Pri založbi Beletrina je nedavno v novem slovenskem prevodu izšel roman Nobelovca Petra Handkeja, Žalost onkraj sanj, ki ga je prevedla Amalija Maček.
O knjigi
V novem slovenskem prevodu je ponovno izšel eden najlepših romanov Nobelovca Petra Handkeja, Žalost onkraj sanj. Handke je roman začel pisati takoj po maminem samomoru in v tej »drobni, a briljantni in do bolečine empatični pripovedi,« kot jo je označila prevajalka in avtorica spremne besede dr. Amalija Maček, se ne ukvarja samo z življenjem svoje matere in njunim odnosom, temveč problematizira vlogo žensk pred in med drugo svetovno vojno. Govori o njihovi ujetosti, izključenosti iz družbenega dogajanja in omejitvah v izobraževanju. Zato njegova mati pred bralčevimi očmi »zaživi z vsemi svojimi mladostnimi sanjami, petjem, plesom, pa tudi z vso svojo trmo in neupogljivostjo, z vsem trpljenjem v okolju in času, ki ženskam nista dopuščala osebne svobode, kaj šele romantike«. Močno in ganljivo.
Žalost onkraj sanj Nobelovca Petra Handkeja si lahko pri založbi Beletrina naročite tukaj.
Odlomki iz knjige
Zgodbo svoje matere zapisuje, ker prvič, menim, da o njej in povodih za njeno smrt vem več kot katerikoli tuj poročevalec, ki bi ta zanimivi primer samomora verjetno zlahka razrešil s pomočjo verske, individualno-psihološke ali sociološke metode za razlago sanj. Poleg tega pišem za svoje dobro, ker ob delu dobesedno oživim, pišem pa nenazadnje tudi zato, ker bi še sam rad to prostovoljno smrt spremenil v nekakšen generični primer, kakor bi to storil nevpleteni poročevalec, pa čeprav na drugačen način.
Ko sem prišel na pogreb, sem v mali mamini denarnici našel potrdilo o oddani pisemski pošiljki s številko 432. Še v petek zvečer, preden je odšla domov in zaužila tablete, mi je v Frankfurt poslala priporočeno pismo s pripisom oporoke (Le zakaj ga je poslala prednostno?). V ponedeljek sem šel na isto pošto telefonirat. Dva dni in pol je minilo od njene smrti, jaz pa sem pred poštnim uslužbencem zagledal rumeni kolut z nalepko za priporočene pošiljke: očitno so medtem poslali še devet priporočenih pisem, zadnja številka je bila 442, na videz tako podobna številki, ki sem jo imel v glavi, da sem se ob pogledu nanjo zmedel in za hip pomislil, da vse skupaj ne more biti res. Želja, da bi to povedal še kom, me je razvedrila.
Zjutraj na dan pogreba sem bil dolgo sam s truplom. Nenadoma se je moje osebno občutje uglasilo s splošnim običajem bedenja ob umrlem. Mrtvo telo se mi je zdelo grozljivo zapuščeno, kakor da hrepenim po ljubezni. Nato pa sem se začel dolgočasiti in pogledal na uro. Ob njej sem nameraval prebiti vsaj eno uro. Kožo pod očmi je imela nagubano, tu in tam so na obrazu še počivale kapljice blagoslovljene vode, s katero so jo kropili. Trebuh je bil zaradi tablet nekoliko napihnjen. Roke na njenih prsih sem primerjal s točko v ozadju, da bi videl, ali morda vendarle diha. Med zgornjo ustnico in nosom sploh ni bilo več brazde. Obraz je postal zelo moški.
O avtorju
Peter Handke (1942) je bil v igri za Nobelovo nagrado več let, ta čast pa ga je doletela lani. Mnogi so (zaradi njegovih knjig) to pričakovali, nekateri (zaradi njegovih političnih stališč) nikakor. Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo. Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor – piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za pričujočo knjigo je Handke, star komaj 31 let, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
