O (ne)radodarnih politikih, varstvenih dodatkih in socialni pomoči, ki to sploh ni!

O (ne)radodarnih politikih, varstvenih dodatkih in socialni pomoči, ki to sploh ni! (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
3. 1. 2017

Ko na naše duri potrkajo že vsi dobri možje – od Miklavža, Božička do Dedka Mraza – je tu še zadnji v vrsti. Poklican od same oblasti. Da nas v novem letu obdari z zaobljubo, da nam socialnih prejemkov in varstvenih dodatkov ne bo več treba vračati. Nikoli.

Če, kakopak, naše nepremičnine ne bodo dragocenejše od 120 tisočakov.

Tako so pred dnevi odločili poslanci. In to zavoljo krpanja krivic v minulih letih. Ko so nemalo že tako obubožanih državljanov še globlje potisnili na rob obupa. Ker so jim najprej po obrokih dajali pomoč, potem pa na mah terjali, naj jo vrnejo. Pa čeravno so se še vedno spopadali z revščino. Obupom.

»In zdaj naj na vsem lepem državi, oblasti verjamemo, da bo po letošnjih novoletnih obljubah res korenito drugače? Vi verjamete? Jaz ne. Ker takrat, ko potrebujejo denar, vedno najdejo luknjo in pot, kako ga dobiti od revežev,« nejevernosti ne skriva Silva Pučko iz Mekotnjaka pri Ljutomeru, ki je na lastni koži izkusila, kako mačehovska zna biti mati država.

»To ni bila socialna pomoč, ampak posojilo!«

»Leta 2002 je bilo, ko se je bil mož primoran invalidsko upokojiti, mlajša hči pa je bila še šoloobvezna. Denarja nam je nenehno primanjkovalo, zato so nam svetovali, naj zaprosimo za socialno pomoč. In smo jo dobili. Okrog 100 evrov na mesec. Tako je bilo do maja 2009. No, ko je naslednje leto mož umrl in so me oktobra 2010 klicali na zapuščinsko razpravo, pa je kot strela z jasnega udarila novica, da moram vrniti vse, kar smo od države dobili. Dobrih 10 tisočakov. Svet se mi je v trenutku sesul. Kajti bolj ko sem računala, kje in kako naj dobim denar, manj se mi je račun izšel. Saj 220 evrov visoko vdovsko pokojnino vendar porabim za položnice in osnovne reči. Drugih prihodkov nimam. Naj torej prodam našo malo hišo, veliko dobrih 70 kvadratov, ki sva jo z možem na podedovanem gruntu zgradila z delavskima plačama in zdaj kliče h koreniti prenovi? Ali naj prodam zemljo, na kateri sadimo krompir in koruzo, da lahko vzrejamo pujske in se s tem vsaj za silo prebijemo čez mesec?«

Nešteto vprašanj, nobenega odgovora. Samo nema zahteva države. Naj vrne dolg. »Tako mi ni ostalo drugega kot boj. Boj z državo. In to na sodišču. Ker, veste, če država nekaj da, potem mora vendar vnaprej povedati, da gre za posojilo. Ni tako? Ampak meni ni nihče povedal, da gre za 'puf'. Ker če bi samo z besedo omenili, da bom morala denarno pomoč pozneje vrniti, je pod nobenim pogojem ne bi vzela. Saj nikoli ne veš, kako se življenje obrne.«

Ko mrtva črka na papirju oživi

zaplemba»Ja, na centrih za socialno delo, kjer so izdajali odločbe o socialnih prejemkih, bi morali Pučkovo opozoriti na morebitno vračanje,« s prstom na odgovorne kaže odvetnica Mojca Kosi, ki je Pučkovo zastopala v zadnjem delu pravde. A kaj, ko zgodbe menda le niso tako enoznačne, jo dopolnjuje Sendi Murgel, pravnica Skupnosti centrov za socialno delo. »Res je, socialni delavci do leta 2010 niso prav nikogar strašili, da bo moral socialne prejemke vračati, ker, veste, roko na srce, država do takrat nikoli in nikdar ni zahtevala vračila denarja. Pa čeprav je imela vse vajeti v svojih rokah. Ne sicer v socialni zakonodaji, ampak dedni. Zakaj bi torej socialni delavci ljudi strašili po nepotrebnem, če je neki člen o dedovanju le mrtva črka na papirju?«

Črke, ki kdaj pa kdaj očitno tudi oživijo. Da izpolnijo poslanstvo. Svoj namen. Kot se je pri vračilu socialnih prejemkov primerilo v slovenski prelomni krizi. Ko je v proračunu zazijala velikanska luknja. Manko. »Takrat je začela oblast pobirati denar tudi tam, kjer je dotlej povsem pozabljen ležal na cesti,« spomine pretresa odvetnica Kosijeva. »In tako so začeli terjati tudi vračilo socialnih prejemkov. Zaradi česar je, razumljivo, završalo. Saj so bili nekateri, od katerih je država zahtevala vračilo, v nezavidljivem finančnem položaju. Tudi Pučkova. A država je vztrajala pri svojem.«

Brez pomoči, brez slabe vesti

Pučkovi tako ni preostalo drugega, kakor da 78 arov veliko zemljo, na kateri sta rasla krompir in koruza, proda. Da se odkriža dolga do neusmiljene države. »Dobro, da imam vsaj dobrosrčne sorodnike, ki so mi dali svoj grunt v najem. Ker sicer ne bi več mogla vzrejati pujskov in tudi ne vsaj za silo shajati iz meseca v mesec,« sliko o svojem trdem vsakdanu in boju za preživetje riše Pučkova.

»In, veste, takšnih starejših državljanov te naše domovine, ki životarijo na pragu revščine, je še za dolg seznam,« dodaja Janez Sušnik, predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije. »Medtem ko je še pred revolucionarnim letom 2012 varstveni dodatek prejemalo približno 55 tisoč ljudi, ga odtlej prejema samo še dobrih 10 tisoč. Pa ne zato, ker bi se v naši državi nenadoma vsi povprek zavihteli na zeleno vejo. Stran od revščine, torej. Ne ne. Le varstveni dodatek, ki je nekoč sodil pod pokojninsko blagajno, so pred štirimi leti uvrstili v sistem socialnega varstva, prejemnikom pa začeli vpisovati zaznambo na njihovih nepremičninah. In tega so se številni prestrašili. Razmišljujoč, da bodo morali njihovi potomci vračati, kar bodo od države prejeli. Ja, tega nihče noče. Nakopati dolgov svojim naslednikom. In zato so se številni ljudje kljub hudim finančnim stiskam raje odrekli dodatkom, pomoči, kakor pa da bi imeli slabo vest.«

Trganje živeža od ust

Posledice pa; že leto pozneje je po statističnih podatkih kar 40 odstotkov, starejših od 65 let, ki živijo sami, tvegalo revščino. Zato so začela deževati opozorila. Strokovnjakov. Med drugim Inštituta za socialno varstvo. »Zgovoren je že podatek, da so babice in dedki, tudi če so imeli zelo nizke pokojnine, vnukom in svojim otrokom pred leti še vedno kaj kupili, denarno pomagali. Zdaj pa ne zmorejo več. Na kar so letos prvič na glas opozorile humanitarne organizacije,« sliko slovenske revščine ostri Simona Smolej Jež, raziskovalna sodelavka inštituta.

»Pri tem so najbolj ranljive starejše samske ženske, ki so delale skrajšani delovni čas ali pa sploh niso bile v službi in imajo pokojnino po možu. In to precej nizko. A za pomoč, dodatek ne zaprosijo. Saj je za Slovenijo še kako značilna navezanost na nepremičnino. Zlasti pri starejših. In tudi če se še tako težko prebijajo iz tedna v teden, se hiši zelo zelo težko odpovedo. Namesto tega raje na veliko varčujejo, recimo s kurjavo, in ogrevajo samo en majhen prostor. Za povrhu pa si hrano dobesedno trgajo od ust.«

Nezaupanje v državo in njen socialni čut

»In prav na to populacijo, ki je ves znoj in kri dala za zemljo in hišo in je zato čustveno navezana na svoje imetje, smo državo še pred sprejetjem novih pravil pred štirimi leti glasno opozarjali. Napovedali smo, da se bodo odrekli vsem dodatkom, samo da bodo ohranili nepremičnino, ker starejših in njihovega razmišljanja ne gre spreminjati,« nekdanji neposluh države in oblasti razgrinja Murglova. Krpanje nedavnih krivic je – tako vsi sogovorniki v en glas – zato neizbežno in novela ministrice Anje Kopač Mrak več kot dobrodošla. Ne pa nujno tudi plodna. Kajti zaupanje v državo in njen socialni čut je povsem splahnelo.

»Ampak zaznamb, če bodo nepremičnine vredne manj kot 120 tisoč evrov, ne bo več. Tudi vse dosedanje zaznambe bomo izbrisali,« prepričujejo na ministrstvu Kopač Mrakove. »Hja, ampak samo do takrat, ko država in njene finance ne bodo spet na kolenih zaradi novih tajkunov ali drugih javnih kraj. In tedaj bodo spet našli nove zakonske luknje. Kot so jih v mojem primeru,« Pučkova še dandanašnji s tresočimi rokami lista po naboru dokumentov.

»Res je. Ljudje so postali precej nezaupljivi,« nadaljuje Sušnik. Zato verjamem, da tudi tisti, ki so delali na primer samo 15 let in imajo posledično samo 200 evrov pokojnine, ne bodo zaprosili za pomoč, za dodatek. Pa čeprav bi se z njim lahko dodobra otresli revščine, lakote.«

En padec na ledu je več kot dovolj

Poleg 200 evrov bi tako lahko prejeli še enkrat toliko varstvenega dodatka.

»Najvišji znesek zanj je 476,87 evra. Torej če samska oseba prejema 200 evrov prihodkov, lahko dobi dodatek v višini razlike do omenjenih 470 evrov,« pojasnjuje Gregor Resman iz kabineta ministrice. »Lahko pa bi dobi tudi socialno pomoč. Ta znaša največ 292,56 evra za samsko osebo, s tem, da je socialna pomoč namenjena posameznikom ali družinam, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti začasno. Varstveni dodatek pa je namenjen tistim, ki trajno potrebujejo pomoč. No, dejstvo pa je, da po novi noveli zakona, sprejeti prejšnji teden v državnem zboru, oseba, ki ima več kot 120 tisoč evrov vredno nepremičnino, do dodatka ali pomoči ni upravičena. Razen če center za socialno delo po prostem preudarku presodi, da si preživetja z nepremičnino začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati. Po preteku 24 mesecev pa pod dodatnim pogojem zaznambe na nepremičnini.«

Pa smo spet pri zaznambi. In pri morebitnem naglem preobratu zgodbe. Kakršen je doletel Pučkovo. Ker ne bere zakonov.

»Pa bi jih v naši državi morali. Še posebej, če zaprosimo za pomoč. Ker ko država kaj potrebuje, hitro najde pot do tega. In to tudi na račun že tako revnih. Ali ni to katastrofa? Sama zato ne bom nikoli več ničesar prosila države. Tudi po novih pravilih in novoletnih obljubah ne. Čeprav bi lahko dobila dodatek. Pa ga nočem. Ne, nočem ga. Ker je dovolj, da sem šla enkrat na led. In pri tem sem hudo padla. Zbolela sem. In tega se ne grem več.«

Ko sta davkarija in sociala vsak k sebi

pučko»Kar veliko vode bo moralo preteči, da se bo zaupanje vrnilo. A vnovič bo oživelo samo, če politiki ne bodo nenehno zgolj odpravljali in popravljali storjenih krivic, ampak bodo obenem tudi naredili red, ki ga ni,« zaokroža Sušnik. Opominjajoč, da je v naši državi še vedno preveč špekulantov.

»Poglejte samo, koliko bogatih podjetnikov je v pokojninsko blagajno plačevalo skromne prispevke. Posledično imajo seveda nizke pokojnine, zdaj pa so oziroma bodo deležni še dodatkov. Saj bogatije pa res ni težko skriti, pa čeprav je vsem na očeh, kajne? Da o delu na črno niti ne govorim. Pol zaslužka je na papirju, pol pa skritega oziroma plačanega na roko.«

Namesto drobtinic, s katerimi politiki v prvi vrsti nabirajo politične točke – ja, volitve niso več daleč –, bi bilo torej veliko bolje, so si edini vsi sogovorniki po vrsti, če bi v podalpsko deželo vrnili etiko in moralo. A začeti bi morali pri sebi. In biti za zgled. »To bi bilo zelo dragoceno novoletno darilo,« ocenjuje Pučkova, ki je z drugimi dobesedno nasmoljenimi državi vrnila zahtevane evre. In teh ni bilo malo. Vsako leto okrog pol milijona. In to tudi od obubožanih. Vse zato, da so lahko tisti, svari Sušnik, ki ne bi smeli, dobili pomoč. Ker davkarija in sociala pač ne delata z roko v roki. 

Besedilo: Igor Krmelj // Fotografije: Shutterstock