Okus nam pove, ali je hrana varna, vonj pa doda še vabljivo skušnjavo. Spoznajte organ, ki vam to omogoča.
Naš jezik lahko prepozna štiri različne okuse: sladko, kislo, slano in grenko. Z jezikom hitro ločimo in prepoznamo različno vrsto hrane. Sladka hrana vsebuje sladkor, ki je koristen vir energije. Slana hrana nas oskrbuje z natrijem, nadvse pomembnim za delovanje živcev, a hkrati nevarnim, ko ga je mnogo preveč. Pri grenki hrani velja previdnost − lahko je strupena.
Dojenčki se rodijo z naravno nagnjenostjo do sladke hrane, medtem ko jim grenka ni všeč. Prirojen občutek pripomore k dodatni varnosti: če bi pomotoma našli kaj grenkega in vtaknili v usta, bi hrano izpljunili, hkrati pa bodo z veseljem jedli visokokalorično hrano, potrebno za rast. To seveda ni tako preprosto, kakor se sliši. Veliko zelenjave ima grenkast okus, pa je zdrava in koristna, zato se pač otroci sčasoma učijo in z izkušnjami prilagodijo novim okusom.
Kako natančno lahko ločimo okuse, je pri vsakem posamezniku pogojeno z anatomijo. Čez palec lahko ljudi razdelimo v tri skupine, v katero sodimo, pa je odvisno od števila okuševalnih brbončic na jeziku. Osebe z majhnim številom brbončic skorajda nimajo občutka za okus, skupina s povprečnim številom brbončic dobro loči okuse, tisti, ki jih imajo dobro mero, pa veljajo za ljudi z izjemno občutljivostjo za prepoznavanje okusov.
Pogosto prav zaradi visoke občutljivosti ne marajo grenkobe in niso navdušeni nad zeleno zelenjavo ali kavo, medtem ko ob sladicah z veliko sladkorja niso niti najmanj sramežljivi. Z anatomskimi razlikami lahko razumemo tudi, zakaj je posamezniku neka hrana bolj pri srcu in druga sploh ne. A okus ni vse, pomembna je kombinacija z vonjem. Med žvečenjem hrana sprošča hlapljive snovi, ki se dvignejo v nos, vzdražijo receptorje vohalnih celic in nemudoma se vzpostavi povezava z možgani.
Znanstveniki so pred kratkim ugotovili, da lahko vohalni receptorji prepoznajo celo do trilijona raznovrstnih vonjev. Okus in vonj sta tesno povezana s čustvi in spominom, zato so pri oblikovanju seznama, katero hrano obožujemo in katera nam ne diši, odločilne naše prejšnje izkušnje.
Zanimivosti!
- Ste vedeli, da v nasprotju s splošnim prepričanjem lahko vse okuse zaznamo skoraj po vsem jeziku?
Naj se zdi še tako nenavadno, znanost temu dejstvu pritrjuje.
- Ste se že kdaj sprli glede iste hrane, ker po vašem mnenju ni dobrega okusa ali pa drugačnega od sogovornika?
Poglejte zakaj je tako.
Na vrhu in na obeh straneh jezika imamo veliko brbončic v obliki gobic, ki so odgovorne za zaznavanje štirih različnih okusov, in sicer sladkega, kislega, grenkega in slanega. Različni ljudje imajo različno število brbončic, na podlagi katerih se delimo na neokuševalce, srednje okuševalce in superokuševalce. Superokuševalci imajo lahko do desetkrat več brbončic kot neokuševalci, posledica tega pa je, da so občutljivejši za okus. Pravijo, da so sladkarije zanje zato bolj sladke, mastna hrana ima bolj kremast okus, pogostokrat pa ne marajo grenkih živil, kot so brokoli, zelje in brstični ohrovt.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
