Najstarejše in najmočnejše človeško čustvo je strah, najstarejša in najmočnejša oblika strahu pa je strah pred neznanim.
Kratki film slovenskega režiserja Dejana Baboška Strah govori o mladem Kristjanu, ki je med odraščanjem doživel negativno izkušnjo s priseljenci. Ob tem dogodku se je vanj vsadilo sovraštvo, ki se je počasi razvijalo in stopnjevalo. Nekega dne je bil priča dogodku, kjer je skupina 'skinheadov' oziroma 'obritoglavcev' obračunavala s priseljenci in poskusil se jim je pridružiti. Naključni dogodek je vodil v poznanstvo in priključitev njihovi družbi.
Izvor strahu in agresije
Kristjanovo življenje v filmu lahko opazujemo z dveh plati – na eni strani imamo njegovo agresivno družbo in na drugi strani njegovo družino, ki je izrazito politično levičarsko usmerjena. Zaradi pomanjkanja pozornosti in ljubezni v družini, kjer ne dobi potrditve svoje moškosti, se iz znaka uporništva obrne v skrajno desna politična prepričanja.
Film se začne, ko je njegov odnos z družino že na vrhuncu krize in zave se, da tako ne gre več naprej. Prepire v družini poskuša Kristjan predelati s pomočjo alkohola in nasilja, naredi si celo tatu svastike, kar zanj predstavlja simbol še večje odtujitve od družine in posvetitve ekstremnemu gibanju. Na naci-pank koncertu s svojo družbo uživa in tako dobi potrditev, ki mu je doma primanjkuje.
Ampak Kristjan ni neumen. »To je razlog, zakaj mi je bil ta lik tako všeč. Pokaže, kako se tudi pametni ljudje zaradi svojih težav spuščajo v takšne stvari, torej v ekstremna nasilna gibanja,« je pojasnil Denys Bilash, ki v filmu igra vlogo Kristjana. Oče je do sina precej hladen in nad njim nima nadzora, mama pa je še bolj pasivna od očeta. »Kristjan se doma obnaša kot neki tiran in misli, da mu je vse dovoljeno, s tem pa hoče pri starših vzbuditi zanimanje, da bi se mu posvetili. Kot pa se to v puberteti rado dogaja, dela ravno obratno od tega, kar bi lahko privedlo do nekega zdravega razmerja med očetom in sinom,« je nadaljeval Denys.
Strah je orodje
Dejana Baboška je k ustvarjanju filma Strah spodbudila nestrpnost v družbi, ki je eksplodirala z začetkom velike begunske krize in se je za Evropo začela s povečanim prihodom beguncev po balkanski poti: »Klima v družbi se je kar konkretno začela spreminjati. Na dan je priplavalo tisto najboljše kot tudi najslabše v ljudeh.« Razložil je, da ta nestrpnost tli v ljudeh, podpihuje pa jo raznolika propaganda, ki potencira strah, jezo in sovraštvo. Širi se nestrpnost proti muslimanom in drugače mislečim ali z drugačnim političnim prepričanjem. Na socialnih omrežjih so številne zelo srhljive skupine, ki propagirajo sovraštvo in strah, kontrolirani mediji pa nam vsak dan predajajo informacije o nezadovoljivem trenutnem stanju in najti moramo krivca.
Toda česa nas je sploh stran? »Vsega,« meni Dejan. »Povsod so eni strahovi v ljudeh. Banalnosti vsakdana, eksistence, samote, izgube, bolezni in tako dalje. In potem pridejo begunci in nekdo pokaže s prstom in ustvari nov strah. In ta veselo manipulira s človeško maso. Strah je orodje, zato se s pridom uporablja.«
Strah pred neznanim
Znanstvena revija o anksioznih motnjah (org: Journal of Anxiety Disorders) je raziskovala strah kot odziv na negotove, potencialno negativne posledice situacij, v katerih se znajde človek. Eden izmed razlogov, zakaj se nekaterih posameznikov polasti strah, tudi če je potencialna grožnja skoraj neznatna, leži v tem, da imajo nizko stopnjo tolerance do negotovosti. V psihologiji so za take težave začeli uporabljati izraz 'netoleranca do negotovosti'. Če je pri posamezniku ta netoleranca zelo visoka, je lahko zanj že majhna možnost za ogroženost neznosna.
»Zelo lahko je pokazati na nekoga, ki ga ne poznamo, ki prosi za pomoč in ki nima ničesar. Lažje ga je omalovaževati kot na primer svojega soseda, četudi ta v resnici nosi odgovornost. Gre za strah pred neznanim, pomanjkanjem pravih informacij, tudi nezaupanjem do človeka, ki pa ponovno izhaja iz strahu pred neznanim,« je dodal Denys.
Psiholog Nicholas Carleton je besedo neznano definiral kot odsotnost informacij, na kateri koli ravni zavesti, pogosto pa jo spremljajo besede, kot so negotovost, novost, nepoznano in čudno. Dlje časa trajajoča negotovost pa lahko sproži negativna čustva v posamezniku. Že leta 1927 je Lovecraft zapisal, da je najstarejše in najmočnejše človeško čustvo strah, najstarejša in najmočnejša oblika strahu pa je strah pred neznanim.
Strah kot rezultat sistema, ki nas programira
Ampak dejstvo je, da so zdaj begunci tukaj, med nami. Svet je en konstanten spreminjajoči se organizem. Na nas je, da se naučimo živeti in sodelovati drug z drugim. »Sistem nas programira, da delamo in živimo po nekih vzorcih. Smo v stanju menjajočega se stanja iluzije sreča-nesreča, ki jo narekujejo politika, mediji, korporacije. V situaciji, ki se je zgodila z begunci, so razni vzgibi v ljudeh priplavali na dan. Veliko je treba narediti na področju izobrazbe in splošnega ozaveščanja,« je opazil Dejan.
Čeprav namreč vsi nekako vemo, da novice in mediji radi popačijo sliko realnosti in lahko manipulirajo z množico, se še vedno zdi, da tega ne moremo ozavestiti, ko dejansko gledamo poročila. Na vprašanje, zakaj smo tako naivni, je Dejan odgovoril s pojasnilom, da je že zelo dolgo jasno, kako deluje psihološki profil človeka in kako ga je lahko programirati. Sistem in mediji to izkoriščajo v svojo korist. Ljudje včasih hitro pozabimo stvari in se tako spet ujamemo v to večno past manipulacije. »Svet se je korenito spremenil v zadnjih letih in v marsičem je situacija slabša, zato se mi zdi, da je tudi prihodnost negotova. Vojne se poglabljajo, terorizma je vse več, podpisujejo se trgovinski sporazumi, ki prinašajo več moči korporacijam, ogroženi so vodni viri, ekološke katastrofe se poglabljajo, tehnologija in robotika napredujeta, veliko bo zaradi tega nezaposlenih. Vprašanje, kam vse to vodi,« so bile Dejanove besede, s katerimi je komentiral trenutno stanje ne le v Evropi, temveč tudi v Ameriki, ekonomski velesili, ki je za svojega novega predsednika izbrala republikanskega kandidata.
Strah kot sredstvo manipulacije
V Globalizaciji nasilja (org: Globalization of Racism) se vprašanja strahu ne dotikajo le družbenih problematik, temveč tudi političnih. Desno usmerjene ekstremistične stranke rade pridobivajo odobravanje državljanov z manipulacijo in ustvarjanjem občutka nacionalne identitete. Osrednji element desničarske kampanje je ustvarjanje strahu pred prihodom tujcev in modernizacijo ter posledično spodbujanje nacionalne zavesti. Sliko imigrantov, ki nam kradejo službe, odžirajo našo hrano in denar, ustrahujejo naše otroke in povzročajo kriminal, je sproducirala medijska kampanja.
Še ne tako dolgo tega bi ameriškega kandidata, katerega stališča so tako jasno rasistična, ksenofobna, seksistična, islamofobična in še mnogo drugega, ne le obsojali, temveč bi imeli njegove izjave za enostavno nedopustne. Kako smo prišli do te točke? Kaj pove o našem svetu, če sedaj ameriški predsednik na javni televiziji promovira sovražni govor? »Da smo zabredli v globoko govno,« je bil Dejanov odziv. »Ja, globoko smo zabredli kot civilizacija, ki živi po teh vzorcih. Včasih je nujno stopit malo ven iz te matrice, se odpravit v naravo za malce dlje časa ali početi nekaj drugega in na stvari pogledat z distance. Samo tako lahko ohranjamo kritični um in smo posledično manj dovzetni za začarani krog manipulacije in strahu.«
Na različnih nivojih v družbi je dobro imeti prestrašene ljudi
Center za študije Al Jazeera je besedo 'trumpisem' razložil kot produkt frustracij, strahu in netolerance. Trump je namreč že prejšnje leto izjavil, da Islam sovraži Ameriko in da bi morali vse muslimane izgnati. Trump predstavlja islamofobijo in anti-imigracijsko politiko, kar je raziskovalec Robert Paxton označil kot uporabo etičnih stereotipov in širjenja strahu pred tujci, ki je bila vzeta direktno iz fašistične knjige receptov. Občutek žrtve predstavlja osnovo za vzpon fašizma in je danes v Ameriki zelo razširjen med belim srednjim slojem.
»Trump ne da nobenih pravih odgovorov, govori samo stvari, ki bi jih ljudje radi slišali, in to je, da bo popravil njihova življenja. Daje občutek patriotizma, saj prikazuje trenutno situacijo kot zelo slabo, češ, Obama kot prvi ameriški predsednik ni nič popravil. In ljudje bodo rekli: »Aha, naredili smo napako, zdaj bomo pa volili Trumpa.« Čeprav je njegova celotna pojava naravnost absurdna. Neverjetno,« je igralčevo mnenje o novem predsedniku ZDA.
Ko sva se spraševala, kako uspe politikom uporabljati strah ljudi v svojo korist za pridobivanje moči, je Dejan dobil asociacijo na sliko, ki je včasih krožila po Facebooku. Na sliki so za mizo sedeli bankir, delavec in migrant. Na mizi je bilo 20 keksov. Bankir je vzel 19 keksov, nato pa je dregnil delavca in mu rekel: »Lej, pazi tam, migrant ti hoče ukrasti keks.« Na različnih nivojih v družbi je dobro imeti prestrašene ljudi, saj je tako lažje manipulirati z množicami in utrjevati svojo moč.
Kampanja za strpnost
Ob projekcijah filma je režiser organiziral kampanjo za strpnost. Zgodba ima zelo močno emocionalno in sporočilno noto, zato so projekcije filma povezali s serijo okroglih miz in pogovorov o ozaveščanju za večjo strpnost v družbi. »Žal je postal sovražni govor nekaj skoraj družbeno sprejemljivega in nekaznovanega, zato je treba ustvarjat balans, na situacijo pogledati in opozoriti iz druge plati. S Trkajem smo se povezali in ustvaril komad in videospot Strah,« je Dejan razložil svojo vizijo. Ekipo trenutno čakajo projekcije filma v Ljubljani in drugje po Sloveniji, ki jih bodo spremljali pogovori na tematiko ozaveščanja z raznolikimi gosti s področja humanistike in človekovih pravic. »Kampanja govori o posledicah strahu in kako se more vsak posameznik sam soočiti s tem, izbrati načine, da pride do pozitivnega odnosa – tako sam s sabo kot z okoljem. Treba je odkriti, od kod izhaja naše sovraštvo, ne le reagirati v skladu z njim. Kar je seveda težja pot, ker se takšen človek ne zaveda, da gre za strah. Potrebno bi bilo večje ozaveščanje o tem, od kod izvira sovraštvo do nam drugačnim, in da gre za strah,« je zaključil Denys.
Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografije: Osebni arhiv, PR material
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču