Ob tesnobnem napadu mu močno naraste pulz in misli, da bo umrl!

Ob tesnobnem napadu mu močno naraste pulz in misli, da bo umrl! (foto: profimedia) profimedia
Vir: Jana
25. 9. 2016

"Spremljam tudi vaše pisanje o tesnobi in jo vse bolj razumem. Malokrat pa kje zasledim kakšen pameten nasvet za bližnje tistih, ki se spopadajo s tem. Moj mož je v otroštvu ob hudem strahu doživel nekakšen napad panike in tesnobe. Zdaj na stara leta se mu to ponavlja, kadar je utrujen in dlje časa pod stresom. Drugače je fizično zdrav, ima pa povišan pritisk. Ob napadu mu močno naraste pulz in misli, da bo umrl. Zdaj sem se že malo navadila na potek napada, vendar še vedno ne vem, kako mu lahko najbolje pomagam. Občutek imam, da me niti ne sliši, ne zazna dobro in tako se počutim zelo nemočno. Zahvaljujem se vam za odgovor in tudi za to, da pišete o tej temi." - Lucija

Odgovor Janine svetovalke, Damjane Bakarić, komunikologinje in avtorice knjige Na tesnobi (2016):

  • Lucija, hvala, da ste se oglasili. Res je, še kako pomembno je, da se človek, ki je ob nekom, ki doživlja napad panike ali hude tesnobe, zna obnašati. Nikakor ne sme sam zaganjati panike ali se prestrašiti ali pa morda biti celo jezen na tega človeka, ki doživlja napad panike. Ko se je namreč meni to zgodilo ob nekdanjem partnerju, ki je bil na drugi stopnji zavesti kot jaz, a tega takrat nisem vedela, je odreagiral resnično slabo. Vidno se je distanciral, me v tem pustil samo, se delal, kot da ni nič, zbežal je. Potem je bil slabe volje in zelo hladen, tako da je v meni vzbudil precej velik občutek krivde, za nameček pa mi je pozneje dejal: »Si ti morda psihičen bolnik?« Pokazal ni kančka sočutja, no, kasneje sem ugotovila, da ima tipičen pogled na tovrstne dimenzije: distanciranje, nepoznavanje, nerazgledanost, poznavanje 'le' fizisa. Torej, ko se to nekomu ob vas zgodi, morate najprej biti sočutni, mirni, brez kančka strahu ali panike. Z ničimer ne smete pritiskati na tega človeka, ker je to zanj velika dodatna obremenitev, in zares lahko bistveno poslabša situacijo. Takrat ga tudi drugače pustite na miru. Ne sprašujte ga ničesar, ker je vse to takrat strašanski pritisk. Od vas mora prihajati sočutje, popolno sprejemanje, razumevanje, mirnost in ljubečnost. Če začutite tako, ponudite objem, dotik. V tišini. Morda ga nežno opomnite na dihanje in na to, da je vse v redu, naj se osredotoči na 'tukaj in zdaj'. Zanj morate predstavljati nekaj varnega, morate mu dati vedeti oziroma mu dati občutek, da je z vami povsem varen. To je izredno pomembna dimenzija, saj se takrat človek, ki doživlja napad, v enem delu možganov obremenjuje z okolico, kar pomeni, da mu to lahko, če se počuti nesprejeto in slabo, še dodatno intenzivira napad panike. Kar posledično pomeni, da se to stanje podaljšuje, kar pa je lahko resnično neznosen občutek. Ne pozabite, da človek, ki ima hudo anksioznost, nemalokrat misli, da je edini, da se mu meša, in skriva to pred drugimi, zato je vaša reakcija neverjetno pomembna. Če to sprejmete z nasmeškom in mu rečete, hej, to pa vendarle ni nič takega, vam zagotavljam, da mu boste najbolj pomagali v tistem hipu in na splošno. Preverjeno na lastni koži.

Zaupajte nam svojo težavo

Pišete mi lahko na: info@revijajana.si ali FB

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri