Moja prva zdravilna zgodba se je zgodila spontano, ko me je poklicala sestra in povedala, da je njena štiriletna deklica zbolela za pljučnico.
Nečakinjo sem začela zdraviti s ponovno povezavo, ki sem se je tisto leto naučila pri dr. Pearlu. Po desetih minutah sem začutila, da deklica zdravljenje zavrača. Doma so imeli dojenčka in močno prehlajeno sestrico – bolna pa je veliko lažje pritegnila pozornost staršev. Ko sem videla, da z zdravljenjem po dr. Pearlu ne bo šlo, sem spontano začela pripovedovati pravljico o Lučkarjih, ki so živeli na čudovitem planetu. Napadli so ga Grdobeži, ga umazali in hoteli opleniti. Sprva so Lučkarji od strahu nehali svetiti, nato pa so zasvetili še močneje in Grdobeži so zaslepljeni od luči ušli, Lučkarji pa so živeli še svetleje in srečnejše, ker so se zavedeli, kaj vse zmorejo skupaj.
Deklica je poslušala in ni rekla ničesar. A naslednji dan me je poklicala sestra in mi povedala, da ji je hči navdušeno pripovedovala o Lučkarjih in o njih 'učila' tudi svojo sestrico. Nečakinja se ni pozdravila čez noč. A Lučkarji so postali del našega družinskega življenja. Z njihovo pomočjo se otroci sami zavedajo, da lahko pomagajo svojemu telesu, da hitreje prežene bacile, in ko zbolimo odrasli, nas otroci spomnijo, naj tudi mi 'vklopimo Lučkarje'.
Po Lučkarjih je nastalo še nešteto zgodbic ob mojih najrazličnejših priložnostih z otroki, ko sem dobila v roke prvo knjigo Jorga Bucaya – priljubljenega terapevta in pripovedovalca zdravilnih zgodb. Tako sem začela svoje srce zdraviti skozi zgodbe tudi sama. Počasi, skozi metafore, človek odkriva svojo ranjeno dušo povsem drugače. Brez moraliziranja, za nič se nam ni treba opravičevati, le počasi, besedo za besedo, se poglabljamo globoko vase in ob vsakem branju ozdravimo še majhen delček sebe. Ali kot je rekla Susan Perrow na nedavnem izobraževanju o terapevtskem pripovedovanju zgodb, ki ga je organizirala Waldorfska šola: »Imaginacija je most, ki povezuje vsakdanjik z duhovnim svetom. Zato je lepo, da z otroki govorimo v jeziku pravljic.« Zgodbe namreč lahko pomagajo pri procesu uravnoteženega vedenja – ko je vedenje izzivalno in so okoliščine težavne, bo morda prav zgodba tista, ki se bo dotaknila otroka in pomagala pri reševanju njegovih težav. In čeprav zgodbic Susan Perrow v slovenščini še nimamo, imamo na voljo knjigi Zdravilne zgodbice Mie Bone in Petre Julie Ujawe, ki sta pri založbi Didakta izdali čudovite zdravilne zgodbice za otroke v kar dveh delih, v katerih s pomočjo živali in besed otrokom pomagajo razrešiti težave jezikanja, ljubosumja, močenja postelje, ločitve staršev. Če vam besede ne gredo zlahka z jezika, si knjigo izposodite v knjižnici. Če pa bi se v zdravilnih zgodbah radi preizkusili sami, sledite kratkim napotkom Susan Perrow.
Kako povedati zdravilno zgodbo?
Načinov je mnogo in najbolje je, da poiščete svojega. Model Avstralke Susan Perrow, ki organizira delavnice o ustvarjanju zdravilnih zgodb po vsem svetu, temelji na tridelni zgradbi, ki jo sestavljajo metafora, potovanje in razplet. Takšen model predlaga ustvarjalka zgodb le za izhodišče za oblikovanje zgodbe. Susan Perrow pravi, da je za začetek pisanja ali pripovedovanja najpomembnejše to, da vemo, kaj točno želimo z zgodbo doseči. »Ko razmišljamo o zgodbi, ki naj ozdravi zahtevno vedenje, ni namen, da se s pomočjo zgodbe 'slabo' vedenje spremeni v 'dobro' ali da bi ob zgodbi 'poredne' otroke, najstnike ali odrasle preoblikovali v 'dobre' otroke, najstnike ali odrasle,« opozarja Susan Perrow, ki poudarja, da je pomembno to, da se s pomočjo zgodbe ustvari proces, v katerem se vedenje ali situacija, ki ni v ravnovesju, povrne nazaj k celovitosti oziroma ravnovesju. Zgodba se mora vedno končati pozitivno, z njo tudi nikoli ne strašimo. Zgodbe z otrokom tudi ne analiziramo, saj metafore, tako kot zdravila, vitamini ali Lučkarji, delujejo na otroka, mladostnika ali odraslega same. Ali kot je rekel Ben Okri v Bird of Heaven (1996, str. 34): »Zlahka pozabimo, kako skrivnostne in mogočne so zgodbe. Svoje delo opravljajo v tišini, nevidno. Delajo z vsemi notranjimi materiali uma in jaza. Postajajo del vas, medtem ko vas spremljajo.«
- Zgodbe lahko pomagajo pri procesu uravnoteženega vedenja – ko je vedenje izzivalno in so okoliščine težavne, bo morda prav zgodba tista, ki se bo dotaknila otroka in pomagala pri reševanju njegovih težav.
Za revijo Jana napisala: Petra Arula // fotografije: shutterstock
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec