O, ne, tudi letos ne boste ušli valentinovemu

Slovenci se ob besedi 'terapija' zdrznemo. Ideja, da bi čustvene težave reševali še kako drugače kot tako, da jih tlačimo nekam globoko v notranjost, nam je nadvse tuja. Mehkužna. Zato smo Slovenci terapijo za svoje čustvene težave našli drugje – med trgovskimi policami. Saj veste – če so možgani okupirani z izbiranjem med hrenovko z in hrenovko brez ovoja, potem se nimajo časa obremenjevati z globljimi emocionalnimi primanjkljaji.

Slovenci smo tako postulat 'mislim, torej sem' rade volje zamenjali za 'kupujem, torej sem'. Povsem naravno je potem, da smo istočasno odprtih rok sprejeli tudi vse potrošniške praznične izmišljotine, ki nam dajejo še en legitimen razlog za nerazsodno zapravljanje.

Poleg noči čarovnic, črnega petka, kiber-ponedeljka in nekaterih mikro praznikov, smo seveda sprejeli tudi valentinovo. Na prvi pogled se valentinovo zdi kot čisto všečen dan. Vendarle je to praznik, posvečen ljubezni. Dan, ko v ospredje stopijo romantične geste, zasanjani pogledi, ljubezenske izpovedi in – seveda – darila. Dan torej, ko kopico moških ob petih popoldne spreleti realizacija o obstoju valentinovega (morda zato, ker so jih spomnili na popoldanskih poročilih) in nenadoma začnejo panično upati, da ima lokalna trgovina na voljo še kakšno polkilogramsko škatlo čokolade, ki nima preveč udrtin na embalaži.

Dejstvo je, da moški na valentinovo gledamo zelo drugače kot ženske. Kar morda drži za marsikatere vsakodnevne pojave, a pri valentinovem je ta razlika precej bolj tvegana. Valentinovo namreč ustvari edinstven miselni trik, da ga tudi tisti, ki ga zaničujejo in prezirajo, ne morejo spregledati. Pardon, ne smejo spregledati. Ko ta dan prikolovrati naokoli, ždi nad nami kot veliki test ljubezni. Ja, saj je brez veze. Ja, saj je trapast in nesmiseln. Pa vendarle – ga bomo popolnoma spregledali in upali, da je tudi njej vseeno?

Valentinovo je fantastična marketinška poteza. Ker je definiran kot praznik ljubezni, ignoriranje tradicij tega dne pomeni da zanikaš ljubezen. In to je prvi, morda celo poglavitni razlog, zakaj valentinovega tudi letos ne bomo kar tako obšli.

Njeno in njegovo valentinovo

O tem, kako naj moški pravilno operiramo na valentinovo ni napisanih nobenih knjig, nobenih plonk lističev se ne podaja po spletu, nobenih TED govorov ni posnetih na to temo. Mogoče je o tem posneta kakšna dolgočasna romantična komedija, ampak kaj, ko je ni gledal noben moški, ker v njej ne igra Dwayne Johnson.

Zato se lahko oprimemo le osnovne, a k sreči tudi zelo enostavne diskrepance med ženskim in moškim dojemanjem valentinovega. Ženska ideja valentinovega je, da se zjutraj prebudi v jutro, ki diši po romantičnem zajtrku z vrtnico, da jo pri avtomobilu čaka jata rdečih balonov in da kasneje v pisarno, na zavidanje vseh sodelavk, prejme velikanski šopek rož, tako velik, da bi ga lahko razglasili kar za narodni park. In na koncu  dneva? Romantična večerja ob soju svečk, medtem ko nekdo na violino igra tematsko skladbo iz Beležnice.

Moška ideja valentinovega je, da se zjutraj prebudi in po radiu sliši, da so valentinovo ukinili.

Moški težko razumemo poanto valentinovega. Ne znamo ozavestiti konteksta, da naj bi na ta dan pokazali, kako imamo neko osebo radi. Kot, da nekdo od nas zahteva, da racionaliziramo ljubezen. Da jo ovrednotimo. »Saj je lahko samo kakšna majhna pozornost,« boste morda rekli. Ampak … zakaj? Naša ljubezen je menda enaka vsak dan in jo vsak dan pokažemo s takšno ali drugačno malenkostjo. Ko kupimo grozdje brez pešk, ker ona ne je grozdja, ki ima peške. Ko predlagamo večerjo v restavraciji tudi, ko ni valentinovo. Ko gremo v kino in izberemo film, v katerem ne igra Dwayne Johnson. Ko jo ob treh ponoči poberemo s pijančevanja s prijateljicami in se ne pritožujemo. Okej, naštevam stvari iz časa pred pandemijo, ampak saj razumete.

In vendarle je za valentinovo treba ljubezen pokazati drugače. Z rožami, ki čez dva dni poginejo. S čokoladicami, zaradi katerih se potem ona še tedne počuti debela in grda. Ali pa z voščilnico. Voščilnice so menda strašno popularne na ta dan. Takšne osladne, s srčki in štirimi niansami rožnate in kakšnim bistroumnim verzom o neskončni ljubezni, ob katerem bi morali dodati še opozorilo za vse diabetike, da naj to prebirajo na lastno odgovornost.

V Ameriki na valentinovo zaokroži več voščilnic kot glasovnic na dan volitev, pa čeprav menda v Ameriki volijo celo ljudje, ki so mrtvi že od 15. stoletja. Preko milijarde se jih izmenja na ta dan. In to je naslednji razlog zakaj valentinovega tudi letos ne bomo obšli – če na valentinovo njena prijateljica dobi cvetje in čokoladice v obliki srčkov, boste težko racionalizirali, zakaj je to popolnoma nesmiselna gesta in kako ste vi svojo ljubezen že izkazali, ko ste ji v avto dolili Vitrex.

Ljubezen v različnih oblikah

Vseeno moram opozoriti še na drugo stran te tematike. Na številne članke novejšega datuma, ki pričajo o tem, kako se je ljubezen skozi leta spreminjala. Sploh v zadnjem letu, v času pandemije, ko je bližina soljudi nenadoma postala nevarna in s(m)o se ljudje bili primorani prilagoditi. Kako je vmes celo posegla tehnologija in nas naučila ogromno novega o tem, kako dojemamo, izražamo in izkušamo ljubezen, simpatije, stike.

A kljub temu, da se ljubezen – ali pa vsaj kontekst razumevanja ljubezni – skozi čas spreminja, valentinovo vztraja. Je trpežna, nedotaknjena tradicija. Zato ga tudi letos ne bomo smeli ignorirati. Skupaj z vsemi ostalimi, ki se bodo tisti dan namesto na terapijo odpravili tolažiti med trgovske police, bomo morali pogumno zakorakati v izbrano trgovino in pograbiti tisto pojočo voščilnico in šop cvetja – če ne zaradi ljubezni, pa vsaj iz spoštovanja do tisočerih cvetlic, ki morajo na ta dan umreti samo zato, da moškim ni treba spati na kavču.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ