rahlo amatersko?

To je zelo dobro vprašanje. Dejansko se je vsa igralska ekipa znašla v zadregi, saj smo se počutili, kot da ne znamo igrati. Ta način igre, po neki strani posnemanja amaterskega gledališča, je za igralce z nekim svojim stilom izredno težko. Predstava ne dopušča improvizacije in globljega spuščanja v psihologijo in ozadje zgodbe, saj je precej preprosta, hkrati pa odpira ogromno vprašanj. Župan in njegova hči Micka sta sama, brez mame. Verjetno je nekoč umrla in Micka je sedaj godna za možitev.

Danes bi se verjetno najbolj spraševali, kaj se je zgodilo z mamo, saj nas družba voajerizma draži, da moramo vedeti vse o vseh. Po drugi strani bi lahko prišlo celo do moraliziranja in izpostavljanja enostarševske družine.

Prav se razumeva. Meni kot človeku tretjega tisočletja je nedoumljivo, kako si oče in oba ženina Micko podajajo kot neko lastnino, dobesedno jo 'poročajo' trije moški. Tako je bolje, da je ta zadrega ostala ujeta v času, v preteklosti. Čeprav se čudim, kako je tudi človeška sposobnost razumevanja drugačnosti ostala ujeta v času. Še danes se nekateri omejujejo z mislijo o edini družini kot tisti, kjer so mama, oče, otroci. Ni posluha in razumevanja za otroke, ki bi lahko odraščali z istospolnima partnerjema, še vedno se s prstom kaže na enostarševske družine. Zadnjič sem slišala misel, da tisti otroci, ki so prezgodaj izgubili mamo, pravzaprav nimajo več osebe, ki bo vse prenesla. To me plaši.

Tudi očetje so tisti, ki prenesejo vse. Starševstvo nima spola. Jaz starševstva ne dojemam kot ženska, ampak kot človek. Svojo ženskost čutim v odnosu s svojim možem, ne pa pred otrokoma. Če se vrnem k Županovi Micki, bi se lahko gledalcu, ki predvideva polemiko Linhartovega odnosa do ženske, naša postavitev zdela preskromna, ampak jaz vidim kakovost predstave prav v tej njeni zamrznjenosti v času. Morda se zdi naša predstava le kratko razvedrilo, ampak prav zato, ker se ne upira času nastanka, odpira večno debato o tem, koliko smo se iz preteklosti naučili. Tudi komedija odkriva skrivnosti, tako v gledališču kot na televiziji.

To dobro poznate, saj ste zvezdnica televizijskih razvedrilnih oddaj. Vam je televizija blizu?

To je neki fenomen, saj si sebe nisem nikoli predstavljala v takšnih oddajah. Delati razvedrilno oddajo nima nobene povezave z gledališčem. To je popolnoma drug poklic. Tam ne igram. Morda sem sprostila neki del sebe in izkazalo se je, da sem v razvedrilnih oddajah uspešna, in to znam.

Ste tudi sicer takšni, kakršno vas poznamo iz teh oddaj?

Pravijo, da sem bila zabavna, ker se znam sprostiti. Vedno sem bila klovn. Ljudje so me že od mladosti vabili na zabave, češ da bom tam vse zabavala. To mi je šlo vedno na živce, potem pa se tega malo navadiš. Na koncu se je večina ljudi na zabavah vedno smejala meni, čeprav sem prišla na zabavo slabe volje.

Pa se zaradi tega kdaj slabo počutite?

Ne vem. To je del moje osebnosti, ki jo ljudje poznajo, drugi del pa poskušam pred javnostjo skriti. Včasih se mi zdi, da me ljudje ne poznajo prav dobro. Imam še dve sestri in brata in moram reči, da sem v svoji družini še najmanj duhovita. V teh oddajah mi je nekako uspelo pritisniti na pravi gumb, da je zadeva funkcionirala. Na začetku sem bila zelo skeptična, nisem verjela vase. Mario Galunič in Boris Kobal sta me močno podpirala in stala za mano. V meni sta prepoznala potencial in sta mi zaupala, prav tako družina in prijatelji. Na televiziji sem pet let delala različne oddaje. Nisem si mislila, da bo to tako dolgo časa trajalo.

Pojavljanje na televiziji je danes pogoj za prepoznavnost. Ali to vpliva na vašo samozavest oziroma je ta dejavnik lahko tudi moteč?

Niti predstavljala si nisem, kaj delo na televiziji potegne za sabo, in do tega se težko opredelim. Mogoče sem celo vesela, da so ljudje do mene kdaj tudi zadržani. Malo sem sramežljiva, priznam. Morda me niti ne prepoznajo, ker sem v resnici drugačna, nenaličena, navadno oblečena v črno in se ne izpostavljam. Včasih spoznajo le moj glas. Zgodilo se je, da sem se kdaj naredila, da to nisem jaz, in se obrnila stran. Nerodno mi je in v takšnih primerih se ne znajdem najbolje, ne znam se primerno obnašati.

Je vaša sramežljivost povezana z nesamozavestnostjo?

Pri teh letih in toliko poklicnih in osebnih izkušnjah bi rekla, da sem samozavestna. Delam, sem mama, seveda sem samozavestna, saj drugače tudi ne bi mogla opravljati tega poklica, čeprav si dostikrat skrušen. Mislim, da smo vsi igralci na splošno zelo močni in samozavestni. Bolj gre za vprašanje sramežljivosti in obzirnosti.

Pravijo, da ženski po štiridesetem letu ni več treba biti popolna. Se strinjate, da so ta leta neke vrste alibi za nepopolnost in posledično večjo samozavest?

To je največje olajšanje od vsega. Resnično se to začne po štiridesetem. To je res alibi za marsikaj in veliko lažje je živeti. Naj vsem mladim puncam povem, da je vse sekiranje, obremenitve in nesamozavestnost kar nenadoma zvodenijo in postanejo nepomembni. Osvobajajoče je biti toliko star. Res.

Vas niso nikoli zanimali lepotni popravki?

Zelo sem razmišljala o tem in razumem, zakaj se človek za to odloči. Igralke smo zelo izpostavljene. Ni prijetno gledati svojih fotografij, ko začneš opažati znake staranja. Mislim, da se vseeno ne bom nikoli odločila za takšne posege, ker se mi zdi, da se obraz preveč spremeni, in tega si ne upam. Raje vidim, da se mi obraz spreminja zaradi starosti kot zaradi posegov. Pri fotografiranju pač pazim, v kakšno pozo se postavim.

Verjetno tudi gledališka in filmska maska koži obraza ne dela najboljše usluge.

Imate prav. Igralke se zasebno in v prostem času večinoma ne ličimo ali pa se ne ličimo močno. V zasebnem življenju uporabljamo predvsem veliko krem. Moj bratranec Vid Valič mi je nekoč, ko sva se srečala, takoj rekel, da sem imela predstavo. Vprašala sem ga, kako to ve, in odgovoril mi je, da igralko po predstavi prepoznaš po debeli plasti mastne hranljive kreme na obrazu. In to drži.

Kako skrbite za svoj videz?

Rada imam naravne kreme, vendar priznam, da ne pomagajo prav vse. Koža po štiridesetem žal potrebuje tudi nekaj kemije, se pravi, da mora biti kakšna krema tudi močnejša. Ponavadi zasebno nisem naličena, ker želim prizanesti svoji koži pred predstavo in ker s tem prihranim tudi tistih deset minut, ki bi jih sicer potrebovala za odstranjevanje ličil in ponovno ličenje za predstavo. Če ne bi bila igralka, bi bila veliko pogosteje naličena in nosila bi več nakita, saj ga obožujem.

Ne nosim ga, ker sem ga veliko izgubila, hodila domov z gledališkim nakitom in ga pred predstavo pozabila doma. Morda bi imela tudi kratke ali pa zelene lase. Zelo zavidam dekletom z zelenimi ali rožnatimi lasmi. Obožujem tudi dread lockse. V nekem obdobju svojega življenja sem jih nosila. In vprašanje je, kakšna bi bila, če ne bi bila igralka. Mislim, da bi imela veliko izrazitejši osebni slog. 

Besedilo: Živa M. Brecelj
Fotografije: Primož Predalič

Priporočamo