O potujoči razstavi Made in: Predstavlja se kar 40 obrtnikov iz 4 držav!

5. 7. 2020 | Vir: Story
Deli
O potujoči razstavi Made in: Predstavlja se kar 40 obrtnikov iz 4 držav! (foto: Foto: Luka Karlin)
Foto: Luka Karlin

Muzej za oblikovanje in arhitekturo Slovenije (MAO) je skupaj s Centrom za kreativnost (CZK) na ogled postavil potujočo razstavo Made in: pripovedi obrti in oblikovanja, ki raziskuje razmerja med rokodelsko dediščino in sodobno oblikovalsko produkcijo. Predstavlja se 40 obrtnikov iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Srbije.

Ti so bili v razstavo vključeni zaradi svojega izjemnega obrtniškega znanja, stopnje ogroženosti svoje obrti, njene prepoznavnosti za območje in geografskega položaja. Razstava bo v MAO na ogled do 20. septembra 2020. Predstavljamo tri odlične rokodelce iz Slovenije.

Mojstrovine iz slovenskega kamna

kamnosek

Beno Ogrin, kamnosek

Kamnoseški mojster Beno Ogrin z Vrhnike se pri svojem delu naslanja na tradicijo domačega kamnoseštva, najraje pa ustvarja iz slovenskega kamna. Pri snovanju izdelkov sodeluje z oblikovalci z različnih področij, pri izdelavi nagrobnikov na primer s krajinsko arhitektko Katarino Mrzelj, ki načrtuje celotno ureditev grobov. "Katarina izriše nekaj predlogov, ki poleg nagrobnika vključujejo tudi zasaditev z rastlinami. Pri tem svetuje predvsem avtohtone rastline, ker tudi sam uporabljam slovenski kamen," pove Ogrin in pojasni, da je sicer večina nagrobnikov pri nas izdelanih iz črnih afriških granitov. "Sam najraje uporabljam pohorski tonalit, repen, kamen iz kamnolomov v Sežani in Lesnem Brdu, ki jih odlikuje dobra kakovost, poleg tega pa zagovarjam uporabo lokalnih materialov," dodaja mojster, ki v paleti svojih izdelkov razgrne tudi kuhinjske pulte, stopnišča, kopalnice, pa manjše predmete, kot je serija vaz, ki jo je zasnoval skupaj z nemško oblikovalko Anno Badur, zamaški za pametno stekleničko za vodo – EQUA smart bottle …

V ročnih spretnostih se je začel preizkušati že kot otrok v dedovi mizarski delavnici, v najstniških letih pa se je od tega nekoliko odmaknil. Obiskoval je gimnazijo, a to ni bilo zanj, zato se je odločil za srednjo gradbeno šolo. S 17 leti je kot vajenec prestopil prag kamnoseške delavnice mojstra Marka Jezerška na Verdu pri Vrhniki, kar se je izkazalo za odločilen korak. Že po petih letih dela je opravil mojstrski izpit, pri Jezeršku ostal še nekaj let, pred 12 leti pa je začel v svoji delavnici, kjer poleg stroja za obdelovanje kamna najdemo tudi števila orodja. Kot pravi sogovornik, kar 70 % odstotkov dela opravi ročno, poleg klesanja z dleti to pomeni tudi oblikovanje z ročnimi orodji. Nekatere izdelke oblikuje tudi iz umetnega kamna, ki ga industrijsko izdelujejo tako, da zdrobljenemu kamnu primešajo veziva in ga zamešajo v čvrsto strukturo. "Umetni kamen je težje oblikovati kot naravnega, ima podobne lastnosti kot steklo, vendar ima tudi prednosti, predvsem je enoten, standardiziran material, podobno, kot bi primerjali les in lesne plošče."

Pri oblikovanju in izdelavi uporabnih predmetov ga vodijo tudi lastne želje in potrebe, tako je iz njegovega veselja do kuhanja nastala kuhinja Umami. "Na trgu sem pogrešal vrtno kuhinjo iz kamna, za katero ne potrebuješ ne gradbenih posegov ne strehe in je odporna proti vsem vremenskim neprilikam, zato sem jo oblikoval in naredil sam. Zdaj po naročilu izdelam dve do tri na leto, to je tako sezonsko delo."

Ustvarjanje s priznanimi oblikovalci ga je pripeljalo tudi do sodelovanja z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, njegove izdelke najdemo v tamkajšnji trgovini, predstavil pa se je tudi na Bienalu oblikovanja (BIO24).

Pletene košare iz koruznega ličja

košare

Zadruga Pomelaj s Tanjo Horvat

Tanja Horvat je svoj prvi cekar iz koruznega ličja spletla v osnovni šoli, v krožku ročnih del, tako da se je že zgodaj naučila osnov pletenja, ki je tradicionalna prekmurska obrt. Nekoč so kmetje, večina jih je gojila koruzo, ličje prihranili in pozimi, ko so imeli čas, so ženske pletle košare, pomagali pa so jim tudi otroci. "S tem so tudi nekaj zaslužili, za priboljške, saj so cekarje prodajali, in sicer predvsem na Hrvaško," pravi Tanja Horvat, ki je po prvem cekarčku na pletenje pozabila in šla po drugi poklicni poti, ki pa je bila prav tako povezana z ročnimi spretnostmi. Izšolala se je namreč za šiviljo in dolga leta šivala v tovarni oblačil Mura v Murski Soboti. Ko je Mura leta 2009 šla v stečaj, je Tanja ostala brez službe in življenje se ji je čez noč postavilo na glavo. Iskala je delo in ga dobila v tovarni Boxmark v Kidričevem, kjer izdelujejo usnjene prevleke za avte. Vendar je bila vsakodnevna vožnja iz Prekmurja v Kidričevo preveč naporna, da bi lahko to službo opravljala dolgoročno. Zato je iskala delo bliže domu in ga dobila v Zaposlitvenem centru Zadruge za razvoj podeželja Pomelaj v Mali Polani, v katerem so zaposlene invalidne osebe na zaščitenem delovnem mestu. "Tedanja mentorica je šla v pokoj in prevzela sem njeno delovno mesto," pojasni Tanja, ki je s tem začela oživljati svoje v otroštvu naučene ročne spretnosti. "Osnove sem imela, nekaj me je naučila moja predhodnica v zavodu, potem pa je sledilo veliko poskušanja in vaj, "nenehno se razvijaš, delaš izboljšave, uriš prste. Opravila sem nacionalno poklicno kvalifikacijo za mentorico, v Pomelaju pa sem zaposlena deset let."

V zavodu Pomelaj iz koruznega ličja izdelujejo predvsem različne cekarje, poleg tega pa tudi manjše okrasne predmete, na primer lutke, zajce in angele. Pri tem uporabljajo zgolj ličje stare sorte koruze trdinke, katere značilnost so osem- do desetredni storži. "Ti so zelo dolgi in tanki in imajo značilno zelo svetlo ličje, ki se sicer zaradi vremenskega vpliva barvno spreminja in potemni. Koruzo dobivamo od lokalnih kmetov, vendar jo sami oberemo, ličkamo in posušimo," pojasni Tanja in dodaja, da je ličje treba pred uporabo navlažiti, saj se tako lažje oblikuje. Hkrati ga tudi žveplajo, zaradi česar dobi značilni sijaj in postane bolj odporno. Tradicionalni cekarji, ki jih izdelujejo v Pomelaju, so narejeni na lesenem modelu z žeblji, okoli katerih ličje ovijejo in tako zasnujejo obliko cekarja. Vse druge izdelke izdelujejo prostoročno. V Pomelaju pa tradicijo nadgrajujejo z novimi oblikami in materiali: "Izdelujemo tudi torbice, zdaj so v modi okrogle. Osnovo iz ličja kombiniramo z dodatki iz usnja in tekstila, kar velja tudi pri drobnih izdelkih."

Aleš Kacin, čevljar

čevljar

Znanje, ki ne sme v pozabo

V Žireh so od nekdaj izdelovali čevlje, iz tradicije obrtnih mojstrov je zrasla tudi tovarna Alpina, tako da bi lahko rekli, da so otroci rasli s čevljarsko obrtjo. Tudi Aleš Kacin, čigar ded Alojz Karner je bil čevljar v tovarni. Leta 1984 je šel sicer v pokoj, a je delo nadaljeval v domači delavnici. Bolj iz veselja, a je naredil tudi po dva para čevljev na mesec.

K ustvarjanju z rokami in oblikovanju je vleklo tudi Aleša, ki je leta 2002 končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana in takrat je z dedkom zasnoval in izdelal svoje prve čevlje, bulerje. Leta 2005 je mojster Karner zbolel in tedaj se je vnuk zavedel, da ima zadnjo priložnost, da od dedka pridobi njegovo bogato znanje. Zato se je dela lotil zares, z dedkom sta šla skozi vse postopke izdelave čevljev in pri tem naredila par, ki ga Aleš nosi še danes. "In vedno boljši so, čeprav jih redno nosim, to so čevlji, ki jim rečemo šihtovc, delavski čevelj," pojasni sogovornik. Postopke izdelave je tudi snemal, tako da se je lahko s posnetkov učil še pozneje. Nekaj dni po tem, ko so bili čevlji narejeni, je dedek umrl. "To je v meni vzbudilo zavezo in inspiracijo, da ohranim dediščino izdelave tradicionalnega čevlja, da ne smemo pustiti, da gre v pozabo," pravi Aleš, ki se je pozneje sicer odločil za študij arhitekture, zaradi česar je za nekaj časa čevlje postavil na stranski tir. Leta 2010, ko je opravljal študijsko prakso na Oxfordu in dve leti pozneje na Norveškem, pa so se mu začele vračati misli na čevlje. "Razmišljal sem, da bi moral nekaj narediti, da se ohrani čevljarsko obrtniško znanje. Težko namreč najdeš kakovosten klasičen čevelj," pravi Aleš.

Po vrnitvi iz tujine se je odpravil v dedkovo delavnico, ki je bila še takšna, kot jo je stari mojster zapustil. Aleš je pregledal čevljarski šivalni stroj, ga odpeljal domov in začel delati, v spomin na dedka, čevljarskega mojstra in svojega učitelja, pa po njem poimenoval svojo blagovno znamko.

Proces izdelave čevlja je dolg in zapleten, Aleš jih izdeluje po naročilu, zato začne z merjenjem noge oziroma stopala. Na podlagi mer pripravi kopito in po njem kroj. Sledi izdelava testnega para čevljev, in če je ta v redu in naročniku ustreza, izdela pravi par. Mojster Aleš, ki sicer opravlja delo arhitekta, čevljari predvsem zaradi ohranjanja dediščine. "Na leto naredim le nekaj parov, za enega namreč porabim približno 60 ur dela," pojasni mojster in doda, da je celoten čevelj izdelan iz usnja, le zadnja plast podplata je gumijasta. Stari žirovski čevljarji so bili mojstri izdelave treh tipov čevljev. Prvi imajo šivano konstrukcijo, drugi tako imenovano good year konstrukcijo in tretji, najbolj zahtevni, klinčano konstrukcijo. "Ta čevelj ni šivan, temveč sestavljen s pomočjo lesenih klincev, včasih je bil narejen celo brez lepila," zahtevnost ročne izdelave pojasni mojster, ki naročila za svoje čevlje dobiva predvsem iz tujine, čeprav pravi, da za promocijo ni naredil še ničesar."

Najboljša reklama so sicer njegovi prvi čevlji, ki jih nosi že desetletje in pol, pri čemer mojster poudari, da je življenjska doba čevlja odvisna tudi on načina uporabe in odnosa do čevlja. "Usnje nima roka trajanja, je odličen antibakterijski material. Moji prvi čevlji imajo še vedno vonj po usnju. Ampak kdo si želi imeti ene čevlje 15 let?"

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju