O skrivnostni sestavini, ki je Follettovo knjigo Stebri zemlje naredilo kultno uspešnico!

Se sliši dolgočasno?

Taisto so zmotno mislili tudi Follettovi prijatelji.

Roman Stebri zemlje, ki so v izvirniku izšli leta 1989, danes veljajo za Follettovo največjo uspešnico, ki so jo prodali v več kot 25 milijonih izvodov, uvrstila pa se je tudi na šesto mesto lestvice najbolj priljubljenih romanov v angleškem jeziku. Po knjižni predlogi so posneli tudi televizijsko nadaljevanko, na svoj račun pa so prišli tudi ljubitelji računalniških igric.

»Nič se ne zgodi tako, kot načrtuješ. Stebri zemlje so presenetili veliko ljudi, z mano vred. Poznan sem bil kot pisec srhljivk. Če se ukvarjaš s pisanjem knjig in si pri tem uspešen, je pametno, da pišeš romane istega žanra do konca življenja, vsako leto enega. Klovni naj ne bi igrali Hamleta, popzvezdniki naj ne bi pisali simfonij. In jaz naj ne bi tvegal svojega slovesa in napisal nečesa, kar ni značilno zame se zdi preveč ambiciozno,« v slovenskem prevodu prve knjige, ki so jo zaradi svoje zajetnosti pri Mladinski knjigi izdali v dveh knjigah, piše Ken Follett in nadaljuje: »Da bom kdaj napisal knjigo, kot so Stebri, je bilo potemtakem dokaj neverjetno - in skoraj je res nisem. Začel sem jo, potem opustil in je nato deset let nisem več pogledal.«

Roman, ki je moral dozoreti

Ken Follett se je pisanja romanov začel lotevati sredi svojih dvajsetih let, ko je delal še kot novinar za londonski Evening News. Tekom svojih prvih raziskovanj zgodovinskih ozadij za gradnjo svojih zgodb je prvič naletel na zgodovinske orise razvoja evropske arhitekture in se takrat hipno nalezel strasti občudovanja gotske katedrale. Njegova raziskovanja so ga nato zlagoma peljala še dlje in kmalu ga je pričelo zanimati tudi srednjeveško življenje nasploh.

»Počasi sem si ustvaril sliko o tem, da je bila za srednjeveškega človeka gradnja mogočnih katedral nekaj pravega. Razlaga za to ni preprosta. T oje nekako tako, kot če bi skušal razumeti, zakaj so ljudje v dvajsetem stoletju porabili toliko denarja za raziskovanje vesolja. V obeh primerih se je prepletla cela mreža vplivov: znanstvena radovednost, trgovski interesi, politično napenjanje mišic in duhovne težnje posvetnjakov. Zazdelo se mi je, da lahko to mrežo zarišem samo na en način: tako da napišem roman.«

In zato se ga je tudi lotil.

Leta 1979 je na mah spisal štiri poglavja, jih poslal svojemu agentu in nato kmalu dobil odgovor: 'Ustvaril si tapiserijo. Potrebuješ niz med seboj povezanih melodram.'

Follettu je danes jasno, da pri sedemindvajsetih letih v resnici še ni bil sposoben napisati takšnega romana: »Bil sem kot kakšen vajenec akvarelist, ki načrtuje velikansko platno v olju. Da bi knjiga spodobno obdelala tematiko, bi morala biti zelo dolga, zajeti bi morala obdobje več desetletij in vdihniti življenje mogočnemu zamahu srednjeveške Evrope.«

Zato je takrat opustil knjigo o katedralah in nadaljeval s pisanjem manj ambicioznih knjig. V desetletju, ki je sledilo je pisal predvsem srhljivke ter še naprej obiskoval katedrale. Zamisel o romanu, ki bi v središče postal prav eno od slednjih, pa ga nikoli ni zares zapustila.

»Znova sem jo izkopal na dan januarja 1986, potem ko sem končal svojo šesto srhljivko.«

Spletke, izdajstva in strasti

Zgodbo je postavil v čas srednjega veka, v trenutek, ko postane jasno, da je kralj Henrik I. ostal brez naslednika in se je Anglija znašla sredi političnega brezvladja.

»Junak pripovedi je moral biti nekakšen božji človek. To pa je bila zame težava. Težko sem se namreč ogrel za junaka, ki bi bil popolnoma osredotočen na posmrtno življenje (kar bi najbrž veljalo tudi za mnoge bralce)«, o svojih prvih snovanjih romana pojasnjuje Follett. »Da bi torej priorja Philipa naredil prikupnejšega, sem ga obdaril z nadvse praktično, prizemljeno vero, s skrbjo za človeške duše tu na zemlji, ne samo v nebesih.«

Posebne težave pa je seveda predstavljala tudi Philipova spolnost: »Vsi menihi in duhovniki v srednjem veku naj bi bili zaobljubljeni celibatu. Zato se je kar sama od sebe ponujala drama o možu, ki bije ogorčeno bitko s svojo slo. A kaj, ko se tudi za to temo nikakor nisem mogel navdušiti. Odraščal sem namreč v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, in moje srce je vedno na strani tistih, ki s skušnjavami opravijo tako, da se jim vdajo. Nazadnje sem ga naredil za enega izmed tistih redkih ljudi, ki jim spolnost res nič ne pomeni. Tako je to edini s celibatom povsem sprijaznjeni junak, kar sem jih kdaj ustvaril.«

Follettovo novo delo tudi sicer ni bilo kot vse njegove prejšnje. Medtem ko mu začetek ni delal večjih težav, pa se je pričelo zapletati kasneje, s tokom zgodbe, ki se je odvijala skozi desetletja. Ljudje v njej so namreč odraščali in dozorevali, vse težje pa si je izmišljal tudi nove vijuge in zasuke v njihovih življenjih.

»Sprevidel sem, da je ena dolga knjiga precej trši oreh kakor tri kratke.«

Pri premagovanju vseh teh ovir in preprek je Follettu pomagal Jean Gimple, avtorja knjig o graditeljih katedral, ki ga je navdihnil že pred desetletjem. Z njegovo pomočjo je Follett do marca naslednjega leta, 1987, vendarle spravil skupaj osnutek prvi dve tretjini knjige in se tako končno lotil pisanja. Do konca taistega leta je imel tako napisanih že kakih dvesto strani, a če naj bi knjigo sploh dokončal v nekem doglednem času, je moral povečati intenzivnost svojega dela. Tako je januarja 1988 začel pisati od ponedeljka do sobote, da bi v zaključnih fazah pisanja knjige ne pisal že praktično vse dneve v tednu.

»Poslovno korespondenco sem povsem zanemaril, zato pa sem knjigo končal marca 1989, tri leta in tri mesece potem, ko sem jo začel,« še pojasnjuje Follett in dodaja: »Bil sem izčrpan, a srečen. Čutil sem, da sem napisal nekaj posebnega, ne zgolj še eno uspešnico, temveč morda velik, priljubljen roman.«

S tem pa se takrat še ni strinjalo veliko ljudi.

Uspeh romana je prišel počasi

»Pri mojem ameriškem založniku, Williamu Morrowu & Co., so natisnili približno enako število trdo vezanih izvodov kot romana Lezi z levi, in ko so jih toliko tudi prodali, so bili zadovoljni. Bolj navdušeni so bili moji londonski založniki in Stebri so se tam prodajali bolje kot katerakoli druga moja prejšnja knjiga. Začetni odziv pri založnikih po vsem svetu je bil prej ko ne globok vzdih olajšanja, da ob tem, da je Follett končal svoj nori projekti in opravil z njim. Knjiga ni dobila nobene nagrade – niti nominirana ni bila. Nekaj kritikov jo se sicer oboževalo, na večino pa ni naredila nikakršnega vtisa. Le v Italiji, kjer so mi bili bralci že od nekdaj naklonjeni, je bila uspešnica št. 1. V broširani izdaji je bila en teden na prvem mestu uspešnic tudi v Veliki Britaniji,« o prvih odzivih po svetu pripoveduje Follett, ki se je takrat že spraševal, če ga morda ni polomil in je torej le zapravljal čas za še eno knjigo, ki se zlahka prelista in je torej solidna, a nič posebnega.

Potem pa se je našel nekdo, ki je strastno verjel, da je Follettov novi roman vendarle nekaj posebnega. To je bil nemški založnik, Walter Fritzsche pri Gustav Lubbe Verlagu, ki je že dolgo sanjaril o prav takšnem romanu, romanu o gradnji katedrale. Zato je bil toliko bolj navdušen prav nad Follettovim. Še več. Bil je prepričan, da bo Ken Follett z njim v Nemčiji naredil preboj in postal najpriljubljenejši pisatelj v Nemčiji.

In imel prav.

»Založba Lubbe je knjigo izdala briljantno,« se tistih trenutkov spominja Follett. »Oblikovanje knjižne opreme so zaupali mlademu slikarju Achimu Kielu, a ta je vztrajal, da želi narediti celotno knjigo, saj si je zamislil svojevrstno umetnino, in založniki so imeli dovolj poguma, da so privolili v njegov koncept. Bil je drag, vendar mu je uspelo kupcu posredovati Fritzschejev občutek, da je knjiga nekaj posebnega.«

Prvi namig, da je založnikov namen obrodil sadove, je prišel v obliki oglasa, s katerim so proslavili 100.000 prodanih izvodov. Toliko trdo vezanih izvodov pa Follett še ni prodal nikjer razen v ZDA, ki ima trikrat toliko prebivalcev kot Nemčija.

Čas je mineval in Stebri so se dve leti kasneje pričeli pojavljati na seznamu najdlje prodajanih knjig. Do takrat je bilo Follettovo delo že osemdesetkrat uvrščeno na nemški seznam uspešnic, knjiga pa je še kar vztrajala na seznamu najdlje prodajanih. Ali povedano drugače: do danes je bila nanj uvrščena že več kot tristo tednov.

In ko je Follett nekega dne preverjal poročila o tantiemih po svetu, je ugotovil, da se Stebri onkraj luže prodajajo dvakrat bolje kot njegova druga najbolj prodajana knjiga, taisto pa se je s knjigo dogajalo tudi v Veliki Britaniji.

»Opažati sem začel tudi, da moji privrženci v pismih Stebre omenjajo večkrat kot katerokoli drugo knjigo. In ko sem po knjigarnah podpisoval svoje knjige, mi je čedalje več bralcev pripovedovalo, da so Stebri njihov najljubši roman.«

Knjiga je počasi in skoraj neopazno postala kultna, Follettu pa je postalo jasno, da so Stebri eden tistih romanov, katere slava se širi od ust do ust.

»V knjigotrštvu velja splošno sprejeta resnica, da je najboljša reklama tista, ki je ni mogoče kupiti: osebno priporočilo bralca bralcu. In to je prodajalo Stebre.«

Odziv ljudi je bil sčasoma tolikšen, da je Follett pričel resno razmišljati tudi o njegovem nadaljevanju. Tako je leta 2007 izšlo nadaljevanje trilogije Kingsbridge, Svet brez konca, ki je prav tako že doživelo televizijsko priredbo, in leta 2017 še zadnja knjiga, Ognjeni steber.

Priporočamo!

Prva knjiga trilogije Kingsbridge

• Stebri zemlje, Ken Follett, prva knjiga, 1. del & 2. del!

Srednjeveška Anglija se znajde sredi političnega brezvladja, potem ko kralj Henrik I. ostane brez naslednika.

Ob plemiških spletkah in krvavih bitkah spremljamo zgodbe treh junakov: iznajdljivega priorja Philipa, ki se odloči, da bo zgradil največjo gotsko katedralo na svetu; zidarja Toma, ki postane menihov arhitekt; ter lepe plemkinje Aliene, ki zaradi očetovega izdajstva ostane brez vsega in mora začeti znova.

V drugem delu knjige se bitka za prestol med kraljem Štefanom in njegovo tekmico Matildo razmahne v državljansko vojno. Priorja Philipa, ki si je v Kingsbridgeu zamislil največjo gotsko katedralo na svetu, pestijo težave pri gradnji, zidar Tom v skrivnosti obrti uvede sina Alfreda in pastorka Jacka, nekdanja plemkinja Aliena, za katere naklonjenost se potegujeta oba fanta, pa postane uspešna trgovka.

Britanski pisatelj Ken Follett slovi kot avtor vohunskih in zgodovinskih romanov. Nazadnje smo uživali v njegovi zgodovinski trilogiji Stoletje, njegova največja uspešnica pa vseeno ostaja roman Stebri zemlje, ki so ga od izida leta 1989 prodali v več kot 25 milijonih izvodov in se je uvrstil na šesto mesto lestvice najbolj priljubljenih romanov v angleškem jeziku. Po knjižni predlogi so posneli tudi televizijsko nadaljevanko. Leta 2007 je izšlo nadaljevanje trilogije Kingsbridge, Svet brez konca, ki je prav tako doživelo televizijsko priredbo, in leta 2017 še zadnja knjiga, Ognjeni steber.

Odmev v popularni kulturi!

Zgodovinski roman Stebri sveta je do svoje svetovne slave prišel počasi, zlagoma, a zanesljivo. Da gre za zares monumentalno delo, pa je postalo jasno, ko je knjiga svoj odmev pričela dobivati tudi v popularni kulturi.

Leta 2007 jo je v ZDA v branje priporočila Oprah v svojem knjižnem klubu, leta 2010 je bila po Follettovi najbolj prodajani knjigi posneta osem-delna mini televizijska serija, na trgu pa so se pričele pojavljati tudi klasične namizne in računalniške igre po knjižni predlogi.