O asertivnosti - razlikujte med željo, potrebo in samim sabo

Pojem asertivnost je v tujini zelo uveljavljen, v našem prostoru pa nekoliko manj. Specializantka transakcijske analitične psihoterapije in socialna delavka Maja Koren Kocijančič pove, da asertivnost ljudem najlažje opiše z besedami: samozavest, učinkovita komunikacija in čustvena pismenost. Asertivna komunikacija pomeni, da komuniciramo jasno in spoštljivo; da izrazimo svoje mnenje, čustva, podamo kritiko, zavrnemo prošnjo ali spoštljivo rečemo »ne« ter prevzamemo odgovornost za svoje vedenje. Je preventiva pred stresom, izgorelostjo in depresijo.

Je asertivno vedenje za človeka sploh tipično, naravno?

Jaz mislim, da je naravno, da človek spoštuje samega sebe. Bolj asertivno komunicirajo tisti ljudje, ki so med vzgojo usvojili logiko ločevanja med sabo, svojim vedenjem in željami. To so tisti, ki razumejo, da jim ni treba 'biti pridni', da bi jih drugi imeli radi, ker verjamejo, da so vredni ljubezni prav takšni, kot so. Tradicionalno slovenska vzgoja temelji na vzgajanju 'pridnih otrok', enači osebo in vedenje. Takšna logika enačenja sebe in svojega vedenja je glavni razlog za to, da ljudje sebe ne spoštujejo oziroma se vedejo neasertivno. Sebe ne sprejemajo brezpogojno. Tu pa se 'najde' večina Slovencev, ki se morajo asertivnega vedenja naučiti.

Kako pa vzgajati otroke, da spoštujejo sami sebe?

Nehajmo uporabljati besedi priden in poreden ter jih naučimo razlikovati med tem, kdo so in kakšno je njihovo vedenje. Ne označujemo njihove osebnosti, npr. si nerodna, površna in lena oseba, to je nesprejemljivo. Ampak kritiziramo vedenje. »Ti si dobra oseba, a tvoje vedenje ni ustrezno.« Druga stvar pa je, da jih naučimo razlikovati med željami, potrebami in njimi samimi. Tega večina odraslih ne razlikuje in je prav zaradi tega nesrečnih. Verjamejo, da je izpolnitev njihove želje nujna za njihovo srečo. To se v odnosu kaže tako, da to, ko nekdo ne uresniči naše želje ali nam da kritiko, razumem kot zavrnitev. Odzovemo se z užaljenostjo, prezirom, molkom, izsiljevanjem ipd.

Kakšne vrste komuniciranja uporabljamo v vsakdanjem življenju?

V teoriji poznamo 4 različne vrste komuniciranja: agresivno, pasivno, manipulativno in asertivno. Malo ljudi se je sposobnih obnašati asertivno na vseh področjih življenja. Nekaterim gre lažje na delovnem mestu, pa jim spodleti doma ali obratno. Pri asertivni komunikaciji zavzamemo stališče »Jaz sem v redu, ti si v redu.« V komunikaciji smo jasni in spoštljivi. Pri drugih treh neasertivnih načinih pa zavzemamo stališče, da smo mi večvredni ali manjvredni od drugih in v komunikacijo vstopamo agresivno, manipulativno ali se ji izognemo.

Kakšno komunikacijo pa najpogosteje uporabljamo ženske?

Ženske v komunikaciji pogosto izhajajo iz predpostavke, da morajo ustreči drugim in da imajo moč, da druge osrečijo. Tako se v komunikaciji prilagajajo, se vedejo pasivno ali manipulativno in ne povedo, kaj si želijo, ne rečejo ne, ko bi morale, ter tako dajejo sebe na stranski tir. Ko se zaradi stalnega prilagajanja jeza nabere, pa izbruhnejo, se vedejo agresivno, nekatere tudi izgorijo in se takrat odločijo za spremembo.

Kaj pa konkretna situacija. Denimo: mož se konstantno poskuša izogniti pospravljanju stanovanja. Žena pa mora vedno prej znoreti, da partner prime za metlo. Kako bi ženska morala pristopiti k možu?

Učenje iskanja kompromisov je tudi del asertivnega treninga. A v tem primeru gre za močno jezo, ker se nekaj ponavlja. Partnerica jeze ni ustrezno izrazila in je začela kritizirati – kritik pa ne želi slišati nihče. In ker se mož počuti napadenega, se začne braniti. Torej, če se določeni konflikti v odnosu ponavljajo, se je treba o njih pogovoriti in sprejeti dogovore. Iskren pogovor pa je osnova za povezanost v partnerski zvezi. Delitev dela je v partnerskem odnosu zelo pomembna tema, zato je treba narediti načrt, kako se bosta tega lotila in sprejeti dogovor. Na primer: ali bosta najela čistilko, ali bo on pometal in kdaj bo pometal oziroma da bosta šla do strokovnjaka, ki jima bo pomagal, kako se začeti učinkovito pogovarjati in sprejeti konflikt kot običajen del komunikacije, ko imata dva različni želji. Kako se učinkovito pogovarjati in dogovarjati, je proces učenja, zlasti če imamo iz primarnih družin 'velik kovček' škodljivih vzorcev, a tega se lahko naučimo.

Kateri pa so najpogostejši cilji, ki se jih udeleženci postavijo na treningu asertivnosti?

Najpogostejši so cilji, vezani na delovno okolje, kako reči šefu »ne« za recimo nadurno ali dodatno delo, kako lažje sprejemati kritiko in službo jemati manj osebno, kako zmanjšati tremo pri javnem nastopanju, kako komunicirati s težavnimi strankami, kako izboljšati odnose in se naučiti klepeta ipd.

Kaj pa cilji, vezani na intimnost?

Ti so predvsem v zvezi s partnerskimi odnosi – kako partnerju spoštljivo dati kritiko, kako ustrezno izraziti jezo, kako ravnati s konflikti, kako reči ne in zmanjšati občutke krivde ter kako vzgajati otroke, da bodo zrasli v samostojne in samozavestne posameznike. Vsak udeleženec si zastavi konkretne cilje, ki jih želi uresničiti.

Kako se lotite 'dela'?

Najprej se lotimo teoretičnega ozadja, nato pa udeleženci naučeno preizkušajo v praksi individualno ali v skupini – najprej kot igro vlog, da vzpostavijo izkušnjo, se opogumijo, potem pa se udeleženci v realnosti tudi izpostavijo v konkretni situaciji – recimo rečejo sodelavcu 'ne', vzpostavijo stik z nekom, ki jim je všeč. Vedno je seveda na začetku neprijetno, ampak če želimo doseči cilj, se postaviti zase, imeti boljši partnerski odnos – moramo stopiti iz cone udobja in zdržati neprijetnosti.

Zdi se mi, da so se ljudje nekoč ukvarjali s preživetjem, zdaj se ukvarjamo z luksuzom, kakovostjo, prijetnostjo ... Kaj to prinaša?

Da, danes je v ospredju težnja po tem, kako bi nam bilo čim bolj prijetno, težnja po biti zadovoljen, ker ljudje ne razlikujejo med potrebo in željo. Toda treba se je učiti realnosti, biti v ego stanju odraslega, ko je to treba. Zavedati se je treba, da imamo možnost izbire svojih reakcij in vedenja. Da čustva niso nekaj, kar nas kar preplavi, in da smo potem začarani. Učenje čustvene pismenosti pomeni, da razumemo, kako čustvo nastane in kako ga prepoznamo ter ga nato ustrezno izrazimo.

Je asertivna komunikacija vedno prava pot?

Spoštljiva komunikacija je vsekakor vedno dobro izhodišče, ampak pri nekaterih ljudeh tudi ta žal ne deluje. In takrat je od nas samih odvisno, da se odločimo, ali prekinemo neki odnos ali ga zmanjšamo na minimum oziroma vztrajamo v njem ter smo kronično nezadovoljni in igramo psihološke igre. Kljub vsej naši prijaznosti, spoštljivosti in jasni komunikaciji, nekateri naša sporočila razumejo drugače, kot bi si mi želeli. Ali kritiko vzamejo nase in se užalijo ali se na našo izraženo jezo odzovejo s prezirom ali nezavedno vstopajo v psihološke igre in zavzemajo vlogo preganjalca, rešitelja ali žrtve. Po pogovoru z osebo, ki se tako vede, se počutimo slabo in frustrirano.

Verjetno je razlika med javnim in zasebnim?

V javnem prostoru si težje izbiramo sogovornike in se moramo vesti spoštljivo in prijazno, tudi če nam sodelavec, sosed ali uradnik niso všeč. Povsem naša izbira pa je, s katerimi ljudmi smo iskreni in jih povabimo v svoj intimni svet, torej kakšnega partnerja in prijatelje imamo, kako blizu smo si s sorodniki. In te možnosti izbire se moramo zavedati.

V čem je trening asertivnosti poseben, učinkovitejši v primerjavi s katero drugo metodo?

Trening asertivnosti je praktičen proces učenja veščin, v katerem spreminjamo svoja prepričanja, se spoznavamo, povezujemo z drugimi in delamo konkretne korake do želenih sprememb. Metoda izhaja iz kognitivnih vedenjskih teorij in transakcijske analize, ki ponujajo modele učenja ne glede na naše predhodne izkušnje. Sama pri vodenju treningov asertivnosti dajem poudarek učenju čustvene pismenosti ter preizkušanju naučenega v praksi. Asertivnosti se ne moremo naučiti čez noč, biti asertiven je življenjski proces učenja, kako se sprejeti in spoštovati.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Mateja Tamše, Shutterstock

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec