O tem, kaj je popolna mama ter kako to iluzijo preseči

Slovenski strokovnjaki, ki delajo z mamicami, naj bodo to psihologi, terapevti, najrazličnejši svetovalci, pravijo, da se je približno leta 2008 pojavil sindrom supermame. Še vedno ni popustil in ni videti, da sploh bo. Mamice se na vse kriplje trudijo, da bi bile popolne v vseh pogledih – preberejo vse knjige o vzgoji, dojenju, hranjenju, otroke že od prvih mesecev vpisujejo v najrazličnejše krožke, vozijo jih v najboljših vozičkih ali nosijo v pravih nosilkah ... Pa vendarle bomo popolnost težko dosegle, če bomo hotele izpolniti vsa merila, ki jih ponuja zunanji svet, vštevši reklame s snažnim stanovanjem in sveže belim, polikanim perilom.

Zdi se mi, da mama še nikoli ni bila tako odtujena od sebe, kot je prav zdaj. Vsi drugi – naši starši, strokovnjaki z najrazličnejših področij, velikokrat tudi soseda, celo sodelavka bolje vedo, kaj je dobro za naše otroke. Dokler ne bomo prisluhnile sebi, se bomo le trudile doseči nedosegljivo popolnost. Ko si bomo prisluhnile, pa popolnost za nas ne bo več pomembna.

Ali kot pravi Alenka Benedik, mama treh otrok, svetovalka za dojenje (IBCLC) in nošenje, prevajalka in dula: »Popolne mame obstajajo le v naših glavah. Najbrž imamo vsi neke zlajnane predstave o tem, da je (popolna) mama prijazna, razumevajoča, urejena, topla, sočutna, modra, dobro kuha, pomaga pri domačih nalogah, vodi z zgledom, skrbi za lep in topel dom itd. Sanjske mame radi opevajo mediji, ki naštevajo vrline superženske, ob katerih se 'navadne' mame lahko slabo počutijo, ker – ne glede na to, kako se trudijo – nimajo možnosti, vedno kaj manjka. Čaščenje popolnosti je bolezen potrošniške družbe.« Mnenje naše sogovornice se mi je potrdilo že ob pisanju tega članka, ko sem iskala slavne slovenske mamice, da bi mi povedale kakšno sočno podrobnost svoje materinske nepopolnosti. Rezultat? Čeprav se zelo rade pojavljajo v medijih in rade pokažejo tudi svoje ljubke otroke v polikanih oblačilcih, nerade govorijo o spodrsljajih. Le kako naj potem čisto navadna mamica ne pomisli, da je le z njo nekaj narobe?!

Povežimo se z otrokom

Alenka Benedik pravi, da pri materinstvu ni nič bolj pomembnega kot to, da se povežemo z otrokom: »Ženska namreč, ki je povezana s sabo in z otrokom, se sprejema in počuti vredno ne glede na to, kako jo doživlja okolica, zato se ne ujame v past, kaj vse ni in kaj bi morala, da bi bila dovolj .... Ne hlepi po iluzijah in ne žaluje za tistim, česar ni(ma). Osredotoča se, je hvaležna in se veseli tistega, kar je. Tudi tega nas uči materinstvo, ki je včasih podobno življenju v izrednih razmerah, ko se sproti prilagajamo, improviziramo, se znajdemo – vmes tudi radostimo, poveselimo, pademo in se poberemo ...

Nehajmo se iti skrivalnice

Preden smo postale mame, smo bile prepričane, da bomo otroke vzgajale točno tako, kot se nam je zdelo najpametneje, in točno smo vedele, česa svojemu otroku NE bomo dovolile, česa on NIKOLI ne bo počel. Materinstvo pa nas je potegnilo v svoj krog in ... saj vemo ... ni vse tako, kot smo videle, preden je prvič zajokal naš prvi otrok. Alenka Benedik pravi, da se včasih ujamemo v nerealne predstave o življenju z otroki: »Ko smo noseče, mislimo, da dojenčki samo jedo in spijo. Ko imamo v naročju dojenčka, si predstavljamo, kako čarobno je, ko enkrat shodi in začne govoriti. Ko tekamo za njim in si želimo malo miru, si predstavljamo, kako bo lažje, ko bo večji. Potem se počasi začne šola ... puberteta ... in se nam milo stori po časih, ko so bili dojenčki.« Ko si bomo priznale, da imamo včasih tudi vsega dovolj in bi najraje zbežale na samotni otok, pa tudi to, da sosedov ali sodelavkin otrok ni tako priden/nadarjen/neproblematičen kot naš, bomo živele lažje. Njegova mama je v nečem gotovo boljša kot vi. In vi ste v nečem gotovo boljši kot ona. Zato je primerjanje le izguba časa in živcev. Ali kot pravi Alenka Benedik: »Tako kot ni svetlobe brez sence, ima tudi materinstvo temne plati, o katerih se ženske sramujejo govoriti. Če pa že priznajo, da so včasih naveličane, imajo vsega dovolj, hočejo mir, čas zase, so deležne nerazumevanja, obsojanja – na primer: pomembno, da imaš (zdravega) otroka. Ali pa: saj si si ga želela, zdaj pa imaš – kaj bi pa še rada? In tista: bo treba potrpeti ...

Včasih pridejo težki trenutki, huda obdobja, dileme. Včasih imamo preprosto vsega dovolj.

Vse te težavne izkušnje nam dajejo priložnost, da se učimo o sebi, začutimo svoje meje, potrebe.« Ker smo tudi me samo ljudje. Pa res želimo biti cankarjanske matere? Bodo zato otroci zrasli v boljše ljudi? Se ne bodo bolje počutili ob srečnih mamicah? Alenka Benedik pravi, da je med slovenskimi mamami še vedno vredno le, da se žrtvujemo, brezmejno razdajamo in pri tem trpimo: »To je vredno. Če pa se ženska zabava, je gotovo nekaj narobe. Ta lik trpeče matere je še vedno prisoten.«

Mamice smo najboljša oprema za dojenčke

»Sodobnim mamicam najbolj primanjkuje realističnih predstav o življenju z dojenčkom, poznavanje otrokovih osnovnih potreb – po tesnem stiku z mamico, kar v praksi pomeni pogosto dojenje, nošenje, skupno spanje ipd. Pogosto jih je strah, da bodo otroka razvadile, če bo kot dojenček nenehno 'po rokah', če ga bodo hvalile, crkljale. Žal prejmejo ogromno škodljivih nasvetov: da morajo dojiti po urniku, da nošenje ali skupno spanje otroku ali njim škoduje.

Veliko mamic ima materialnih dobrin kar preveč – pogosto iz strahu zgolj »za vsak primer« kupijo marsikaj: od dragega vozička, posebnih kadi, pripomočkov, mazil, blazin ...« opozarja Alenka Benedik ter poudarja: »V resnici pa najpopolnejšo opremo za dojenčka že imajo: svoje telo, ki je otrokovo naravno okolje: primerno zaobljeno, mehko, toplo, varno. Kak-šen čudež je, da v ženskem telesu iz majhne pikice zraste nov človek in izključno od materinega telesa živi še vsaj pol leta po rojstvu. Če to ni dober razlog za veselje ...«

Imamo popolno telo, pa se vseeno počutimo nepopolne

Zakaj torej mamice nismo uresničene že samo zaradi dejstva, da smo mame? »Materinstvo v očeh družbe ni cenjeno, zato čutimo potrebo po dokazovanju, opravičevanju, zagovarjanju, da bi dosegle priznanje, če že ne posebnega statusa,« je realna Alenka Benedik. Ob njeni izjavi takoj pomislim na vse, ki obrnejo z očmi v delovnem okolju, ko ob 16. uri mamica reče, da mora po otroka v vrtec, saj ga ob 16.30 zapirajo. Naša sogovornica pa spomni na same začetke materinstva: »Sprašujem se, kakšen dopust je porodniški dopust, kot ga je poimenovala država.« In razlaga, zakaj naj bi bil tako poimenovan: »S stališča potrošniške mentalitete od takšnega dopusta ni nobene koristi: kaj lahko pokažemo ob koncu dneva (razen, da imamo roke do tal, da se ne moremo spomniti, kdaj smo šle nazadnje same na stranišče ali v miru zaužile topel obrok ...) delo nikdar ni končano. A svet je storilnostno naravnan, šteje samo, kar prinese neko konkretno – običajno finančno korist. Biti mama pa je tek na dolge proge, kar tudi ni po meri družbe, ki ceni takojšnje užitke na dosegu roke, po možnosti brez kakršnegakoli nelagodja.« Alenka Benedik omenja še slovensko mentaliteto pomanjkanja: »Vse, kar smo, kar dobrega naredimo, jemljemo za samoumevno in se osredotočamo na tisto, česar ni. Ne znamo se pohvaliti, poveseliti. Nenehno tista lažna skromnost, žrtvovanje, pa tudi hlepenje po več, tekmovanje ...«

Kakšno mamo si želite vi?

Torej nam tekmovanje – niti s samimi sabo niti z drugimi mamicami – ne bo prineslo zlate medalje, ker ga bomo vedno kje 'polomile'. Lahko pa si zastavimo vprašanje, kakšno mamo bi si želele me. Naša sogovornica brez ovinkarjenj pove: »Želela bi si srečno mamo! Tako, ki je zadovoljna, ki ima neko vizijo v življenju, ki ve, kaj hoče. Ki sledi srcu. Ki si vzame, kar potrebuje. Ki sije. Od katere bi se lahko naučila, kako je biti ženska. Ki nekaj da nase, vase in se postavi zase, ko je treba. Ker če je sama izpolnjena, je ljubeča do nebes. Dobra mama te objame in verjame v tvoje sanje tudi takrat, ko dvomiš. Te sprejme tudi golo, boso, umazano, poraženo. Brez sodbe, očitkov in bedastih vprašanj. Dobra mama se ni pozabila igrati nekje na poti. Dobra mama reče oprosti, ko kaj zamoči. Dobra mama tudi kdaj znori in pokaže zobe ter te potem stisne k sebi. Dobra mama je srčna. Je preprosto ... dobra.« Pa kaj, če ne naredi vsega popolno!

Vse ga kdaj polomimo

Manca Izmajlova, pevka, mama 2 otrok:

Izabela se je pri treh letih izgubila v nakupovalnem centru v Španiji. Takrat se mi je dobesedno ustavilo srce. Bili smo na oddelku z igračami in kar nenadoma je izginila. Spominjam se naraščajoče panike, prečesali smo celo nadstropje, potem sem šla že po tekočih stopnicah v drugo, obvestili smo osebje, vsi so jo iskali. Kar naenkrat pa prileze iz platnenega črva za igranje. Ves čas je bila čisto blizu, a se je zamotila z igro in ni slišala, da jo kličemo. Še danes me zmrazi, ko se spomnim ...«

Saša Einsiedler,TV-voditeljica, mama 5 otrok:

»Starši vse, kar počnemo, počnemo v dobri veri, da delamo za svoje otroke najboljše. Tako sem pri prvem otroku ves čas dojenja vodila dnevnik – vpisovala sem si, kdaj sva se s hčerko dojili, kako dolgo ... Ker je pisalo v knjigah, da naj bi med enim in drugim dojenjem minilo vsaj 3 do 4 ure, sem se tega pravila držala, čeprav je hčerka včasih jokala. Pozneje, ko sem imela več otrok, sem seveda opustila takšen način dojenja in se nisem več ozirala na nobeno knjigo, ne pravila, samo na otroka in na svoj notranji občutek. Za najstarejšo hčerko mi je bilo večkrat hudo, da sem bila tako 'šolska' do nje, zato sem se ji pred leti opravičila za vse napake in se ji zahvalila, da me je ravno ona naučila biti mama.

Maja Štamol Droljc, modna oblikovalka, mama 2 posvojenih deklic:

»Na prvi šolski športni dan smo preprosto pozabili. Žani je prišla v šolo s torbico, tam pa so že stali otroci z drsalkami in opremo za drsanje. K sreči smo doma blizu šole, hitro sem pripravila opremo in Žani se je s sošolci odpeljala z avtobusom na celjsko drsališče.«

Besedilo: Petra Arula

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec