Freud o vzorcih, ki jih ponavljamo v odnosih: "Upamo, da bo drugače"

Da tega ne počnete zato, ker bi ’tako radi trpeli’, temveč zato, ker nezavedno poskuša ustvariti drugačen konec iste zgodbe, je razumel že Sigmund Freud.

Nekdo znova in znova izbira čustveno nedostopne partnerje, drugi se znajde v odnosih, kjer mora neprestano dokazovati svojo vrednost, tretji se umika ravno v trenutkih, ko bi bližina lahko postala resnična. Na začetku se zdi, da je vsak odnos nov, drugačen, poln potenciala, potem pa se počasi začnejo ponavljati znani občutki - zavrnjenost, negotovost, potreba po potrditvi ali nadzoru. Kot da bi se zgodba, le z drugimi igralci, odvrtela znova.

Freud je ta pojav opisal kot prisilo ponavljanja: težnjo, da se vračamo k nečemu, kar ni bilo razrešeno. Danes bi temu dodali še razumevanje navezanosti, čustvenih vzorcev in nevrobiologije, a osnovna intuicija ostaja podobna. Nezavedno ne išče nujno bolečine, temveč znano. In včasih v tem znanem tiho vztraja tudi upanje, da bo tokrat drugače - da bomo dobili odziv, ki ga nekoč nismo, ali razplet, ki nam je takrat ušel.

Vzorci, v katere se zaciklamo

Ali, če povedno razložimo še nekoliko bolj plastično: nekdo, ki ni dobil potrditve od starša, bo v odraslem življenju iskal partnerja, ki ga mora ’prepričati’, da ga ima rad. Če bi lahko ubesedili nezavedno, ki takšen vzorec zaganja, bi se to verjetno glasilo takole: “Če mi uspe tukaj, bo zacelilo tisto staro rano.”

Problem, ki nastane, pa je naslednji: partner ni naš starš, zato se situacija iz otroštva ponavadi zgolj ponovi, ne pa tudi zares popravi.

A če mehanizem tovrstnega ’popravljanja’ v praksi ne deluje, zakaj to tako pogosto počnemo znova in znova? Zato, ker je to tako močno, je jasna stroka. Nezavedno namreč deluje po principu, ki ni racionalen, temveč bolj kot ’čustveni magnet’: "Znano = varno, tudi če je boleče". 

Vzorec je mogoče prekiniti

Ker nezaključene zgodbe težijo k ponovitvi, k čimer nas žene naše nezavedno, ni dovolj, da se ’samo odločimo drugače’. Pomaga pa, če:

• prepoznamo svoj tipičen vzorec (’kaj se mi vedno znova zgodi?’),
• opazimo svoje reakcije, ne samo partnerja
• in se počasi naučimo tolerirati ’drugačno’ (ki se na začetku pogosto zdi dolgočasno ali čudno).

Če k temu dodamo še terapijo ali poglobljen razmislek o zgodnjih odnosih, smo zares na dobri poti, da opravimo s svojo zaciklanostjo. 

Ko se premaknemo od odraslih k otrokom, ta isti mehanizem postane presenetljivo še bolj viden. Tam, kjer odrasli ponavljamo skozi odnose in izbire, otroci ponavljajo skozi igro.

Odrasli v odnosih, otroci v igri

Igra je lahko nadvse nedolžna in običajna, lahko pa, ko se otrok ’ujame’ v nekaj težkega, postane tudi sama ’težka’.

Takšen primer je otrok, ki je doživel nekaj obremenjujočega ali zanj nerazumljivega, zato pogosto začne to izkušnjo uprizarjati. Tako se lahko znova in znova igra prizor iz bolnišnice, ločitve, prepira ali nesreče. V igri razporeja vloge, spreminja potek dogodkov, včasih celo zamenja pozicije - iz nemočnega postane tisti, ki odloča. Na prvi pogled se lahko odraslemu zdi to zaskrbljujoče ali celo neprimerno. Zakaj bi se otrok vračal k nečemu, kar ga je prestrašilo?

A prav v tem ponavljanju je ključ. Otrok še nima jezika, da bi izkušnjo razložil ali jo umestil v širši pomen. Igra je njegov način razmišljanja, njegova oblika pripovedi. V njej skuša razumeti, kaj se je zgodilo, predvsem pa si povrniti občutek nadzora. Če je bil v resnični situaciji preplavljen ali nemočen, lahko v igri ustavi dogajanje, ga spremeni, ga ponovi tolikokrat, da postane bolj obvladljivo.

• Preberite si tudi: Travmatska igra otrok: ko poskuša igra predelati travmo

To je tisti del, ki ga odrasli pogosto spregledamo. Ko vidimo le vsebino igre - njeno ’temo’ -, lahko reagiramo s prepovedjo ali sramotenjem. To počnemo zato, ker mislimo, da lahko otroka zaščitimo pred nečim, kar se nam zdi pretežko zanj, ne zavedamo pa se, da mu s tem morda jemljemo prav orodje, s katerim si pomaga. Če je bila izkušnja že sama po sebi težka, lahko sporočilo, da je tudi njegov način predelave napačen, občutek stiske še poglobi.

Med otroško igro in vzorci odraslih obstaja tiha, a pomembna povezava. Kar otrok lahko simbolno ’odigra’ v varnem prostoru igre, ima več možnosti, da se postopoma umiri in integrira. Kar ostane neizrečeno, nerazumljeno ali prekinjeno, pa lahko kasneje išče pot nazaj - v bolj zapletenih, manj očitnih oblikah. V odnosih, kjer znova doživljamo stare občutke, ali v situacijah, ki nas presenetljivo močno zadenejo.

To ne pomeni, da vsako ponavljanje vodi nazaj k travmi, niti da je vsaka igra izraz stiske. Pomeni pa, da je ponavljanje pogosto poskus psihe, da nekaj dokonča - da izkušnjo, ki je bila nekoč prevelika, razdeli na obvladljive dele. Pri otroku to vidimo v igri. Pri odraslem v odnosih.

In morda je ravno tu skupna točka: ne gre za to, da bi si želeli bolečine, temveč za to, da si - vsak na svoj način - prizadevamo razumeti, urediti in zaključiti zgodbe, ki so v nas ostale odprte.