Nomadske družinske počitnice: "Mami, kje bomo danes spali?"

Nomadske družinske počitnice: "Mami, kje bomo danes spali?" (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
4. 9. 2017

Z možem sva dopust vedno preživela na cesti, kmalu pa sta se nama pridružila tudi otroka. Najprej smo, tako kot vsaka povprečna mlada družina, dopustovali na naši Obali in na bližnjem hrvaškem morju. V hotelih ali apartmajih. Ko je bila Maruša stara štiri leta, Siegi pa zgolj dve leti in pol, sva se odločila poskusiti z Grčijo.

Začeli smo z Grčijo

Gremo z letalom? Ne, ni v najinem stilu. Z avtom in s trajektom do otoka Naksosa. Po temeljitem pogovoru z znanci, ki so se vsako leto podali na podobno pot. Torej – apartmaji, rezervirani v lastni režiji, a po nujnem nasvetu. In po predhodni poizvedbi, ali se v Grčiji dobijo Pampersove plenice. Čeprav smo imeli s seboj kar se da veliko zalogo pa prenosno posteljico, zaščitno ograjico za posteljo, voziček, stolček za hranjenje, palični mešalnik, zanesljivo ponev, en lonec, previjalno torbo ter torbo za prvo pomoč z vrhunsko izbiro maž in medikamentov.

Dobronamerneži in dežurni svetovalci so imeli seveda cel kup pomislekov; eden izmed teh je bil kakopak klasični – zakaj odpeljati otroka na tako dolgo pot, če se pozneje ne bosta ničesar spominjala. Da, res je – Naksosa se nobeden izmed otrok ne spominja več, sama pa vem, da smo na dopustu neskončno uživali. Siegi je pojedel ogromno lukanik (klobasa v grščini), Maruša pa je takrat prvič odkrila, da ima najraje 'valovno morje'. Morje je bilo čisto in modro kot turkiz, plaža ogromen peskovnik, domačini prijazni.

Maruša se je vendarle Naksosa še nekaj let spominjala, nenehno sprašujoč: »Mami, a gremo v Grčijo? Saj veš, kako gre pot – najprej prideš na tisto kmetijo.« 'Tista kmetija' je bil spomin na to, da smo tja grede in nazaj grede obiskali mojo ljubljeno rojstno vas moje babice v Slavoniji. Razvajena črna mačkica, dobra hrana in predvsem prijaznost mrzlih sestričen in bratrancev so mojo hčer očarali. Pravih sestričen ali bratrancev namreč še vedno nimamo, kar je zame velika travma, ker še vedno nisem teta.

Na poti nazaj smo vsak dan prespali v drugem motelu, pri čemer smo v Srbiji jedli najboljšo hrano z žara in druge dobrote. Prijazni lastnik nam jo je prinesel kar v sobo, saj smo spečega Siegija prenesli iz avta v posteljo, ne da bi se za trenutek zbudil. Mala Maruška je neskončno uživala, da z nama, sedeč na zakonski postelji, je ob enih ponoči, potem pa je sladko zaspala nazaj.

Siegijev rekord globokega popotnega spanja je bilo nekajurno spanje na trajektu, na mojih rokah in v družbi grških mamic s spečimi otroki na rokah, s katerimi smo bile medsebojno solidarne. Takrat sem prvič videla gesto, da si v znak zahvale položiš desno roko na srce. In kadar sem slabe volje, se spomnim mladenke, ki je opazovala našega na gobico postriženega zlatolasca, rekoč: »Like an angel!« (prevod: Kot angelček!) Lahko si predstavljate, da mi je zaigralo ponosno materinsko srce.

Po trajektu smo več kot tri ure vozili do hotela v Delfih (Siegi je spal), kjer je mož prevzel ključe, nakar sva še vedno spečega Siegija in Maruško (ki je po poti samo nekajkrat pokukala in zaspala nazaj) odložila v posteljo. Zjutraj sta osuplo gledala okrog sebe in se spraševala, kje sta. Mučenje otrok? Kmalu potem, ko smo prečkali Hrvaško mejo in prišli v Slovenijo, je Maruška vprašala: »Mami, kje bomo spali danes?« Ko je mož odgovoril, da doma, sta oba planila v obupan jok, da hočeta spati v motelu. Prvič na tem veselem potovanju.

Prečkanje Bolgarije

Vse, odkar je Maruška dobila bratca, sva imeli najine 'ženske žurke', moški del družine pa sva pustili doma. Nekoč mi je Maruška v asfaltni puščavi med nakupovalnim centrom in kinom, kamor sva bili namenjeni, pokazala vrabčka, ki je brkljal po prašnem grmičku, rekoč: »Mami, poglej, vrabček,« ter dodala: »Kažem ti lepe stvari, tako kot jih zmeraj kažeš ti meni.« Takrat se mi je posvetilo, zakaj še raje potujem z otrokoma kot pa v dvoje. Ker je tako radostno kazati otrokoma 'lepe in zanimive reči'.

Tistega leta smo imeli načrt, da otrokoma (in sebi) pokaževa Bolgarijo – od meje z Makedonijo pa vse do morja z avtom. Izognili smo se zgolj razvpiti turistični plaži Zlatni pjaski ter preživeli 14 dni v starodavnem polotoškem mestecu Nesebar, ki je pod Unescovo zaščito. Očarale so me namreč fotografije mesteca na spletu, ki je videti, kot bi Ohrid prestavil na morje, in še lepše. Skoraj vsako leto dopustujemo tako kot državljani neke druge države – takrat smo dopustovali kot Bolgari in Rusi, ne da bi srečali S od Slovenca (včasih si je dobro odpočiti od sodržavljanov). Bivali smo v družinskem, toda nekajnadstropnem hotelu prek naših bolgarskih zvez, v hotelu staršev bivše cimre naše družinske prijateljice Bolgarke. Kar pomeni – kot bi bili na dopustu pri babici in dedku.

Kar nesramno je že, kako vedno ignorirava ponudbo turističnih agencij. Čeprav sva kulturna snoba, na počitnicah vedno omejiva obisk muzejev, toda Bolgari vedo, kako otrokom predstaviti zgodovino. Na gradu v starodavni bolgarski prestolnici Veliko Trnovo so otroka oblekli v kostuma carja Kalojana in carice Kumankate, pri čemer nas je lutka carice že ob vhodu popršila s krvjo (vodo) iz smrtne rane na vratu. Vsepovsod po dvorišču so bile velike bale sena, ob njih pa čisto prave človeške kosti. Koncept? Otroci se med mečevanjem s čisto pravo človeško stegnenico premagani (ali utrujeni) zvrnejo na balo sena.

Zanimiv in poučen je bil tudi obisk gore Šipke, kamor smo se zatekli pred prevročo dolinsko Bolgarijo. Mukoma smo prehodili 900 stopnic do vrha gore in še nekaj ducatov do razgledne ploščadi vrh stolpa na Šipki. Šipka je gora, kjer so Bolgari (z rusko pomočjo) slikovito in hrabro premagali Turke in jih za vedno nagnali iz svoje domovine. V muzeju v stolpu seveda dobiš vtis, da so Turki najbolj okruten in sploh pošasten narod vseh časov.

Za nameček sva med hojo ves čas zabavala otroka z zgodbicami o turških obleganjih Slovenije, vsebino moje priljubljene knjige Mladi janičar ipd. Pred stolpom sta otroka, tako kot vsi drugi mladi obiskovalci, splezala na skalnati spomenik Šipke. Na vrhu se je Maruška spoprijateljila z ljubko črnolaso deklico njenih let. »Mami, od kod je punčka?« me je vprašala. »Iz Turčije,« sem ji raztreseno odgovorila. »Ampak, ampak saj je čisto normalna punčka,« je osuplo odgovorila moja hči. Nazaj grede smo se pogovarjali o tem, kako prijazni in čudoviti ljudje so sodobni Turki in v kakšni lepi državi živijo.

Nikoli ne bomo odnehali

Čim starejša sta otroka, tem pogosteje se odločamo za potepuške počitnice. 'Mravlje v riti' so dedne in zdaj tudi otroka zdržita v istem kraju največ pet dni, nakar nas daljave zvabijo naprej. Ogledali smo si dobršen del Italije – od obale, Verone, Gardskega jezera pa vse do tirolskega bisera Bolzana, kjer v Južnotirolskem arheološkem muzeju v ledeni komori počiva Ötzi, človeška mumija iz 34. stoletja pr. n. št. Z vrha kolesa v zabaviščnem parku Tibidabo smo občudovali Barcelono, kajti tudi stari zabaviščni parki so lahko mestna znamenitost (roko na srce – mahnemo jo v VSAK zabaviščni park, ki nam pride na pot).

Dvakrat smo prekrižarili Poljsko, ker smo tako zaljubljeni vanjo in ker je vodilna velesila v ponudbi do družine prijaznih počitnic. Nazadnje letos, ko smo si ogledali tudi Auschwitz – jok najstnice judovskega rodu, ki se je zjokala ob ogledu posnetkov Hitlerjevih govorov, je bil neprecenljiva lekcija zlovešče moči sovražnega govora, ki ga nekaznovano uporablja vse več politikov pa tudi dežurnih spletnih komentatorjev z žolčem v glavi namesto možganov. Ko so deklice, ogrnjene v zastave z Davidovo zvezdo, s svojimi vodniki pojoč obhodile Birkenau, smo bili skoraj do solz ganjeni tudi mi. Življenja ne premaga nič.

Tudi Nemčija je bila naša – od Legolanda do otoka Rügen in nazaj do Berlina in Dresdna. Maruša se skupaj z očetom navdušuje nad zgodovino prve in druge svetovne vojne. S Siegijem imava v galerijah dolge debate o moderni umetnosti, ki nama je celo ljubša od klasične.

Ne spomnim se, da bi se kdaj za kaj več kot par minut prepirali. Čeprav sta otroka sedaj najstnika – 12 in 14 let sta stara. Ne kompliciramo, nismo zahtevni in tudi preveč natančni ne. Vedno najdemo kaj zase. Nam očitate, da nikoli ne gremo na morje? Prav

Besedilo:Vida Voglar
Fotografije: Osebni arhiv

Priporočamo