O punk čarovnici, debeli lezbijki in nespoštovanju vampov

Slovenski pisatelj in publicist Vladimir P. Štefanec, avtor osmih leposlovnih knjig in večkratni nominiranec za nagrado Kresnik, je s svojo novo knjigo poskrbel za svojevrstno presenečenje.

Njegova deveta knjižna objava doslej je prvič v njegovi pisateljski karieri napisana za mladino. Še več. Avtor se je nadvse prepričljivo vživel v lik najstnice, roman, ki pozornost zbuja že s svojim nenavadnim naslovom 'Sem punk čarovnica, debela lezbijka in ne maram vampov', pa je tako prepričljiv, da gre pomisliti, ali niso vzroki za to nemara avtobiografske narave. Je čisto običajen foter v resnici kar stari punker?

In o čem pravzaprav govori roman, ki ga je tako kot njegove predhodnike avtor najverjetneje zasnoval in spisal 'na roko', nato pa ga pretipkal na računalnik?

Najstnica Daša je mirna in prijazna punca, ki vedno pazi, da ne bi koga užalila ali prizadela, česar pa ji okolica ne vrača na enak način.

"Ja, kakšne super uhane ima naša Daša danes!" Se je afnala, me prijemala za uhan in uho, vmes pa ves čas pogledovala proti Carmen in ostalim svojim, ki so se že začeli zbirati. Sem vedela, da bo neko sranje. Kar otrpnila sem.

In potem je uhan kar naenkrat zagrabila in močno potegnila.

"Ups!" je narejeno vzkliknila. "Zdrsnilo mi je!"

Zaskelelo me je, a bolelo niti ni. Mogoče je malo začelo šele pozneje, ko sem svoj uhan zagledala na njeni dlani.

"O, fak, Ajša!" sem zaklela.

V tem 'sporu' s sošolko Dašina upornost privre na plano, s čimer prestopi meje šolsko sprejemljivega in jo privede pred vrata ravnateljice. Pred njo se razgali svet, ki pod polikanim površjem skriva kup predsodkov, hinavščine in velikih družbenih razlik.

"In potem imamo akcijo Drugačnost bogati in jaz moram gledati in poslušati, kako tri barbike, ne sicer vse blond, a vse v roza ali rumenih puloverčkih, recitirajo napiflane stavke o strpnosti in sprejemanju drugačnosti, razredničarka pa se ob tem blaženo smehlja. Potem pa ona med odmorom odide v zbornico, one tri pa se spet spravijo name in mi začnejo težiti, kakšna da sem spet prišla v šolo, v kakšni čudni majici pa raztrganih kavbojkah in lase da bi si tudi že lahko nehala barvati, pa te nogavice, vsaka drugačna, ja kdo je pa to že videl!"

Prav ovire in čeri, ob katere se Daša spotika, pa so obenem tudi preizkušnje, s katerimi si gradi identiteto.

In čeprav se nemalokrat počuti drugačno in izključeno, počasi spoznava, da ni sama. Temu pomembnemu spoznanju botruje tudi njeno nedavno odkritje - odkritje punk rock benda, ki ji pomaga preiti z besed k dejanjem.

"... dokler nisem naletela na bend, ki se mi zdel res pravi, tako pravi, da bolj sploh ne more biti. Še vedno se mi zdi tak in zdi se mi čisto nemogoče, da bi se glede tega kadarkoli kaj spremenilo.

Imena svojega najljubšega, edinega pravega benda ne bom izdala, ker je to zame nekaj zelo intimnega. Nekje sem slišala ali prebrala, da nekateri verniki ne želijo omenjati imena svojega boga, ker se jim zdi, da bi ga na ta način onečastili. Pravijo, da se takšnega imena ne sme izgovarjati po neamrnem, in tudi sama glede svojega benda čutim tako. Niti slučajno nočem biti nemarna! Stvar mi hudo veliko pomeni. Pravzaprav se počutim kot nekakšna vernica.

No, v resnici nisem ravno vernica, ampak fenica. Zelo resna in zavzeta. zvesta. Ne taka kot tisti, ki so vsak mesec feni nekoga ali nečesa drugega. Zame to ni kar nekaj."

Daša se na tej točki svojega življenja prične prvič zares postavljati na svoje noge.

Kmalu se okrog nje zbere raznorodna skupinica izključencev, drugačnežev, ki drug drugemu pomagajo braniti svojo posebnost. Precejšnje presenečenje pa junakinja romana doživi, ko odkrije, da ima celo več skupnega z nekaterimi starejšimi, odraslimi drugačneži kot pa z mnogimi vrstniki.

Roman Sem punk čarovnica, debela lezbijka in ne maram vampov je pred dnevi izšla v založbi Modrijan, mi pa ti jo na tem mestu le še toplo priporočamo v branje.

Nataša Zupanc, shutterstock

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču