Medtem ko danes na kioskih mrgoli čtiva za ženske, se je še pred 120 leti na Slovenskem zdelo skorajda bogokletno, da bi za pero prijela ženska in pisala o temah, ki najbolj zanimajo prav ženske. Še več. Da bi ženska s svojim pisanjem razbijala tudi najbolj trdovratne tabuje in opozarjala na v družbo globoko vsajeno diskriminacijo.
A prav to se je leta 1897 zgodilo v Trstu.
Pričel je izhajati časopis, okoli katerega se je pričela zbirati prva generacija v javnosti aktivnih slovenskih intelektualk. Izid prvega ženskega časopisa, ki se je imenoval Slovenka in za katerega so med drugim pisale tudi Zofka Kveder, Karla Ponikvar Grmek, Elvira Dolinar, Vida Jeraj in Kristina Šuler, so pred dnevi obeležili s prav posebno izdajo knjige o tem velikem novinarskem podvigu za tisti (in sedanji) čas resnično prodornih žensk.
V predgovoru knjige Slovenka, ki je izšla v sodelovanju Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Beletrine, med drugim tako lahko beremo naslednje besede Marte Verginella, ki je knjigo tudi uredila:
- »Knjiga, ki jo imate pred sabo, ni namenjena samo zaznamovanju 120-letnice prvega ženskega časopisa, ki ima za seboj kar nekaj nemih in javno neznanih obletnic. Njen namen je bolj ambiciozen, ker želi predstaviti okolje, v katerem je prvi ženski list nastal in zaživel, protagonistke te prve ženske časopisne avanture, tiste, ki so si ga zamislile, vanj pisale in ga brale, predvsem obe urednici Marica Nadlišek Bartol in Ivanka Anžič Klemenčič, a tudi pesnice, pisateljice, prevajalke, nenazadnje pa tudi pisce in sodelavce ter podpornike tega prvega ženskega lista. Gre za obsežno in raznovrstno skupino slovenskih izobraženk in izobražencev, ki so se v slovenskem prostoru in tudi izven njega angažirali za ženski časopis, predvsem pa verjeli v nujo njegovega izhajanja.«
Prvo 'glasilo slovenskega ženstva' je bil za takratno družbo jasen znak, da ženska emancipacija postaja civilizacijski kanon, ki ga je treba doseči tudi v slovenskem prostoru. In čeprav je časopis izhajal le kratek čas (1897 – 1902), ostaja Slovenka pravi mali novinarski čudež, za katerega so poskrbele izobraženke, ki so verjele v nujo ženske emancipacije in v neodložljiv doprinos žensk k slovenski kulturi in širši družbi.
Naj vas o tem, kako prelomno in drzno je bilo njihov pisanje za tisti čas, prepričamo s kar nekaj odlomki iz njihovih takratnih pisanj.
- »Emancipirana ženska bodi najprej nekaj. Nekaj v sebi. Tako svoj poseben svet. Imeti mora prepričanje: to sem in to nisem, to je prav in to ni prav. Malenkostnih predsodkov emancipirana ženska ne sme poznati. Kako naj tudi kaj doseže, če ji vedno in povsod razne zastarele forme zapirajo pot, čez katero si ne upa! Ona bodi značajna, odločna in energična. Pogumna in vztrajna povsod kjer je treba.« - Zofka Kveder o svojem pogledu na emancipirano žensko
- »Ako se upira človeštvo trdim sponam zakona, da škriplje in poka na vseh koncih in krajih, ni to namenjeno baš proti zakonu kot takemu, ampak proti njegovi obliki. Da se pa uporniki tega često sami prav ne zavedajo, pričajo uprav klici po svobodni ljubezni. Človeštvo občuti redni zakon kot spono in te spone se hoče silom znebiti.« - Elvira Dolinar o prisilnem zakonu in svobodni ločitvi
- »Ženska je sama preveč navezana na domača dela in glede njih prenatančna, da bi jih pustila izvrševati ali tudi le samo nadzirati – možkim. Ona zraven svojih študij še vedno najde dovolj časa za urejevanje domačih opravil in dolžnosti.« - Ivanka Klemenčič med drugim v svojem prispevku o pravici do izobrazbe
- »V zadnjem času je nekaj grajevrednega na Vidi in meni, da kolesariva. Poniževalno je to za naju – jahati takega pegaza – kaj ne, da res, gospodična?« - Kristina Šuler o konzervativnem odzivu javnosti potem, ko sta si s pesnico Vido Jeraj omislile kolo (za katerega se je takrat še verjelo, da naj bi bil zgolj v moški domeni)
- »... zakaj bi torej bile učiteljice slabše plačani nego učitelji? Smešno. Nek gospod, kateremu sem stavila to vprašanje, je dejal: Ali Ve gospodične ne kadite, ne hodite v kavarno, učitelji, kakor možki sploh, imajo več razvad, poleg tega se pa še ženijo, imajo ženo in otroke ... učiteljica je pa sama.« - je neimenovana Kranjica porogljivo pisala o absurdnosti razlogov za perečo krivico neenakih plač za isto delo
- »Žensko vprašanje se ne začenja pri vseučiliščih, marveč v brezupnem stanju proletarskega ženstva. Tu se ne gre edino le za to, da nekatere ženske postanejo doktorice profesorice i.t.d., da se s tem dokaže intelektualno zmožnost žene. Tu se gre veliko več za to, da se nižje ženstvo otme morali pogubi in socialni bedi.« - v enem od svojih uvodnikov Ivanka Anžič Klemenčič
Ženske (in nekateri moški), ki so pisali za Slovenko, se niso ustrašile niti javnega razglabljanja o detomorih, spolnosti ali prostituciji, pa čeprav so te tematike takrat veljale za nedostojne.
Priporočamo v branje!
Knjiga Slovenka ni namenjena zgolj obeležitvi 120-letnice prvega ženskega časopisa, temveč je veliko bolj ambiciozna. Predstavi namreč okolje, v katerem je prvi ženski list nastal in zaživel.
Publikacija prinaša natančno in poglobljeno analizo tega obdobja v zgodovini slovenskega feminizma, publicistike in narodnega preporoda.
- »Najvišji ideal Slovenke je narodov napredek, najmočnejše sredstvo za dosego tega ideala vzgoja slovenskega ženstva k narodni samozavesti. Tudi ženska se mora poglobiti v največje narodno bogastvo – v kulturo in tvorno prispevati h kulturnemu razvoju. Pri tem naj jo spodbuja poznavanje bratskih kultur, med drugim zlasti vzorno napredovanje Rusinj in Čehinj.« - o ključni usmerjenosti uredniške politike časopisa Slovenka literarna zgodovinarka in kritičarka Marja Boršnik.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
