O odlašanju: Jutri! Ne, jutri pa res!

8. 9. 2018 | Vir: Jana
Deli
O odlašanju: Jutri! Ne, jutri pa res! (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Zakaj tako radi odlašamo in stvari vedno znova prelagamo na jutri?

Verjetno vsi dobro poznamo izrek 'Kar lahko storiš danes', ne odlašaj na jutri. Koliko ga upoštevamo, pa je seveda drugo vprašanje, ki si ga pogosto postavljam tudi sama. Mag. zakonskih in družinskih študij, zakonska in družinska terapevtka Sanja Kranjc pravi, da bi lahko rekli, da je odlašanje pravzaprav obrambni mehanizem.

Hm, dajmo raje jutri

»Gre za kratkoročno olajšanje s tem, da se težki oziroma stresni nalogi lahko takoj izognemo,« mi na začetku pojasni Sanja Kranjc. »S tem, ko se neki nalogi izogibamo, rešujemo pritisk ali tesnobo, ki se je prebudila v nas, ko se srečamo s težkimi nalogami. Vendar gre za kratkoročno rešitev, saj nam odlašanje ne reši naloge,« meni Kranjčeva in nadaljuje, da gre za nekakšen odpor, ker imamo morda občutek, da to ni pomembno, lahko nas je strah neuspeha, ko bomo nalogo opravili, in se z njim ne bi želeli spoprijeti, ali pa se počutimo, da nismo dovolj kompetentni, da bi stvar lahko dobro opravili. »Največkrat je to takrat, ko sami težimo k popolnosti,« meni. »Bojimo se, da naloga ne bo uspešno opravljena. Namesto da bi se s strahom spopadli, raje odlašamo, čeprav vemo, da bo treba nalogo opraviti. To največkrat naredimo takrat, ko nam že teče voda v grlo,« pove Sanja Kranjc. Ali je jutri res lažje opraviti vse te stvari? »Največkrat ne. Tudi naslednji dan se bomo naloge lotili – če se je bomo – z odporom. Občutki bodo enaki kot prejšnji dan. Edina razlika je, da smo si agonijo še za en dan podaljšali,« pove terapevtka Sanja Kranjc.

Užitki

Da se užitkom ne izogibamo, se s terapevtko Sanjo Kranjc strinjava. A zakaj, me je zanimalo? »Naši možgani se raje podvržejo stvarem, ki nam omogočijo takojšnji užitek. Opravljene naloge nam dajo užitek (v možganih se sprostijo endorfini), ko je naloga opravljena. A v to je treba vložiti nekaj časa in dela. Več imamo skušnjav okrog sebe, ki nam onemogočajo opraviti delo in nam zagotavljajo takojšni užitek, večja je možnost, da bomo prelagali na naslednji dan, teden, mesec. Zato je prvi korak, da se znebimo vseh skušnjav in se sami nagradimo za vsako uro opravljenega dela,« svetuje Kranjčeva.

Ne odlašajo vsi ...

A vendar nekateri zelo vestno opravljajo vse stvari sproti. Zakaj se drugi tega nikakor ne moremo držati? Sanja Kranjc meni, da je to pravzaprav stvar navade, ki se je naučimo, ko smo še majhni, od svojih staršev, oziroma je odvisno od tega, kako so nas spodbujali, da nujne in najtežje stvari opravimo takoj, saj nam ravno te, ko so opravljene, ponudijo tudi največ ugodja. »Če so tudi naši starši odlašali z nalogami ali pa se niso držali obljub ... da je denimo starš rekel, ob 16. uri se bom igral s teboj, pa se potem ni ... ali pa so nas želeli prisiliti tako, da smo ob opravljanju nalog doživljali tesnobo in odpor, potem je večja možnost, da bomo želeli z nalogami odlašati, tudi ko odrastemo,« razloži. »V primerjavi s tistimi, ki ne odlašajo, naj bi tisti, ki odlašajo, imeli nezmožnost samoregulacije. Težje se uprejo socialnim skušnjavam, prijetnim aktivnostim in takojšnjemu nagrajevanju, saj je zadovoljstvo, ki sledi zaključku obveznosti, zanje predaleč,« odgovarja Kranjčeva. Pa so kakšne razlike tudi med spoloma? Sanja Kranjc razlike med spoloma na tem področju ni zaznala, saj je to stvar navade, ki smo si jo priučili, in ni pogojena s spolom. »Je pa morda res to, če posplošimo, da ženske znamo opraviti več nalog hkrati, zato je na prvi pogled videti, da je več opravljeno, moški pa se usmerijo na eno nalogo. Kdaj in kako hitro so te naloge opravljene, pa je odvisno od posameznika do posameznika,« komentira vprašanje.

Lenoba?

Navadno so tisti, ki radi odlašajo, označeni tudi za 'lenobice'. Pa to drži? »Ne moremo kar reči, da so ljudje, ki odlašajo, bolj leni od tistih, ki ne odlašajo,« je prepričana Sanja Kranjc. »Večina največkrat opravi stvari, a ko jim že voda teče v grlo. To so recimo specifične naloge, ki jim prebujajo občutke strahu, in takšno ravnanje ni značilno tudi za druga področja. Bolj problematični so tisti kronični 'odlaševalci', ki odlašajo na vseh področjih svojega življenja. Takrat so posledice lahko bolj razsežne – občutki krivde, osebnostna kriza, izguba produktivnosti, ankioznost, depresija. Pravzaprav gre za tako imenovano prokrastinacijo, če namesto tistega, kar bi morali delati, delamo nekaj drugega (kontraproduktivnega, nepotrebnega in zavlačevalnega), ki se zamenjuje z lenobo ali neambicioznostjo. To pa ljudi še dodatno stigmatizira,« pove.

Ne odlašajte!

Zakaj ni dobro, da stvari odlašamo na jutri? »Največkrat ni dobro, da stvari odlašamo na jutri, ker nam ravno to dolgoročno povzroča stres. Posledica stresa pa je, da na splošno funkcioniramo slabše – občutki tesnobe, nezadovoljstva –, saj želimo opraviti stvari zelo na hitro in zato jih naredimo tudi bolj površno. Takrat se lahko tudi zgodi, da bomo morali stvari popravljati, in spet se bomo morali soočati s stisko. Zaradi tega se nam lahko poslabša tudi samozavest, saj si zelo težko zaupamo, če veliko odlašamo, ti občutki negotovosti pa se okrepijo, če je treba svoje delo zaradi odlašanja popravljati.« Včasih pa je vendarle dobro, da odložimo stvar na jutri. Kdaj? »Ko ne gre za nujne stvari. Zato je dobro, da si naredimo seznam pomembnejših, nujnih stvari in najprej opravimo te. Navadno pa odlašamo ravno z najnujnejšimi stvarmi in opravljamo vse druge. In takrat, ko morda še ne vemo, kako bi stvar oziroma nalogo ustrezno opravili. Takrat najprej poiščimo rešitve in vse možne perspektive ter si izberemo tisto, ki bo nam najbolj ustrezala in s katero bomo najbolj pomirjeni. V tem primeru si določimo točen čas, do kdaj bomo izbirali rešitve, nalogo pa opravimo jutri. In naj bo to samo en dan, in ne še jutri, jutri, jutri.

Ko nam voda teče v grlo

Včasih si grem res pošteno na živce, ko čakam do čisto zadnjega trenutka. Vedno znova, ko izpeljem stvar, pa si obljubim, da si takšnega stresa ne bom več nakopala. Je to znano tudi vam? Zakaj tako radi odlašamo tudi do tik pred zdajci? »Nekateri ljudje so v resnici bolj produktivni, ko so pod stresom, zato čakajo do tik pred zdajci. Možgani so se odločili, da se bodo kljub odporu in strahu spopadli z nalogo. A težava je, če se to preveč ponavlja, saj to ni dobro za naš imunski sistem. To pa nas lahko kaznuje tudi z različnimi boleznimi,« posvari terapevtka. »Če želimo, da se zadeva ne bi ponovila, bi bilo dobro, da si prikličemo tiste občutke, ko s stvarmi odlašamo. Predstavljajmo si, s čim se navadno srečamo – slabo vestjo, krivdo, občutki sramu itd. To nam bo pomagalo, da bomo naslednjič nalogo opravili veliko hitreje. S tem bomo počasi začeli menjavati tudi svoje navade,« pove Sanja Kranjc. Da spremenimo navado, je treba kar nekaj motivacije, saj naši možgani potrebujejo vsaj 100 dni ponavljanja novega vzorca, da ta postane navada, še omeni terapevtka. »Na začetku imamo do spremembe odpor, a ko jo začnemo iz dneva v dan ponavljati, to za nas ni več sprememba, ampak postane navada. Nova navada je veliko bolj funkcionalna za nas, saj postanemo bolj produktivni, opravljene naloge pa nam omogočijo zadovoljstvo, saj sami sebe več ne obremenjujemo s tesnobo in stresom.« 

Marjana, 55 let

Stvari odlašam glede na prioritete. Kar je zame pomembno, naredim takoj. Z drugim, kar ni tako pomembno, pa malo odlašam oziroma si tudi vzamem čas, da o tem premislim. Slabe vesti pa nimam. Nihče me ne gleda, kaj delam, in brez težav rečem, da nisem imela časa zaradi drugih obveznosti. A stvari, ki jih obljubim, da jih bom naredila določen dan, stoodstotno naredim. Zato pa me moti pri drugih, če se nekaj dogovorimo in potem tega ne naredijo in imajo sto drugih izgovorov.

Alenka, 40 let

Nisem človek odlašanja in zelo rada stvari naredim dosledno, če pa se mi nabere preveč obveznosti, jih tudi jaz odložim na naslednji dan. Tako da se včasih tudi pri meni oglasi glasek slabe vesti, ampak dan ima 24 ur, in če ne gre, pač ne gre. Navadila pa sem se, da najraje že vnaprej povem, če česa ne bom zmogla. Ljudje to največkrat razumejo, včasih pa tudi ne. To pa je po mojem mnenju enako pomembno povedati tudi sebi in se ne obtoževati, če ti ob vseh obveznostih ne uspe npr. telovaditi, pospraviti stanovanja itd. Je pa narobe, če nekaj obljubiš sebi ali drugim, pa se tega potem ne držiš in iščeš izgovore tjavendan.

Mihael, 32 let

Uf, to pa je tema zame. Prerad odlašam stvari na jutri, kar se 'vleče' še iz dni na fakulteti, ko sem odlašal učenje za izpite do zadnjega, potem pa nič spal dva dni. Tega vzorca pa nekako ne zmorem spremeniti, čeprav si vsakič znova rečem, drugič se tega ne bom več lotil tako, ker se mi je še vedno vse lepo izteklo – saj če nekaj obljubim, to tudi izpolnim. A ljudje ne vedo, da sem si z odlašanjem na jutri pa potem spet na jutri nakopal veliko stresa in neprespanih ur. Ne odlašam pa pri tistih stvareh, ki jih ni treba narediti. (smeh)

Če se želimo naučiti, da stvari ne bi odlašali na jutri, ker menimo, da to ni dobro za nas, mag. zakonskih in družinskih študij, zakonska in družinska terapevtka Sanja Kranjc pravi, da je nekaj rešitev, ki nam pri tem lahko pomagajo:

  • Odstranite vse motilce oziroma skušnjave (npr. telefon, televizija, prijatelji itd.), ki vas ovirajo pri opravljanju naloge.
  • Napišite opomnik za nujne stvari za ta dan (uporabljajte programe za pisanje delovnih nalog – npr. Trello) in si postavite cilje.
  • Nalogo razdelite na manjše dele in smiselno določite, koliko časa naj bi vam vzela določena naloga. Zadajte si realen obseg vsebine.
  • Obvezno se nagradite ob vsaki težko opravljeni nalogi.
  • Prijatelju povejte za načrte, ki jih morate uresničiti, ta pa naj vas spodbuja in sprašuje, ali ste naredili vse, kar ste si zadali.
  • Dajte si sočutje ob težkih občutjih in se z njimi soočite – premagajte strah tako, da nalogo vseeno opravite.
  • Identifikacija neprijetnih posledic odlašanja: ko si želite odložiti nalogo, si čim bolj konkretno in intenzivno predstavljajte, kakšni občutki in posledice sledijo, če boste še odlašali.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: 2lindens photography, Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju