Bolnice z rakom na dojkah in rodilih potrebujejo tudi čustveno podporo!

Vendar se s stisko, ki jo ob stiku z boleznijo doživi bolnica, ne sooči le ona, temveč tudi njeni najbližji. Poleg diagnoze za bolezen, ki vsak dan vzame življenje več kot eni Slovenki, se pojavi kopica vprašanj o zdravljenju, njegovem poteku, novem življenju s kronično boleznijo in njenim zdravljenjem, novim videzom telesa, dogajanju v družini in službi … Vrsta zelo pomembnih vprašanj, ki jih spremljajo strahovi, kar odločilno vpliva tako na počutje bolnice kot tudi na njeno zdravljenje.

Ker je tako pomembno, da zdravljenje poteka čim bolj gladko, so v okviru Europe Donne razvili program Roza, ki z različnimi strokovnimi, izkustvenimi in osebnimi neformalnimi programi podpore skrbi za psihosocialno opolnomočenje in zdravo aktivacijo žensk z rakom na dojkah in rodilih, vključuje pa tudi svojce in bližnje, saj so nemalokrat prav ti stebri, ki trdno stojijo ob bolnici tudi, ko je zanjo pretežko.

Pomembna je mreža podpore

»Ko bolnica izve za bolezen, mora ob intenzivnem čustvenem doživljanju v kratkem času sprejeti pomembne odločitve o zdravljenju. V tem času so zelo pomembne informacije, najpomembnejše so tiste, ki jih dobi v komunikaciji z zdravstvenim osebjem,« razlaga mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel, psihologinja z oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana, ki dodaja, da je za bolnico pomemben del čustvena podpora najbližjih. »Mreža podpore je ključna za fizično in čustveno blagostanje bolnika z rakom. Bližnji so tisti, ki upajo, tudi takrat, ko bolnica sama težko najde oprijemališče za upanje.

Pri čemer pa je pretiran in nepristen optimizem lahko zelo moteč. Velikokrat bolnik potrebuje samo navzočnost nekoga in tiho razumevanje,« razlaga mag. Škufca Smrdel, ki dodaja, da v različnih obdobjih bolezni bolnica potrebuje tudi praktično pomoč – npr. pomoč pri gospodinjstvu, prevozu na zdravljenja, skrbi za otroke; velikokrat ji jo zagotavljajo partner, odrasli otroci, starši. Kadar ni družinskih članov ali pa zaradi različnih razlogov ne morejo prevzeti te vloge, jo prevzamejo tesni prijatelji, sodelavci, sosedje.«

Normalno je, da so v šoki tudi svojci

»Ob omembi diagnoze je povsem normalno, da so tudi svojci v šoku,« pravi Barbara Sarić, bakalavrea psihoterapevtske znanosti, spec. psihoanalize, ki pa dodaja, da je se je ob tem treba zbrati: »Ob bolniku, če ga dobro poznamo, vemo, kaj običajno potrebuje v težkih trenutkih, kaj je torej zanj najboljša podpora. Bodimo pristni, na voljo dajmo svoj kakovostni čas. Presenetimo ga s čim lepim, s čim, kar ima rad.

Hkrati ostanimo pristni, ne pocukrani. Bolni ljudje ne marajo in ne potrebujejo pomilovanja. Prav tako ne osebe, ki te še dodatno bremeni in spravlja v stres. Kot bolnik potrebuješ pristno podporo, ki pa se ne skriva v količini, temveč kakovosti druženj. Morda bo en marmorni kolač naredil veliko več veselja kot prekomerni telefonski pogovori,« spodbuja k pristnemu in sočutnemu odnosu do bolnika sogovornica.

Podporne skupine so lahko odlična opora

A včasih vseeno ne dobimo podpore, ki jo potrebujemo, ali kot pravi mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel: »Velikokrat bolnice doživljajo, da jih najbolje razume nekdo, ki ima podobno izkušnjo bolezni. Številne potrebe po informacijah ter po čustveni in socialni podpori bolnice uresničujejo v odnosih z drugimi bolnicami, bodisi neformalno bodisi organizirano prek društev bolnikov.«

Prav zato so bolnicam lahko v veliko oporo podporne skupine bolnic, ki so prek društva Europa Donna res močne in dejavne. Morda se bolniki sprva tudi lažje pridružijo skupini, kot da bi poiskali tudi individualno pomoč, čeprav bi si tudi z njo lahko izdatno pomagali ob doživljanju bolezni. Rak namreč ni lahka diagnoza in povsem normalno je, da nas ob njej prevzemajo najrazličnejša čustva.

Vsi se bojimo osamljenosti, zapuščenosti

»Vsi ljudje se v osnovi bojimo osamljenosti, zapuščenosti. Kadar imamo občutek, da smo drugačni, zaznamovani, se običajno ta strah še bolj izrazi. Čustvena podpora je pravzaprav največ, kar lahko damo sočloveku. Občutek, da nisi sam, da je nekdo ob tebi, ki ti poda roko, te objame, ti da vedeti, da verjame vate, ti pomaga, da v težkih trenutkih verjameš vase in se usmeriš k iskanju rešitve,« razlaga, zakaj je tako pomembna čustvena opora, Barbara Sarić, ki pojasni, da sicer res običajno dobimo čustveno podporo v krogu najbližnjih, ni pa nujno.

»Včasih pride na pot oseba, ki jo bežno poznamo ali pa jo spoznamo celo prek bolezni, in postane takrat cel naš svet. Običajno nas v življenju družijo podobne življenjske okoliščine in interesi. Lahko si pomagamo tudi s profesionalno pomočjo, npr. v okviru psihoterapije. Bolj kot to, kako naj bo videti, je pomembno, da nam ustreza, kajti nekdo potrebuje biti le slišan, drugi podporo doživlja skozi objem, tretji se bo zaprl vase, ne bo govoril o bolezni, a potrebuje bližino …

Zakaj ob raku zdravljenje s psihoterapijo?

Psihoterapija ali katerakoli druga duševna pomoč je še vedno tabu. Ljudje se še vedno bojijo stigme, da bi veljali za 'nore', če se odločijo za drugačno pomoč, ne samo za zdravljenje telesnih simptomov, ampak naše glave (misli) in srca (čutenje), drugega dela telesa. Pa vendar v tujini skupaj z zdravljenjem 'telesa' zdravijo tudi 'dušo'. »Podpora tretje osebe, ki ni direktno čustveno vpletena, je vedno dobrodošla. Psihoterapevt je tisti, ki nas vedno sliši. Svoje breme lahko odložimo pri njem in gremo lažji nazaj v svet. Tam je varen prostor, kjer lahko povemo prav vse, brez cenzure, tudi še tisto, kar nas skrbi in bližnjemu ne moremo povedati, da ga morda ne bi preveč obremenili,« pojasnjuje Barbara Sarić.

Na Onkološkem inštitutu so prav zato, da bi bolniki lažje kljubovali bolezni in se hitreje spopadali s stiskami, na voljo brezplačni pogovori pri kliničnem psihologu. »Bolniki lahko poiščejo pomoč na vseh stopnjah zdravljenja in rehabilitacije, večkrat pa se ob stiskah, vezanih na spoprijemanje z rakom v družini, v obravnavo vključujejo tudi bolnikovi svojci,« razloži Andreja Škufca Smrdel, ki doda, da se na pozgovor pri kliničnem psihologu bolniki lahko naročijo z napotnico osebnega zdravnika ali zdravnika onkologa. »Ob spoprijemanju z diagnozo in med potekom zdravljenja je večina obravnav individualnih, zajemajo krizne intervencije, kliničnopsihološko svetovanje, kognitivno vedenjsko psihoterapijo.

Predvsem med zdravljenjem poskušamo termine usklajevati s siceršnjimi prihodi na Onkološki inštitut,« doda psihologinja z oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana, ki pravi, da se poleg individualne psihoterapevtske obravnave bolniki lahko vključijo tudi v skupinsko obravnavo; že več let namreč potekajo na oddelku psihoterapevtske skupine po kognitivno-vedenjski terapiji za bolnike po zaključenem specifičnem onkološkem zdravljenju, redno tečejo suportivne psihoterapevtske skupine, od letošnjega leta tudi posebej za bolnike, ki se spoprijemajo z metastatsko boleznijo.

Ne zamudite!

Program Roza je razpisal nove termine za Delavnice čuječnosti, ki jih pripravlja Društvo za razvijanje čuječnosti, začenja se tudi drugi cikel srečanj podporne skupine za svojce pod vodstvom strokovno usposobljene sodelavke Fakultete za psihoterapevtsko znanost Sigmunda Freuda v Ljubljani, kadarkoli pa se lahko priključite skupinam za bolnice z rakom na dojkah ali rodilih. Objave aktivnosti spremljajte na www.europadonna.si.

Kdaj se lahko vključite v program Roza?

Naj ste pravkar izvedeli za diagnozo ali pa ste raka že preboleli, ne čakajte predolgo. Obdobje od enega do pet let od diagnoze je izredno pomembno za vzdrževanje dobrega psihičnega zdravja, ki je mnogokrat spregledano, potrebe bolnic pa so velike, saj je rak šok tako za telo kot za psiho in lahko pusti dolgotrajne posledice.

»Ljudje se radi poistovetimo. Ko skozi bolečino in izkušnje drugih ugotovimo, da nismo sami in da so ljudje doživeli različne zgodbe uspeha, dobimo pogum za pot naprej. Počutimo se 'lažji', saj je tam nekdo, ki nas zagotovo razume. Prek tujih izkušenj pridobimo marsikatero koristno informacijo in podporo, ki jo lahko uporabimo pri sebi precej hitreje, kot da bi se morali sami dokopati do tega,« spodbuja Barbara Sarić.

S programom vam zagotavljajo dolgoročno, kontinuirano motivacijo in spodbujanje, da začnete in vztrajate pri ohranjanjuju dobre telesne kondicije, se informirate o zdravi prehrani in prehranskih dodatkih, se držite samooskrbe doma (zdravljenja po navodilih zdravnika) ter učinkovito spremenite življenjski slog, ki spodbuja zdravje.

Svetloba nad temno

Ko sem zbolela za rakom, me je objela tema. V vseh pogledih. Edino, v kar sem verjela, so bili zdravniki in predpisane (agresivne) terapije. Izogibala sem se pogovorov z neznanimi ljudmi in bolnicam z rakom dojke. V Europo Donno sem se vključila, da sem ustregla mami, ki je vztrajala na tem, da se začnem pogovarjati. Zdravniki zdravijo samo bolezen, več ne zmorejo, in ko mine prvo zdravljenje (operacija, kemoterapija, obsevanje ...), ostaneš nekako sam. Ugotoviš, da se moraš nasmehniti, tudi kadar za to ni pravega razloga, in ljudje ti začnejo vračati nasmehe.

Po enem letu od diagnoze sem se začela družiti z dekleti iz Europe Donne in presenetilo me je dejstvo, da je komunikacija med nami enostavna, lahka in prijazna. Začela sem se udeleževati telovadbe, joge, lažjih enodnevnih izletov ... Gibanje in sproščena ter vesela komunikacija z dekleti zelo pripomore k svetlejšim trenutkom. Spoznala sem veliko sončnih deklet, ki si skupaj ne dovolimo, da bi tema prevladala nad svetlobo. Europa Donna je združenje, v katerem lahko vzameš, kar ti ustreza, ostalo pustiš drugim. Ni prisile. Do združenja Europa Donna in njenih članic čutim veliko hvaležnost.

Alma Pašanovič

Odgovor na tisoč zakajev

Pishosocialna podpora vseh oblik v okviru Europe Donne je bila zame, pa tudi za mojo družino, velikega pomena. Ob bolezni se ti namreč porodi tisoč vprašanj, tisoč zakajev, tu pa dobiš odgovore in greš lahko naprej. Pa ne le to: sem mamica treh otrok in najmlajši med njimi se je pek Europe Donne udeležil tabora za otroke, kar je bila za našo družino izredno pozitivna izkušnja. Otroci si namreč zaslužijo resnico o kronični bolezni staršev, lažje pa jo predelajo med sovrstniki s pomočjo usposobljenih strokovnjakov. Tako spoznajo, da na tej poti niso sami, lažje gredo skozi proces žalovanja, predvsem pa tudi bolje razumejo vse posledice bolezni in radi priskočijo na pomoč, ko se vrnejo domov.

Anita Štricelj

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ