8. novembra 2018 je v jutranjih urah pošasten požar zajel prelepo kalifornijsko mesto Paradise. To je bil najsmrtonosnejši ameriški požar v 100 letih in najhujši v zgodovini Kalifornije. Dokumentarec Obnova mesta Paradise je režiral Ron Howard, ki je med drugim režiral filma Čudoviti um in Apollo 13.
Preden jim je požar uspelo pogasiti, je že umrlo 85 ljudi, 50.000 ljudi se je moralo preseliti, uničil pa je 95 odstotkov lokalne infrastrukture. Gre za ganljivo zgodbo o neomajnosti po tragediji, ki je opustošila skupnost. Ta je stopila skupaj in poskuša obnoviti vse izgubljeno ter ponovno razmisliti o svoji prihodnosti in jo sprejeti.
Zakaj ste hoteli povedati zgodbo o obnovi mesta Paradise in okolice, ki ga je leta 2018 prizadel katastrofalen požar?
Zgodba se me je osebno dotaknila. V Reddingu imam namreč kar nekaj sorodnikov. Tašča, ki je pred leti umrla, je pet let živela v Paradisu. Mesto sem tako že obiskal in vedel sem, kakšno je nekoč bilo. Moja dolgoletna pomočnica Louisa Velis prav tako pozna vse iz mesta in mi je dejala: "To te pa res zadene. Si videl fotografije iz Paradisa?" Srce se ti kar stre, ker je res čisto uničeno. Redding je prizadelo, Paradise pa je čisto zravnalo. Louisa je še dejala: "Me prav zanima, kako ga bodo obnovili. Obnova Paradisa je prava zgodba."
Takoj sem obiskal naš dokumentarni oddelek pri Imagine Entertainment in jim dejal, da bi rad posnel verité dokumentarec in da sem iskal pravo tematiko. Zgodba me je res zanimala. Kar srce me boli in osebno se me je dotaknilo. Ogledal sem si opustošenje, in česa takšnega še nikoli nisem videl ali doživel. Kmalu zatem se nam je pridružil National Geographic kot partner. Dokumentarec so financirali in nas izjemno podpirajo.
Kako je bilo tam?
Ko si tam, ko to vidiš, čutiš, dojameš in prebivalcem pogledaš v oči, šele dejansko začutiš, kako je. Naj vam dam nenavadno primerjavo. Pri prvem filmu sem sodeloval, ko sem bil še fantek. Bilo je leta 1958 v Evropi, kjer si lahko videl kraje, ki so bili uničeni med drugo svetovno vojno. Tam, kjer smo snemali, nekaterih delov še niso obnovili in občutek je bilo podoben. Kot bi šlo za mesto duhov. V tem primeru se je to zgodilo pred kratkim, in še to zelo hitro in s hudimi posledicami.
Vaš dokumentarec gledalca spodbudi k razmišljanju. Je bil to vaš namen?
Nedvomno. Vedno gre za opazovanje. Nisem imel skrivnih namenov, ker jih dejansko ne bi mogel imeti. Imamo skupino ljudi, ki si je zadala nalogo. Marsikaj se dogaja in ne razumejo čisto vsega, a se trudijo na vso moč in poskušajo preživeti. Nisem pričakoval, da bi bil dokumentarec poučen, v smislu reševanja težav te skupnosti. Predstavlja ljudi, ki so si zadali cilje in jih dosegajo. Ravno to me je navdihnilo. Pridejo, kamor je treba. Na prižig božičnih lučk in žalne slovesnosti.
Na mesto sem začel gledati kot na svoje. Glasovi ljudi, ki to doživljajo, so se mi zdeli pomembnejši kot pripovedovanje zgodbe z naše plati. Najbolj me je presenetilo to, kako razkriva ranljivost družbe. Čeprav je mesto na požarno ogroženem območju in so se trudili, pogovarjali in načrtovali, to vseeno ni bilo dovolj. Nepričakovano se lahko zgodi. Kako je to videti? Kakšni so varnostni ukrepi? Kaj človeška bitja potrebujemo, ko nas prizadene tovrstna katastrofa? Včasih potrebujemo bolj, kot smo bili prej pripravljeni dati. Resnični nauk zgodbe z mojega vidika pa je reševanje težav. Dober primer za to je Michelle, ki nastopa v filmu. Njen pokojni mož Phil je tik pred smrtjo rekel: Kaj moramo narediti za to mesto?
Naenkrat se zaveš skupnega cilja. Peščica ljudi, le par tisoč se jih je odločilo, da se bodo borili, vzdržali, hodili na sestanke, se kregali in si prizadevali ter nekaj dosegli. Za to so se odločili, ker so imeli skupni cilj. Če lahko od tega odnesem kaj spodbudnega oziroma se česa naučim, je to spoznanje, da še vedno precej dobro rešujejo težave. Pa se mora res vedno zgoditi katastrofa, da strnemo vrste? Upam, da bodo ljudje o tem razmislili.
Nekaj posnetkov, zlasti tistih prvih, grozljivih deset minut prikazuje dejansko divjanje požara. Kako ste dobili te posnetke?
Spraševal sem se, ali so bili ljudje dovolj pri sebi, da so to snemali. Po objavi na Facebooku so nam jih začeli pošiljati. Bili so neverjetni. Posnetih je bilo tudi nekaj dobrih dokumentarcev o Katrini, kjer so prav tako uporabili nekatere posnetke s telefonov.
Potem pa smo začeli razmišljati, da če začnemo to nočno moro in gledalce potem samo občasno spomnimo, da so ti ljudje vse to dejansko doživeli, bi to bila prava odskočna deska, ker to ni dejanski vrhunec dokumentarca. Ne gre samo za požar. Gre za soočanje s težavo. Ljudje smo od nekdaj doživljali takšne katastrofe, a zdaj smo priča še več naravnim katastrofam, boleznim, lahkoti ... Svarilna plat zgodbe je, da je treba to sprejeti in se pripraviti. Paradise je sicer bil pripravljen, a ne na to. To je bila, kot pravijo sami, popolna nevihta.
Kako ste se odločili, koga oziroma katero zgodbo boste spremljali?
Marsikatera zgodba ni peljala nikamor. Številni so enostavno izginili. To nas je res potrlo. Težko si predstavljaš, da bi kdo sploh hotel ostati tu, ko na vse skupaj pogledaš kot nekdo, ki ni domačin. številni bi pobrali zavarovalnino, če bi se le dalo, in šli naprej.
Zemlja je strupena. Ni bilo vode. Začel sem se spraševati, ali je to sploh možno. Potem pa smo začeli opažati ljudi, ki so menili, da je vredno vztrajati. Kot pripovedovalec zgodbe sem se spraševal, kakšno ceno bodo plačali ti ljudje. Kako vse skupaj dejansko poteka, ko kamere izginejo in zgodba ni več v ospredju? Na koncu je to postalo glavna tema filma.
Za vas je dokumentarec še vedno relativno nov žanr. Kako se ujema z vašim režiserskim delom?
Dokumentarce snemam šele zadnjih pet let. Še vedno pa snemam filme in programe za TV. Veritéja se prej še nisem lotil. Pogosto temeljijo na glasbi, kot so tisti o skupini Beatles, Pavarottiju in Jay-Z-ju, pri katerih sem sodeloval. Pri njih je bilo res zanimivo delati in zelo sem užival, a pri tem ni bilo raziskovanja o zgodbi. Vajen sem skripte. Začne se z osnutkom, ki ga potem predelam.
Posnamem dvakrat, trikrat. In ponovim! Dokumentarec je izziv, kar mi kot režiserju tudi koristi. Opažam, da vpliva na moje delo, in to pozitivno. Izkušnje so zanimive, še posebej v poprodukciji. Tam šele ustvariš film, ne glede na to, kakšnega si pričakoval in kakšnega si nameraval posneti na določen dan. Dejansko zgodbo odkriješ med poprodukcijo. Moraš biti potrpežljiv, da si prizore ogledaš, ne z vidika, kakšni bi morali biti, ampak kaj lahko predstavljajo. Takrat opazim potencial zgodbe. Včasih to vpliva na vprašanja, ki jih postavljaš ljudem, ki jih spremljaš.
Napisala: Tina Fujs // Fotografije: Michael Parmelee, Pete Muller
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču