Nova izdaja legendarne knjige Ženske, ki tečejo z volkovi Clarisse Pinkole Estés

Pri založbi Eno so se lotili druge, tudi vizualno prenovljene, izdaje ene od najbolj izjemnih knjig s področja pripovedništva, psihoanalize in kulturne antropologije.

Knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi je prvotno izšla že leta 1995, napisala pa jo je priznana jungovska analitičarka, nagrajena pesnica in pisateljica, post-travmatska specialistka in govornica dr. Clarissa Pinkola Estés. Mojstrsko zapisani miti in zgodbe o arhetipu divje ženske so v naslednjih nekaj letih povsem osvojili žensko bralstvo širom sveta, delo pa je postalo eno izmed najbolj prodajanih na številnih prodajnih lestvicah. Še več. Tekom let je knjiga z ducatom pravljic, ki jih je avtorica pospremila z razlago in psihološkimi napotki za notranje življenje, postala ne le klasično, temveč tudi naravnost kultno delo o instinktivni naravi žensk – naravi, ki večini žensk veliko predolgo ostaja skrita.

• »Najpomembneje je vztrajati, zdržati in ohranjati ustvarjalnost, samoto, čas, da ste in delate; vztrajajte, kajti obljuba divje narave se glasi: po zimi vedno pride pomlad.«

Zgodbe, ki zdravijo!

• »Zdržite. Zdržite. Opravljajte svoje delo. Našle boste svojo pot. Na koncu pravljice labodi prepoznajo račka kot enega svojih, še preden se tega zave. To je precej značilno za izgnane ženske. Po vsem mučnem tavanju jim uspe pritavati čez mejo na domače ozemlje in pogosto še nekaj časa ne opazijo, da pogledi ljudi niso več podcenjevalni, in če že niso odobravajoči, so nevtralni. Človek bi pomislil, da bodo zdaj, ko so na svojem psihičnem ozemlji vse iz sebe od sreče. Toda ne. Vsaj nekaj časa so izjemno nezaupljive. Me ti ljudje res cenijo? Sem tu res varna? Me bodo pregnali? Res lahko zaspim, ne da bi gledala z enim očesom? Je v redu, če se obnašam … kot labod? Čez čas se dvomi razblinijo in začne se novo obdobje vračanja k sebi; sprejem svoje enkratne lepote, divje duše, iz katere smo narejene. Verjetno ni boljšega ali zanesljivejšega merila, ali je ženska v kakem obdobju ali vse svoje življenje preživela v položaju grdega račka, kot njena nesposobnost, da sprejme iskren poklon.«

Ženske, ki tečejo z volkovi so prvi del avtoričine serije petih knjig, ki zajemajo sto pravljic o notranjem življenju. »Potrebovala sem več kot dvajset let, da sem napisala vseh dva tisoč dvesto strani. Bistveno za delo je, da skuša depatologizirati integralno instinktivno naravo ter pokazati njene dušne in ključne psihične vezi z naravnim svetom. Osnovna premisa, ki teče skozi moje delo, potrjuje, da se vsi ljudje rodijo obdarjeni,« še pravi avtorica, ki je knjigo po lastnih navedbah nalašč pisala v mešanici znanstvenega jezika in jezika zdravilskih izročil. Slednje je številne lastnike knjigarn po svetu izdatno zbegala, zato so jo praviloma postavili na več polic: k psihologiji, pesništvu, ženskim študijam in religiološkim študijam.

Druga izdaja tega velikega dela pa zdaj med bralke in bralce prihaja do neke mere vendarle spremenjena in v nekaterih delih razširjena. Dr. Estés jo je namreč obogatila z nekaj novimi anekdotami, pojasnili in dodatnimi opombami, razširila je tudi spremno besedo in prvič objavila pesem v prozi, ki je del izvirnega rokopisa.

Navkljub nekaj omenjenim razširitvam in dodatkom pa knjiga ostaja isto, naravnost kontemplativno delo, ki jo bodo matere rade brale hčeri, vnukinje babici in ljubice ljubimcem. Tekom let se je namreč izkazalo, da le redko kateri bralec knjigo bere zgolj zase, veliko več se jih je branja lotevalo skupaj s še nekom ter celo v skupinah, ki so se sestajale tedensko ali mesečno. Za knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi je tudi sicer značilno, da je ni mogoče prebrati kar tako, na dušek, v enem tednu ali enem mesecu. Ali, kot v spremni besedi zapiše dr. Estés: »Vzemite si čas za branje. Delo je bilo napisano počasi in pisanje je trajalo dolga leta. Pisala sem, odpotovala in razmišljala o napisanem, se vrnila in pisala, odpotovala, razmišljala, se vrnila in spet pisala. Večina ljudi bere knjigo tako, kot je bila napisana. Malo preberejo, odpotujejo, razmišljajo, se spet vrnejo ...«

Dr. Estés, ki danes vodi rastočo Fundacijo Guadalupe, humanitarno organizacijo, med katere poslanstvi je oddajanje hrabrilnih zgodb – po kratkovalovnem radiu – v različne nesrečne kraje po vsem svetu, ostaja najbolj znana cantadora (varuhinja starih zgodb) na svetu in tudi sicer živi tako aktivno kot do sedaj: »Večino časa pišem in delam. Živim, kot sem živela doslej … strastno obrnjena vase, a divje predana prizadevanju, da bi živela navzven. Še naprej delam kot analitičarka, pesnica in pisateljica, poleg tega skrbim za širšo družino. Še naprej govorim o družbenih vprašanjih, snemam kasete, slikam, skladam, prevajam, poučujem in pomagam vzgajati mlade psiho-analitike. Kot gostujoča predavateljica poučujem književnost, pisanje, psihologijo, mitopoetiko, kontemplativno življenje in druge predmete na raznih univerzah.«

… in dr. Estés se še naprej pusti prebujati divjim ženskam – ne le v zgodbah, mitih in sanjah temveč tudi resničnem življenju.

• »... me je prebudila precej starejša ženska. Njeni boki so bili preveč hruškasti po običajnih merilih, njene prsi zelo drobne v primerjavi z njimi in imela je tanke vijoličaste žile na stegnih, dolgo brazgotino po večji operaciji – segala ji je od prsnega koša naokrog do hrbtenice in spominjala na lupljenje jabolk. Za objem njenega pasu so bile verjetno potrebne štiri dlani. Zato je bilo skrivnostno, zakaj so moški brenčali okoli nje kakor okoli satovja. Hoteli so grižljaj njenih hruškastih stegen, hoteli so polizati tisto brazgotino, objeti tiste prsi, obsloneti z licem na njenih pajčevinastih žilah. Njen nasmeh je bil slepeč, drža čudovita, in ko se njene oči pogledale, so res videle, kar so gledale. Spet sem videla, kar sem bila naučena ignorirati, moč v telesu. Kulturna moč telesa je njegova lepota, toda moč v telesu je redka, kajti povečini jo odženemo z mučenjem mesa ali zadrego zaradi njega.«

Priporočamo v branje!

Ženske, ki tečejo z volkovi

• Poziv ženskam, naj prebudijo ustvarjalne potenciale in postavijo zdrave meje!

Knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi na novo osvetljuje medosebne odnose, podobo o sebi in različne oblike odvisnosti. Prebuja spomine na druge kraje, čase in načine bivanja, poglablja in razprostira zgodbe in mite.

Clarissa Pinkola Estés začne z zgodbo o La Lobi, volčji ženski, ki zbira kosti in zapoje pesem nad njimi, da oživijo in se odenejo v meso, nato pa popelje skozi devetnajst pravljic, vitaminov za dušo, kot jim reče, v katerih tke vezi z Divjo žensko. Kajti prav Divja ženska v Sinjebradcu prišepne mladi ženi, kako naj se reši pred morilskim možem, v Modri Vasilisi je jaga baba, ki ve, da preveč znanja prezgodaj škoduje, v Okostnjakinji obudi ljubezen moškega, v La Mariposi je stara Indijanka, ki pozna moč telesa, v mitu o Perzefoni je Demetra in Baubo, boginja plodnosti in trebušnega smeha, v Brezroki deklici kraljica mati. Divji raček je pravljica o iskanju pripadnosti, Medved mlade lune govori o jezi kot učiteljici ter o potrpežljivosti, vztrajnosti in odpuščanju, La Llorona o pretočnosti ustvarjalnih tokov, Tjulnjica o maski, ki jo nosimo, in nujni občasni samoti, Rdeči čeveljci o upornosti, Deklica z vžigalicami o sestradani duši, Zlatolaska o mračnih skrivnostih.

Razlaga pravljic in mitov vsebuje zemljevid vseh pasti, znanih in nepričakovanih, ki jih ženska srečuje med vračanjem k instinktivnemu jazu v dom Divje ženske, pa tudi poziv, naj se sooči s tistim, česar se najbolj boji, s svojo močjo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord