Ženske v dirkaškem športu: Od okrasa na startni vrsti do šefinj moštev

Notranji opremljevalci so namreč poskrbeli, da lahko 'belo tehniko' že vrsto let kupujemo v najrazličnejših barvnih odtenkih, torej takšna primerjava ne drži več! Šalo na stran ... Prav na začetku letošnje sezone so bila dekleta in ženske v povezavi z najdražjim športom na svetu spet v središču pozornosti.

Pa ne zato, ker bi vozniki končno dobili tekmico v podobi dekleta. Ne! V skladu z #metoo mantro politične korektnosti, ki je pljusknila iz ZDA, so se novi lastniki (pri tem ni naključje, da so to po novem Američani) odločili, da letos na startni vrsti ob dirkalnikih ne bo več simpatičnih deklet, ki so v preteklosti skrbela za veselje gledalcev in prijetnejše vzdušje na dirkah ter lepšo podobo televizijskih zaslonov ob prenosih dirk. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo prav to, da deklet, ki so si s to (ne ravno najtežjo honorarno službo na svetu) zaslužile nekaj dodatnih evrov, pred drastično potezo za mnenje ni vprašal nihče!

Pri tem so bili (neprijetno) začudeni tudi slovenski gledalci, ki lahko od letošnje sezone dirke elitnega razreda spet spremljajo v domačem jeziku. Ker so bili številni izrazito neprijetno presenečeni nad to spremembo, smo se odločili raziskati, kakšna je v resnici vloga deklet v Formuli 1?

Neustrašna pionirka dirkanja

Prva dama, ki je vrtela volan v najbolj elitnem dirkaškem razredu, je bila Maria Teresa de Filippis. Italijanka, rojena leta 1926 v Neaplju, je bila članica elitne karavane v letih 1958 in 1959. Čeprav v prvenstvu ni osvojila točk, velja za pionirko tega športa. V dirkaškem smislu so bile ženske v Formuli 1 tudi v poznejših desetletjih bolj kot ne odrinjene ob rob. Tudi zaradi razmer na stezah, kjer se z vprašanjem varnosti ni ukvarjal tako rekoč nihče. To so bili namreč časi, ko je bil 'seks varen in dirkanje (smrtno) nevarno', kot se je nekoč izrazil trikratni svetovni prvak, sir Jackie Stewart.

Sloviti Škot je bil predhodnik generacije dirkačev, ki jo je od blizu spoznal Franc Jerančič. Slovenec, med prijatelji znan po vzdevku Jefra, je v bogati karieri dirkal v Formuli 2, pod okriljem Johna Surteesa pa se je pripravljal na preboj v Formulo 1. Le zaradi pomanjkanja denarja je po spletu nesrečnih okoliščin obstal pred to najvišjo stopničko v svetu avtomobilskega dirkanja.

Se pa Jefra kot odličen poznavalec zakulisja motošporta od divjih časov sedemdesetih let malce hudomušno nasmehne ob dogajanju, ki je zaznamovalo začetek nove sezone: »Malce zasledujem vso to tematiko, ki se je začela z Weinsteinom v ZDA. Vsega ne poznam od blizu, ampak veliko izmed teh zgodb preprosto ne drži vode. Prepričan sem, da so ženske v šovbiznisu dobre vedele, v kaj se spuščajo in kakšno ceno morajo plačati za 'svojo vstopnico'. Danes se zdi, da veliko malce odcvetelih dam hoče dobiti nekaj izgubljene pozornosti. V časih, ko smo dirkali mi, je bil svet bolj svoboden, kot je danes. To je bil čas roka in hipijev. Svet je bil sproščen. Ženske v motošportu v našem obdobju niso bile, če uporabim sodobni pogovorni izraz, 'sponzoruše'. Dirkači smo bili namreč nezanesljiva in hitro pokvarljiva roba. Z nami se niso družile zato, da bi obogatele. V tem športu takrat ni bilo denarja. Tudi izjemno uspešni dirkač, Niki Lauda, je dolgo časa hodil s punco, ki je imela bistveno več denarja od njega. Na dirkališčih smo se vedno družili z lokalnimi puncami. To so bila spontana srečanja. Tudi zaradi bistveno lažjega načina pridobivanja vstopnic, akreditacij in najrazličnejših dovolilnic za vstop v 'paddock' (prostor, kjer se zadržujejo moštva in dirkači). Danes je vse precej bolj predvidljivo kot nekoč. V teh časih bi poročena dama malce težje neopažena prišla v zakulisje, ko je povsod toliko formalnosti, povezanih s preverjanjem akreditacij.«

Punce v divjih časih dirkanja torej niso prvenstveno iskale denarja in 'žrtev' z debelo denarnico. Franci pravi, da je šlo preprosto za svojevrsten čar nekega posebnega obdobja: »Včasih so ljudje tudi bistveno manj potovali. Za večino Slovencev je bilo skrajni domet potovanje do Trsta, avanturisti pa so se morda odpravili do Münchna. Dekleta so verjetno zato vse skupaj dojemala kot precejšen blišč. Prisotnost v medijih je imela drugačno težo kot danes, saj je bilo medijev zelo malo.«

Zabava brez zavor Gerharda Bergerja

Dirkači, sploh tisti najuspešnejši, so imeli status pravcatih rok zvezdnikov. Številni so se tako tudi obnašali, čeprav so imeli tudi največji žurerji, kot je bil recimo svetovni prvak iz leta 1976, tudi svojo povsem drugačno plat: »Jamesa Hunta se spomnim kot zelo fejst fanta. Predvsem po koncu dirkaške kariere, ko se je spremenil in odtujil od 'prijateljev', ki so ga v glavnem zgolj izkoriščali, zato da so si tudi sami 'odrezali kakšen kos mesa iz njegovega menija'. Dojel je, da se smisel življenja ne more skrivati v večnem opijanju in neskončnemu številu zvez. Hunt je bil v bistvu zelo prizadet, ko ga je zaradi igralca Richarda Burtona zapustila njegova prva žena Suzie Miller.«

Franci se spominja še ene zakulisne zgodbe, ki je z leti zrasla v legendo. V elitnem športu je namreč navada, da se dirkači ob koncu leta zahvalijo svoji ekipi, še zlasti mehanikom. Navadno z dragocenimi urami oziroma podobnimi spominki. Avstrijski dirkač pa je v času, ko je dirkal za Ferrari, poskrbel za malce drugačno darilo in motivacijo sodelavcev: »Gerhard Berger je naročil avtobus in vse zainteresirane člane moštva odpeljal na izlet v Salzburg, kjer so jih ob polnih mizah izbrane pijače in jedače pričakale tudi profesionalne prodajalke ljubezni. Še dandanes mi marsikateri možakar za garažami z nasmehom na obrazu pove zgodbo o tem nepozabnem darilu.«

»Nič čudnega,« dodaja naš sogovornik, »saj je tudi sloviti Enzo Ferrari, ko sta dirkala skupaj, Alboreta vprašal – kako se obnaša avto, Bergerja pa, kako so dekleta?« Seveda pa so to le redke zgodbe, ki so prišle na plan. V karavani Formule 1 je namreč vedno vladal džentelmenski dogovor, da se o teh stvareh ne govori na glas. Tako je bila javna skrivnost, da so se najbolj uspešni šarmerji sedemdesetih in osemdesetih let na dirkah istočasno družili tako z materami kot z njihovimi hčerkami ...

Sovražni prevzem

Pozneje pa je Formulo 1 zaznamovala drugačna ljubezenska zgodba, o kateri se je precej več pisalo. Spominja se je Andraž Zupančič, ki je bil več kot desetletje reden gost na dirkah, zdaj pa je sokomentator slovenskih televizijskih prenosov dirk Formule 1: »Heinz Harald Frentzen in Michael Schumacher sta približno hkrati začela svoji dirkaški karieri. Heinz je takratnemu dekletu, Corinni Betsch, predstavil hitri cirkus in jo vozil s seboj na dirke. Corinna pa je tam spoznala Michaela in se nato odločila za hitrejšega izmed obeh dirkačev. Toda očitno je šlo za pravo ljubezen, saj sta se Michael in Corinna pozneje poročila, skupaj pa sta še danes, ko Corinni po tragični nesreči njenega moža gotovo ni lahko.«

Michael je bil v zakulisju popolno nasprotje od svojih uspešnih predhodnikov. Na stezah je bil enako oziroma še bolj neizprosen, v zakulisju pa predan oče in družinski človek. Njegova žena je bila lep primer sprememb, ki so se dogajale tudi v zakulisju. Andraž se tistih časov takole spominja: »Medtem ko so bile v preteklosti za dekleta rezervirane vloge 'groupies', ki so rade poskrbele za zabavo dirkačev, se je to začelo hitro spreminjati. Ženske so začele dobivati vse pomembnejšo vlogo. Predvsem v medijih in v marketingu. Verjetno je bila prva dama, ki je postala zelo vplivna, Sabine Kehm. Nekdanja nemška novinarka je namreč postala Schumacherjeva desna roka. Ona je bila tista, ki je skrbela za medijsko podobo Nemca in ga je spremljala na vsakem koraku. Ker je bil Schumi vrsto let eden izmed najbolj priljubljenih športnikov na svetu, je imela ogromen vpliv, saj brez njenega privoljenja nisi mogel dobiti nobene njegove izjave. Enako je bilo z drugimi 'piarovkami'. Trudili smo se, da bi imeli dobre odnose z njimi, saj smo drugače ostali brez informacij. Tako je še danes. Zanimivo je recimo pri delu spremljati Silvio Hoffer, ki je začela delati pri Minardiju, danes pa skrbi za medijsko podobo McLarna. Spomnim se dogovorjenega intervjuja s Juanom Pablom Motoyo. Kolumbijec je veljal za izrazito muhastega človeka, ki je znal kar sredi pogovora odkorakati. Tudi takrat je bil slabe volje. Silvia pa ga je znala zelo hitro umiriti. Danes, ko so se generacije dirkačev zamenjale, je vse skupaj še bolj očitno. Mladi dirkači bi namreč bili glede na svojo starost lahko sinovi teh gospa, zato imajo te seveda v zakulisju še precej več avtoritete. Gre za ženske, ki so dobile v tem krutem poslu, kjer v glavnem ni prostora za sentimentalnost, tudi precej debelo kožo. Brez tega v izrazito tekmovalnem svetu ne bi mogle preživeti.«

Andraž, ki je nekdaj na dirkališčih Formule 1 delal kot časopisni novinar, pa je bil prav tako kot številni ljubitelji tega športa neprijetno presenečen, ko na prvi dirki letošnje sezone na startni vrsti ni več uzrl deklet z dežniki: »Te punce so bile del tradicije. Zdi se mi škoda, da so ta del dirkanja ukinili. Predvsem zato, ker pri vsem skupaj nikoli ni šlo za nič spornega. 'Grid girls' so namreč organizatorji z avtobusi pripeljali na start in jih pred začetkom odpeljali z dirkališča. Prepričan sem, da jim nikoli nihče ni želel nič slabega.«

Enako meni tudi dolgoletni poznavalec dirkanja, Dušan Lukič, ki je bil v vlogi televizijskega komentatorja prav tako neprijetno presenečen ob tej novosti v tej sezoni: »To se mi zdi popolnoma nepotrebna kvazi politična korektnost. Na srečo organizatorji dirke v Monte Carle niso podlegli temu trendu. Vse skupaj je del tradicije in dekleta na startni vrsti gotovo spadajo zraven!«

Je na vidiku nova dirkačica?

Dušan je eden izmed tistih ljubiteljev bencinskih športov, opozarjajo na precej pomembnejšo stvar, ki je povezano z ženskami v Formuli 1. Dejstvo je namreč, da dekleta še nikoli prej niso imela tako pomembne vloge kot v zadnjih letih: »Ko govorimo o voznicah, prav gotovo ne moremo mimo Susie Wolff, ki je po 22 letih kot prva ženska sedela za volanom formule 1. Vse skupaj je potekalo leta 2014, ko je Britanka v Silverstonu sodelovala na prostem treningu, pozneje pa je kot testna voznica pomagala razvijati Williamsov dirkalnik. Trenutno so vse uči uprte v Tatiano Calderon, ki pri Sauberju opravlja vlogo testne voznice in bi lahko kmalu dobila priložnost na enem izmed prostih treningov. V preteklosti smo lahko slišali številna mnenja, povezana s fizičnimi obremenitvami, s katerimi se spopadajo udeleženci Formule 1. Toda Danica Patrick, ki je vrsto let uspešno nastopala v seriji IndyCar, kjer je osvojila tudi eno zmago, je dokazala, da so takšna mnenja zgrešena. Ženske so povsem kos tovrstnim naporom. V bistvu gre bolj za drugo težavo. Dirkanje je izjemno drag šport, konkurenca pa izjemna. Tudi dobri dirkači ne morejo uspeti brez izdatne finančne podpore. Ne nazadnje ne moremo mimo dejstva, da je Formula 1 izjemno konkurenčen in neizprosen posel. Tudi Monisha Kaltenborn, ki je leta 2010 postala prva direktorica ekipe v Formuli 1, se po šestih letih na vodilnem mestu od Sauberja ni poslovila zato, ker je ženska, temveč ker ekipa ni dosegla željenih rezultatov. Enako je z voznicami. Vedeti moramo, da je sito na poti do sedeža v elitnem prvenstvu izjemno ozko. Do tja pride le odstotek vseh dirkačev. Pri tem je treba upoštevati tudi številne okoliščine. Med drugim tudi to, da pri dekletih dirkanje vendarle ni na prvem mestu med priljubljenimi aktivnostmi. Enako velja za poklice, povezane s to dejavnostjo. Se pa to vse bolj spreminja, tako da je tudi v svetu dirkanja vse več uspešnih inženirk, ki se prebijajo tudi v Formulo 1.«

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Shutterstock, Profimedia, Arhiv Monster energy, Saša Kapetanovič, Osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču