Ob svetovnem dnevu slonov smo v ljubljanskem živalskem vrtu obiskali slonico Gango in njenega oskrbnika ter zaveznika Roberta Prašnikarja. »Do nje ne gojim strahu, zgolj veliko spoštovanje,« se izpove.
Ganga je zagotovo ena najbolj karizmatičnih članic ljubljanskega živalskega vrta. Kot slonica goji zaupanje do izkušenih članov skupine – v naravi bi bila to vodilna slonica, matriarhinja, tukaj tega spleta s svojimi oskrbniki. Robertova zgodba se je začela odvijati pred 13 leti, ko je prestopil prag živalskega vrta in sprva oskrboval vse živali. Z njo se je prvič srečal že na praksi v srednji veterinarski šoli.
»Vsake živali se navajaš z rutinskimi postopki. Slonica te mora sprejeti v svoje krdelo,« pojasni. Zato se mora vsak oskrbnik slonov pri nas pod okriljem vodilnih živalskih vrtov po Evropi udeležiti najmanj treh večdnevnih izobraževanj 'slonarske' šole. Tam se seznanijo z biologijo, treningom, transportom in posebnostmi slonov, spoznajo tudi pravilno oskrbo in načrtovanje ograd. Pridobijo certifikat, s katerim so usposobljeni za delo.
Pravi sprejemni izpit pa opravljajo neposredno pri slonici, seveda. »Nikoli nisem imel občutka, da bi me odrivala. Ko se je ponudilo delovno mesto, sem bil že uveden v njen ritual,« se danes spominja Prašnikar, ki se med drugim druži še z žirafami, kamelami, gepardi in tigri. Z nasmeškom pove, da je njen vsekakor pester – z namenom se izogiba dolgčasu (seno ji zložijo v mrežo, sadje pa skrijejo v različne kotičke).
V dveh, treh skupnih urah, preživetih v enem dnevu, jutra z izjemo ob ponedeljkih začenjajo s treningom. Z njimi krepijo vezi in s triki utrdijo vaje pristnih veterinarskih pregledov. Vsake tri mesece jo namreč čaka pedikura – stanjšajo ji podplate in pobrusijo nohte –, obvlada pa tudi sklanjanje glave za jemanje krvi iz velikih ušes. Zaigrati zna tudi na orglice, jo pohvali: »Orglice so bile prva stopnja, s katero smo jo naučili pihati iz trobca. Pomaga nam pri odvzemu brisa za tuberkulozo.«
V trenutni poletni pripeki se že več kot tri desetletja trajajoča atrakcija živalskega vrta razveseli prhe in napolnjenega bazena. K nam je namreč prišla davnega leta 1977, stara dobri dve leti: »Rada grize lubje in lomi veje. Večkrat na dan ji odpremo svežo vodo, ker postane ne mara. Je zahtevna gospa.« In čeprav ima med njenimi oskrbniki najkrajši, triletni staž, ga delo s slonico navdaja z zadovoljstvom, ob njej ne občuti slehernega strahu.
V prostem času se posveča kinologiji, od koder zna potegniti vzporednice med psi in edino predstavnico slonov pri nas: »Živali občutijo naš strah. Psi ob njem še raje ponagajajo – tako kot Ganga. Sloni so nevarne živali, a ob njej sem sproščen, ker naju ne vežejo slabe izkušnje. Tistih, ki se jih je bala, ni sprejela.« Njeno izražanje neposlušnosti in odklanjanje stika je izredno nazorno, o predstavnici ogrožene živalske vrste pove Robert: »Človeka s trobcem odrine stran, češ ti pa že nisi moj.« In tako ne le ob svetovnem dnevu in celoletnih delavnicah Živalski vrt Ljubljana, sicer član Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev, vsakodnevno izobražuje – svoje obiskovalce vseh starosti ozavešča o teh čudovitih sesalcih, o njihovem pomenu za ekosistem in kaj jih ogroža. Pred tedni so z že drugim praznovanjem tako ponudili priložnost več kot tisoč radovednežem, da počastijo in se spoprijateljijo s to čudovito slonjo starešino.
Besedilo: Neja Drozg
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
