Učinek placeba je morebito učinkovitejši, kot smo mislili. Profesor medicine s fakultete Harvard, Ted Kaptchuk preizkuša nov način zdravljenja: pacientom daje placebo zdravila, ki ne delujejo, pacienti pa to vedo.
Dejal je: "Pacienti pravijo, da je to noro. Enako mislijo zdravniki. Mi pa to počnemo in dobivamo dobre rezultate."
V medicini se placebo zdravila uporablja kot orodje za testiranje učinkovitosti pravih zdravil. Pacienti, ki jih testirajo, ne vedo, ali jemljejo pravo ali placebo zdravilo. Tudi zdravniki, ki jim dajejo zdravila, ne vedo, za katero zdravilo gre.
Kaptchuk je namreč opravil nekoliko drugačen preizkus: pacientom je dal tablete in jim povedal, da gre za placebo. Kljub temu so se simptomi pri nekaterih kroničnih boleznih izboljšali. V preizkus je vključil paciente z bolečinami v križu in s sindromom razdraženega črevesja. Skuša dokazati, kako ta - recimo temu - neotipljiv del medicine spreminja človekovo doživljanje bolezni.
Sicer pa Kaptchuk velja za nekakšnega outsiderja v medicinskih krogih. Pravi, da stroka zavrača placebo učinek in da je še zelo prezgodaj, da bi ljudem z zgoraj opisanimi zdravstvenimi težavami začeli predpisovati taka zdravila. Poudarja pa, da obstaja razlog za navdušenje nad potencialom takih zdravil.
Na vprašanje, kaj je placebo, je odgovoril: "Običajna definicija je, da gre za tableto, ki nima učinka, ampak to je oksimoron. Taka tableta sama po sebi ne more imeti učinka, zato se mi ta definicija zdi problematična. Rekel bi, da je placebo učinek nadomestni marker za vse, kar obkroža tableto. To pa vključuje rituale, simbole, odnos med zdravnikom in pacientom. V bistvu gre za vodo, v kateri pluje medicina. Placebo učinki spremljajo prava zdravila. Na primer: če pacient dobi morfij, ne da bi to vedel, je ta za 50 odstotkov manj učinkovit kot v primeru, da ve za to. To je placebo učinek. Gre za način, s pomočjo katerega izvemo tisto, na kar v medicini nismo pozorni. Na nekaj neotipljivega, na kar pogosto pozabimo, ko smo vpeti v postopke. Nismo pozorni na okoliščine postopkov, ki dejansko vplivajo na bolezen in zdravje."
Poudarja, da placebo vpliva samo na tisto, kar možgani lahko modulirajo - ne bo zmanjšal tumorja, ne bo pozdravil malarije, ne bo pobil bakterij. Vplival pa bo na občutek bolečine, slabosti in utrujenosti. Opozarja, da je medicina dolgo časa ignorirala učinek placeba. Fraza "to je samo placebo" je oblika delegitimizacije in preziranja tistega, kar se dejansko dogaja. V prvi fazi raziskave je hotel pokazati, da lahko ima placebo potencial - da dejansko spreminja način, na katerega ljudje doživljajo bolezen in da gre za nevrobiološko korelacijo. Možgani sprostijo endorfine, ki znižujejo občutek bolečine. Pravi, da so ljudje vedno bili zaskrbljeni, ko so jemali placebo. Če se jim je stanje izboljšalo, so pogosto rekli: "Mogoče si to samo domišljam."
Zato se je pred petimi leti odločil, da bo opravil transparentno raziskavo in sodelujočim rekel, da jim daje placebo zdravila. Njegovi kolegi so mislili, da je zmešan. A izkazalo se je, da pri pacientih s sindromom razdraženega črevesja prišlo do kar 60-odstotnega izboljšanja.
Opozarja pa, da ne obstajajo objektivni markerji za ta sindrom. Namenoma je izbral paciente s tako boleznijo. Možgani ne morejo spremeniti naše psihologije, a lahko spremenijo naše občutke, pravi. Pri tem sindromu gre za to, da je zelo boleč, ljudje ne morejo ven, ne da bi vedeli, kje je stranišče. Večino časa trpijo bolečine, ne smejo jesti vsega in ne vedo, kaj sploh lahko jedo. Zdravniki jih težko zdravijo, morajo prestati veliko pregledov. Predpisujejo jim antibiotike, antidepresive in protibolečinske tablete. Nekateri pacienti se na ta zdravila odzovejo, nekateri ne. Vse bolezni pa imajo psihosomatsko komponento, pri sindromu razdraženega črevesja je ta izražena. Ljudi mučijo simptomi, ki jih modulirajo možgani. Opozarja, da bo take raziskave treba še večkrat ponoviti in testirati ter da placebo zdravila ne delujejo pri vseh. Raziskovalci natančno ne vedo, zakaj pri nekaterih ljudeh delujejo.
Na vprašanje, kako bi taka zdravila dejansko lahko predpisovali pacientom, je dejal: "Ljudje, ki trpijo za bolečinami v križu, preizkusijo različna zdravila. Nekatera delujejo nekaj časa, druga jim sploh ne pomagajo, tretja imajo neprijetne stranske učinke. Taka zdravila pa nimajo stranskih učinkov. Predstavljam si, da bi zdravnik pacientu rekel: "Preizkusila sva že vse. Preveriva, če bo pri vas deloval placebo učinek. Tablete jemljite tri tedne." To je en scenarij. Drugi pa je, da jim zdravniki predpišejo tablete, za katere vedo, da nimajo učinka, ker pacientom hočejo dati nekaj, saj jih spravljajo ob pamet. Na primer: če se nekdo pritožuje nad slabostjo, a zdravnik kljub testom ne odkrije ničesar, mu lahko reče: "Poskusite z vitamini." In jim da placebo. Lahko bi se odločili za tak način."
Poudarja, da pa je za tako prakso potrebnih še veliko več raziskav in da je treba ugotoviti, koliko časa traja učinek. "Rad bi ugotovil, ali obstaja način za merljivost neotipljivega in kako to dejansko vpliva na bolezen." Pravi, da je preprosto sit tega, da opravlja raziskave, za katere marsikdo pravi, da so do ljudi zavajajoče. Rad bi dokazal nasprotno."
Povzeto po vox.com
Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice