O negovanju čustev - ta niso pravilna ali napačna!

Pred leti sem se začela zavedati, da sem ustrežljivka, pridna deklica. Prej se tega sploh nisem zavedala, ker mi je bilo povsem samoumevno, da sebe ne sprašujem, kaj čutim. Da ni pomembno, kaj čutim. Ko sem začela samoanalizo, sem kar precej zgroženo ugotovila, da sploh ne znam povedati, kaj čutim. Nisem vedela, kaj me blokira. Na koncu analiziranja sem ugotovila, da sem popolnoma ponotranjila vzorec, prek katerega sem venomer sledila drugim. Detektirala njihova razpoloženja in čustva ter se prilagajala. Morda zato, da bi me imeli radi. Da bi nekam pripadala. Da bi mi povedali ali pokazali, da sem vredna. A seveda se to nikdar ni zgodilo.

Kdaj tlačimo čustva?

Ljudje, ki pogosto tlačijo svoja čustva, se seveda spopadajo z več težavami. Kako se to kaže v praksi? Na primer, namesto da bi se soočili s čustvi ob nekem dogodku ali komunikaciji z bližnjim, ta čustva potlačimo tako, da se zamotimo in preusmerimo pozornost drugam. Ko končate razmerje oziroma ko vas ljubljeni zapusti, vas boli. Ker ne želite čutiti bolečine, se zamotite z delom. To je tipičen primer potlačitve čustev. Za to, kar čutimo, se sploh ne zmenimo, še huje, delamo vse, da ne bi 'travmirali', kot radi rečemo. Svoja prava čustva zatiramo.

Posledice zatiranja čustev

Če to traja predlogo ali pa postane naš običajen način spoprijemanja z bolečino, se zgodi, da čustva izražamo vse težje, celo več: nismo jih sploh več sposobni prepoznati. Če se nam to dogaja že v otroštvu, se lahko zgodi, da gremo čez življenje brez stika s tem, kar čutimo, kar lahko vodi v otopelost in v vse večjo praznino, ki jo čutimo v sebi. Ljudje, ki se srečujejo s fobijami ali anksioznostjo, imajo navadno manj stika s svojimi čustvi, ker jih pogosto zadržujejo. Zakaj? Največkrat zato, ker imamo večjo potrebo po nadzoru čustev ali pa pa strah pred izgubo nadzora. Na primer, potlačena čustva lahko najdejo pot ven povsem sama v obliki paničnih napadov. Drugi razlog je, da ljudje, ki doživljajo strahove, navadno težje izražajo svoje občutke. Morda so odraščali s preveč kritičnimi starši, ki postavljajo nerealistično visoka ali perfekcionistična merila. Najpogosteje ljudje zadržujemo jezo, ker je starši niso sprejemali oziroma so nas kaznovali, ko smo jo izražali. Zato je sila pomembno, da znamo svoja čustva prepoznati in jih tudi izražati.

Kako prepoznati in izražati svoja čustva?

Večina ljudi v marsikaterem primeru ni sposobna prepoznati svojih čustev. To naredimo s tremi koraki, in sicer tako: da poskušamo prepoznati simptome potlačenih čustev, prisluhnemo svojemu telesu ter izoliramo čustvo. Da čustva tlačimo, nam kažejo stanja, kot so prosto lebdeča anksioznost, ki je ne znamo pojasniti, depresivna stanja, različni psihosomatski simptomi: razjede, visok krvni tlak, astma. Ti simptomi lahko izhajajo iz katerekoli oblike kroničnega stresa, ravno ta pa je tudi lahko rezultat zadrževanih čustev. Mišična napetost je prav tako eden izmed simptomov. Kot sem že zapisala, moramo prisluhniti telesu. To storimo tako, da sprostimo telo, smo čuječi ali meditiramo. Moramo se umiriti. In potem se vprašamo, kaj čutimo. Kaj je moj problem? Potem pa prisluhnemo telesu in poskušamo ugotoviti, ali v katerem delu telesa čutimo kaj posebnega. Na primer, predeli okoli srca ali trebuha kažejo čustva jeze, strahu in žalosti. Če nam še zmeraj ni jasno, kaj čutimo, je dobro poiskati kakšen dober seznam čustev, s katerim lahko natančneje določimo občutke.

Potem ko lociramo in prepoznamo svoja čustva, je dobro, da se jih naučimo izraziti. Za to obstaja več možnosti. Lahko jih delimo z nekom, jih iz sebe spravimo fizično, ali pa jih zapišemo. Kakorkoli vam ustreza. Pri fizičnem izražanju mislim na to, da na primer boksamo v blazino, kričimo vanjo ali boksamo v boksarsko vrečo. Če določena čustva čutimo do nekoga, moramo najti najprimernejši način, kako mu to povemo. Vendar je dobro, da tega ne počnemo, ko so naša čustva razburkana.

Izražanje čustev je izredno pomembno, saj sta naše telesno zdravje pa tudi splošno počutje odvisni od tega.

Kaj so naša čustva

Čustva, četudi se nam kdaj tako zdi, se ne pojavijo nenadoma, temveč so vedno izraz naših misli, prepričanj in zaznav. Izhajajo iz tega, kako si razlagamo zunanje dogodke ali pa kako se odzivamo na svoje notranje miselne procese in naš pogovor s seboj. Tudi na podobe in spomine. Čustva sprožijo odziv celotnega telesa, posreduje jih limbični sistem, samodejno pa avtonomno živčevje telesa. Lahko jih razdelimo na dve skupini. Na preprosta in kompleksnejša. Preprosta so žalost, jeza, strah, ljubezen, vznemirjenje, veselje. Kompleksnejša pa recimo olajšanje, razočaranje, nepotrpežljivost, živčnost. Kompleksna čustva lahko trajajo zelo dolgo in so bolj povezana z miselnimi procesi, medtem ko so osnovna kratkotrajnejša in odzivnejša. Čustva zelo redko obstajajo v čisti obliki, predvsem so mešanice čustev. So nalezljiva; na primer ljudje s fobijami so zelo nagnjeni k prevzemanju čustev drugih. Čim bolj smo v stiku s svojimi lastnimi čustvi, manj je možnosti, da bi se nalezli čustev drugih. Čustva niso pravilna ali napačna, niti v resnici negativna ali pozitivna. So vsa legitimna in pomembna. Zato je res nesmiselno, ker se krivimo zaradi tega, kar čutimo, in se še posebej otepamo t. i. negativnih čustev, ki so popolnoma napačno opredeljena kot negativna. Navadno so prav ta čustva, ki jih dojemamo kot negativna, osnovno gibalo za pomembne spremembe. Čustva nam dajejo energijo ali pa nam jo jemljejo. Saj veste, če smo v stiku z njimi, jih znamo prepoznavati in izražati, bomo energijo dobili. Če jih ne prepoznamo, jih tlačimo, bomo vse bolj otopeli, lenobni, utrujeni, depresivni.

Zato negujmo sebe in svoja čustva. Redno, vsak dan, preverimo, kaj čutimo. Še posebno je biti težko v stiku s svojimi čustvi pri načinu življenja, ki ga imamo. Nenehno hitenje iz opravila v opravilo, delanje več stvari hkrati. To so načini odtujevanja od sebe in peljejo le v slabo počutje ter fizične bolezni. Ustavite se vmes. Zadihajte. Začutite se. Zapišite si, kaj občutite. In ukrepajte, če je potrebno.

Besedilo: Lejla Kenda // Fotografije: shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ