Očetov boj za sina: Po krivem obtožen spolne zlorabe

Boštjanova zgodba

»Zaradi zasliševanj in pretirane posesivnosti se je odnos z (zdaj že nekdanjo) ženo začel krhati že zelo zgodaj. Mlad sem slepo upal, da se bo sčasoma unesel, a je šlo pri nama samo še navzdol. Postajala je nasilna, zaklepala me je iz stanovanja, ker da sem prepozno prišel domov iz službe ... Ko sem iz nočne izmene prihajal domov, me ni pustila spati, češ da doma nič ne naredim, čeprav sem v najemniškem stanovanju sam preživljal družino, ona pa je bila brezposelna.

Ko sem spoznal, da bo najin odnos slabo vplival na otroka, sem se odločil za ločitev. Povedal sem ji, da ostanem samo še toliko časa, da si poišče službo, potem pa se bom odselil, a takrat so se prave težave šele začele. Njena premišljena poteza je bila, da me obtoži spolne zlorabe najinega sina, takrat komaj nekaj let starega otroka, ki je bil še v plenicah.«

Takšne obtožbe so sicer redke, a se zgodijo. »Dejstvo je, da je bilo v preteklih letih obdobje, ko je bila tega ogromno, podobne obtožbe so bile v vsakem četrtem, petem spisu. Tako da smo se prav spraševali in čudili, ali je možno, da nekdo napeljuje stranke k temu z namenom, da se stiki z otrokom ne bi izvrševali. Zadnje čase je tega manj,« pravi okrožna sodnica Irma Kirin z Oddelka za družinsko sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Kot običajno v vsakršnih primerih spolnega nasilja je tudi Boštjanova nekdanja žena zadevo prijavila na policijo. »Z jokom je znala izsiliti, da je sodni izvedenec na koncu odločil, da pedofilija ni izključena niti potrjena, čeprav policija ni podala ovadbe, ker za to ni bilo nobene podlage, vendar je nekdanja žena dosegla, da so bili moji stiki s sinom prepovedani oziroma pod nadzorom dvakrat na teden,« pravi Boštjan.

»Ko je otrok star deset let, ima pravico povedati svoje mnenje, pod pogojem, da je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, in takrat ga sodišče tudi lahko pritegne v postopek. V tem primeru se definitivno da doseči, da se otrok zasliši s sodnim izvedencem – izvedenca sta klinična psihologinja in psihiatrinja. Sodišče lahko opravi tudi neformalni pogovor z otrokom, kar pomeni, da se sodnik poskuša sam pogovoriti z otrokom, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo. To je najlažje. Sodni izvedenec se nato postavi pozneje,« svetuje odvetnica dr. Nana Weber.

Toda Boštjanov sin je bil takrat star dve leti in pol. »Vsa leta sem plačeval preživnino, skrbel zanj, ga vozil na obšolske dejavnosti, saj sem ga le tako imel možnost videti,« se spominja.

Motiv za takšno obtožbo

Doktorja Andreja Perka, spec. psih. svet., s Centra za socialno delo Kamnik, ki je med drugim zadolžen za predhodno družinsko svetovanje in sklepanje dogovorov glede preživnine ter dodelitve otroka v vzgojo in varstvo, smo vprašali, zakaj se ženske odločijo za tako drastičen korak. Odgovoril nam je takole: »Ženske so lahko, ko se razvežejo, prizadete v sebi, bodisi upravičeno ali neupravičeno. Sinovi (hčere niti ne toliko) jim pomenijo vse v življenju. In jih potem dejansko psihološko zlorabijo. V nekem smislu jih napravijo za svoje partnerje. Živijo prek svojih otrok in zgodi se, da iz maščevalnosti, prizadetosti vlagajo takšne obtožbe – glede nasilja ali spolnih zlorab. Z obtožbo spolne zlorabe moža najbolj prizadenejo, kajti takoj skoči v zrak vsa družba in vse institucije, centri za socialno delo, sodišča in tako naprej. Dokler ni sum ovržen ali potrjen, takšen oče ne bo več sam z otrokom oz. mogoče ga ne bo videl niti pod nadzorom, in to dolga leta.«

Dolgotrajni postopki

Boštjanov sin je prvič prespal v njegovem stanovanju za božič, ko je bil star že 11 let. »Tak postopek lahko traja kar dolgo časa, najmanj leto dni. Preden gre zadeva sploh na sodišče, navadno traja nekaj let. Očetje, ki so na tak grd način ožigosani zlorabe, pravzaprav nimajo možnosti karkoli narediti, dokler sodišče ne odloči,« je skeptičen dr. Perko.

Nedvomno ti postopki trajajo dolgo, tako je bilo tudi v Boštjanovem primeru in primeru, ki ga je vodila odvetnica dr. Nana Weber.

»Teh zadev se lotimo z vso resnostjo. Kaj je v ozadju, ugotavljamo v postopku, ko izvedemo dokazovanje. Če gre res za ogrožujoče stanje za otroka, sodišče izda začasno odredbo takoj, v nekaj dneh. V drugih primerih, ko ni nič oprijemljivega, ko ni nobenega drugega dokaza, lahko zaprosimo še za kakšno dodatno mnenje, npr. centra za socialno delo, običajno pa ne. Navadno pri sumu spolne zlorabe sodišče takoj odreagira. Te zadeve dobi sodnik takoj v obravnavo, neposredno iz vpisnika,« opiše običajno sodno prakso okrožna sodnica Irma Kirin.

Odvetnica dr. Nana Weber pravi, da v Ljubljani traja navadno kako leto, da pride od ovadbe do same preiskave v kazenskem postopku, čeprav naj bi bili ti postopki prednostni. »Marsikaj je odvisno tudi od vztrajnosti odvetnika – koliko pritiska, kako pošilja urgence, kako kliče na policijo. Tukaj lahko marsikaj dosežemo,« pravi Webrova in doda: »V civilnem postopku, če je dana začasna odredba za odvzem stikov, lahko tudi podamo nov predlog – da se stiki odvzamejo materi in dodelijo očetu in da se ugotovi, zakaj mama povzroča to škodo in na kak način.«

Pomembna vloga sodnega izvedenca v procesu

O tem smo se med drugim pogovarjali s sodno izvedenko, mag. Bernardo Dobnik Renko, univ. dipl. psih., specialistko klinične psihologije. »Izvedenci se srečujemo z razmeroma majhnim številom družin (gledano glede na delež v populaciji), kjer je partnerska zveza staršev razpadla, njun konflikt pa je tako hud, da z dogovarjanjem in posredovanjem CSD ni bil rešljiv. V nekaterih primerih prihaja do situacije, da tečeta na sodišču dva postopka – na eni strani civilni postopek glede varstva, vzgoje in stikov, na drugi strani pa kazenski postopek, npr. zaradi suma spolne zlorabe proti enemu od staršev. V javnosti se zadnja leta več govori o lažnih ovadbah spolnih zlorab v funkciji preprečevanja stika otroka z osumljenim staršem. Tudi v praksi se srečujemo s takšnimi primeri. Nekateri so takšni, kjer je eden od staršev zavestno in neupravičeno ovadil drugega starša, da bi zmanjšal stike otroka z njim. Precej pa je tudi primerov, kjer starši niso imeli zavestne namere škodovati nasprotnemu staršu, ampak so bili prepričani, da se je zloraba res zgodila. To so primeri pretirano občutljivih in zaščitniških staršev, ki zaznavajo otroka kot posebno ranljivega in menijo, da otroka travmatizira že (po njihovi oceni) neprimerno umivanje, oblačenje ... Otrokove izjave lahko interpretirajo izvzete iz konteksta, otroka lahko sugestibilno sprašujejo ali si njegovo vedenje napačno razlagajo. Nerazrešene napetosti v partnerskem odnosu praviloma sprožijo medsebojna nezaupanja, lahko pa tudi sovražne medsebojne projekcije. Ne glede na to moramo izvedenci vsak primer suma spolne zlorabe natančno raziskati,« je povedala.

Sodnica Irma Kirin nam je razložila, kakšna je vloga sodnega izvedenca (običajno so to klinični psihologi ali pedopsihiatri) v sodnem postopku: »V sodnem spisu imamo mnenji obeh strokovnjakov. Ta dva izvedenca pravzaprav ne ugotavljata vedno, ali je bilo storjeno dejanje spolne zlorabe, ampak ugotavljata, kakšen je odnos otroka do tega starša. Zanima nas, ali je stanje takšno, da je za otroka ogrožujoče. Če izvedenec ugotovi, da je otrok navezan na tega starša, da se imata lepo, ko ju opazuje pri igri, pri komunikaciji, in če ugotovi, da suma ne more potrditi, potem se stiki sprostijo in jih določimo. Če pa izvedenec ugotovi, da je bil otrok spolno zlorabljen, potem stikov ni ali pa so pod nadzorom.«

Sistem ga je razočaral

»Lahko razumem, da takšni ljudje, ženske ali moški obstajajo, vedno so bili in vedno bodo, ne razumem pa, še več, zdi se mi absurdno in nesprejemljivo, da jih institucije in strokovnjaki, ki so postavljeni in plačani, da take ljudi prepoznajo, ne sankcionirajo in ne ustavijo,« je ogorčen Boštjan.

Dr. Perko meni podobno. »Ti očetje so prizadeti in pogosto dejansko sploh nimajo več stikov z otroki, saj jih ti zavračajo. Razumem njihovo prizadetost, toda tukaj izgubljajo bitko. Verjetno ima potem tak oče možnost tožiti bivšo partnerico ali ženo zaradi obrekovanja ipd. Ampak to ne rešuje problema odtujenosti otroka. Ne glede na to, da gre za lažno prijavo, se nihče ne bo oziral na to, niti sodišče ne bo ugotavljalo, da takšna mati niti ni primerna za vzgojo otroka.«

Škoda, ki jo ti dolgotrajni postopki povzročajo otrokom, je nepopravljiva. »Dolgotrajnost postopkov pred sodiščem je vedno v škodo otrok in jim lahko povzroči t. i. sekundarno travmatizacijo,« pove sodna izvedenka, mag. Bernarda Dobnik Renko.

Toda kaj so po njenem razlogi za tako dolgotrajne postopke? »Razlogi za dolge postopke so različni in jih lahko iščemo tako na strani sodnega sistema kot izvedencev. Izvedenci smo izrazito preobremenjeni, saj to delo opravljamo poleg svoje redne zaposlitve v ambulantah in bolnišnicah. Glede na povečanje števila družinskih sporov nas je občutno premalo. Kliničnopsihološka izvedenska obravnava otrok, staršev ali skrbnikov v družinskih sporih je zelo zahteven in dolgotrajen postopek: zahteva več srečanj z otrokom, enim in drugim roditeljem, opazovanje odnosov med družinskimi člani, opazovanje otroka in družine v naravnem okolju ... Potrebna sta pridobivanje podatkov iz različnih virov (od vsakega otroka, od vsakega starša, od pomembnih drugih oseb iz otrokovega življenja) in izvedba psiholoških ocenjevalnih postopkov (intervju, psihološki preizkusi) vseh družinskih članov. Zbrane ugotovitve je treba skrbno analizirati in oblikovati kom­pleksno in obsežno izvedensko poročilo. Zato izvedenec svojega dela ne more opraviti v kratkem času (npr. v tednu ali dveh). Pogosto se zgodi, da po izdelanem izvedenskem mnenju kateri od staršev vlaga pripombe k mnenju, kar zahteva dodatne odgovore ali preglede izvedenca, kar prav tako podaljšuje postopek.«

Srečnih koncev ni

Kot je omenil že dr. Perko, je ena izmed možnosti zasebna tožba zaradi kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. »Tukaj mora biti vedno neka tretja oseba tista, ki to sliši (priča), da lahko, v tem primeru bivšo partnerico, kazensko preganjate. Toda če nekaj poveste na sodišču, to ne šteje, saj sodišče ni 'tretja oseba'," razloži odvetnica dr. Nana Weber in prizna, da je v tem primeru v praksi izredno težko kaj doseči. Obstaja pa še druga možnost, ki bi Boštjanu morebiti prinesla vsaj nekaj zadoščenja, trohico vere v to, da pravičnost še obstaja.

»Možno je tožiti tudi odškodninsko – za kršitev pravice do zasebnega in družinskega življenja. Znan je primer Ivana Eberharda. Leta 2009 je na Evropskem sodišču za človekove pravice dobil odškodnino od države, ker pet let ni imel stikov z otrokom, in sicer 7.500 evrov odškodnine in 3.000 evrov za povrnitev stroškov. Naša država je bila namreč tista, ki ni poskrbela za to, da bi se odločba o stikih izvrševala.«

Toda denar ne more povrniti škode, ki je bila povzročena odnosu med sinom in očetom. Dr. Perko jo opisuje takole: »Dejansko se zgodi, da se otrok odtuji od očeta, ker ga preprosto ne pozna. V ozadju je tudi materina zgodba o očetu – mati grdo govori o njem in ga vse bolj blati. Takšen otrok se avtomatično obrne proti očetu, ker mora nekje dobiti občutek varnosti in zaupanja, ker mora preživeti. In tako se pač naveže na mater in ji je pravzaprav lojalen. Čeprav ima lahko očeta tudi rad in ob tem trpi, je razdvojen; ko pride v puberteto oz. v krizo identitete, ko išče sam sebe, ima hude težave. Če je njegov razvoj kolikor toliko normalen, se bo materi uprl in pozneje tudi prišel k očetu. V številnih primerih pa takšni otroci potem postanejo zlomljeni za vse življenje.«

Epilog

»Obtožba me je prizadela, a vsi tisti, ki so bili pomembni zame, so vedeli, da je lažna. Res pa je, da od takrat sina nisem nikoli več sproščeno objel. To je bila hujša kazen kot pa večni stavek 'sum na spolno zlorabo', s katerim se še danes srečujem v poročilih centra za socialno delo in dokumentih s sodišča,« sklene Boštjan.

Zgodba Boštjana in njegovega sina se je končala tako, kot se zdi, povsem razumljivo, dr. Perku še najbolje za otroka. Po dolgih letih odtujitve se je sin zatekel k očetu in zdaj živita skupaj. Star je skoraj 17 let.

Zanimivo je, da imata tako dr. Perko kot okrožna sodnica Irma Kirin podobno mnenje o eni stvari – v določenih primerih bi bilo bolje, da bi se skrbstvo dodelilo očetu, kar se v praksi zelo redko zgodi, čeprav naj bi v teoriji otrok bival pri staršu, pri katerem ima boljše pogoje za zdrav razvoj.

Največkrat je neizbrisen tudi dvom v dobro ime teh očetov, kajti kot je povedala sodnica Irma Kirin: »Kaj se je v resnici dogajalo z otrokom, ugotavlja sodni izvedenec, ki bo sum ali potrdil ali ga ovrgel. Velikokrat pa reče, da suma ne more ne ovreči ne potrditi. Pa čeprav so stiki med otrokom in očetom v primeru takega mnenja sproščeni, če izvedenec ugotovi, da imata dober medsebojen odnos in da otrok ne kaže znakov spolne zlorabe. Stiki namreč niso v otrokovo korist takrat, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža otrokov telesni ali duševni razvoj.«

Besedilo: Vida Voglar // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec