"Nekoč je bilo ljudi sram priznati, da so otroci disfunkcionalnih družin"

Dr. Janet G. Woititz, priznana terapevtka in pionirka na področju raziskovanja posledic alkoholizma v družini, je prva sistematično identificirala značilnosti odraslih otrok alkoholikov ter pokazala, kako se ti vzorci nezavedno prenašajo v odraslo življenje.

Njeno delo je prelomno, saj je razkrilo, da posledice alkoholizma niso omejene zgolj na osebo, ki pije, temveč se globoko zarežejo v duševno tkivo celotne družine – še posebej otrok, ki odraščajo v nepredvidljivem okolju, prežetem z zanikanjem, laganjem in čustveno negotovostjo.

"Ko sem pred desetimi leti začela razmišljati, da bi napisala knjigo o tem, kaj se zgodi z otroki alkoholikov, ko odrastejo, se mi ni niti sanjalo, kakšen vpliv bo imela ta knjiga," uvodoma k razširjeni izdaji knjige Odrasli otroci alkoholikov zapiše avtorica, ki je svojo doktorsko disertacijo na temo samozavesti pri otrocih alkoholikov napisala že sredi 70. let prejšnjega stoletja, torej v časih, ko se je zdelo, da za to temo ni nobenega zanimanja.

"Takrat prevladujoče mišljenje na področju alkoholizma je bilo, da če si alkoholik opomore, si bo tudi družina. Tako je bila vsa pozornost usmerjena na alkoholika. Konec koncev, je večini ljudi bolj zanimiva oseba, ki se sramoti, kot njihov partner, ki se skriva v kotu."

Ukradeni izvodi

Za dr. Woititz pa to ni držalo. Njo so vedno bolj zanimali ljudje, ki so na vedenje reagirali, kot pa tisti, ki so ga povzročili. Njeno zanimanje za to, kaj se zgodi v družini, kar danes poznamo kot soodvisnost, jo je privedlo do tega, da je napisala knjigo Marriage on the Rocks in odšla na turnejo promocije knjige, za katero se je zdelo, da splošni javnosti ni kaj dosti mar. Pa vendar.

"Ironično je, da so me skoraj na vsaki radijski in televizijski postaji, ki sem jo obiskala, pozdravili z opravičilom, češ da je bil izvod moje knjige ukraden. Vedela sem, kaj to pomeni. Nekdo, ki je živel z alkoholizmom, je bil preveč osramočen, da bi si knjigo izposodil. Ugotovila sem tudi, da me niso vabili, ker bi bila to ’vroča tema’, temveč zato, ker je imel producent ali poročevalec sam težave in si je želel zasebne terapevtske seanse z nekom, ki je ’razumel’."

Raziskovanje tematike je nadaljevala, od vsepovsod pa so pričela deževati še vabila za predavanja in prošnje za usposabljanje strokovnjakov.

Potem se je tekom njenega dela v skupinah za pomoč alkoholikom in njihovim svojcem sčasoma izkristalizirala potreba po še eni knjigi, ki je nastala na podlagi njenih izkustvenih ugotovitev.

"Knjiga Odrasli otroci alkoholikov ni bila mišljena kot klinični priročnik. To ni bilo znanstveno poročilo mojih raziskav. V njej sem nanizala svoja opažanja in samoopažanja, ki jih je soglasno potrdilo na stotine odraslih otrok alkoholikov, s katerimi sem prišla v stik. Pri opisovanju lastnosti odraslih otrok alkoholikov nisem naštevala značajskih pomankljivosti. Zapisala sem svoja opažanja."

Prepričana, da znanje osvobaja, je bralcem, ki jih je tema osebno zadevala, tako uspela dati izbiro. "Lahko so se odločili delati na tistih vidikih sebe, ki so jim povzročali težave, ali pa so se odločili, da tega ne storijo. V obeh primerih so imeli več znanja o sebi, kar vodi k boljšemu samorazumevanju, to pa pomaga pri razvoju občutka lastnega jaza."

In takšno izhodišče je bilo koristno za vse.

Knjiga, ki je nihče ni tržil

Zanimivo je, da knjiga ni takoj postala uspešnica. Številni založniki so jo zavrnili. "Vedno znova so mi govorili, da zganjam prevelik cirkus glede majhne težave. Da bi bila tema morda vredna kake brošure, ne pa knjige," se začetkov spominja avtorica.

Preboj se zgodil bolj kot ne po naključju, ko je dr. Woititz na državni konferenci za alkoholizem spoznala Garyja Seidlerja iz revije US Journal, ki ji je predlagal, da mu pokaže svoj rokopis. "Oba sva vesela, da sem to storila."

Knjiga je izšla leta 1983 in se prodajala predvsem na podlagi poštnih naročil, saj knjigarne zanjo niso bile zainteresirane. "Odrasli otroci alkoholikov, ki so knjigo prebrali, so si med sabo povedali zanjo in so nato kupovali izvode za vse člane svoje družine."

Tako se je razvedelo in knjigarnam zaradi velikega povpraševanja ni preostalo drugega, kot da so knjigo morale potegniti iz svojih zaprašenih skladišč in jo začeti aktivneje prodajati.

Leta 1987 je prodaja knjige narasla in knjiga se je uvrstila na seznam prodajnih uspešnic v časniku The New York Times. Tam je ostala skoraj leto dni navkljub temu, da knjige nihče ni tržil ali promoviral.

Do danes so v ZDA, Kanadi, Angliji, Avstraliji in na Novi Zelandiji prodali skoraj dva milijona kopij knjige Odrasli otroci alkoholikov, prevedena pa je bila v številne tuje jezike.

Toliko tega jim je skupno

O čem torej govorijo knjige dr. Woititz, ki si jih navkljub trdovratnemu odporu družbene klime ljudje tako zelo želijo brati, da so pripravljeni nje izvod ukrasti ali pa zanjo navkljub veliki zadregi ustno naprositi prodajalca v knjigarni, da jo založeno nekje v skladišču ta zanje nato tudi najde?

Predvsem govorijo o ljudeh, na milijone njih, ki imajo za seboj z alkoholizmom v družini zaznamovano otroštvo. Prav vsi namreč v sebi bijejo enake notranje boje in hkrati čutijo, da nosijo posledice otroške travme, ki je ostali ne razumejo.

"Otroci alkoholikov odraščajo v podobnih okoljih. Zasedba likov se morda nekoliko razlikuje, toda dogajanje v alkoholičnih domovih je povsod podobno. Podrobnosti se razlikujejo, toda v splošnem je okolj eod enega do drugega alkoholičnega doma enako. Ves čas sta prisotna pridušena napetost in tesnoba. To, kaj se z njima zgodi, je lahko različno, toda bolečina in obžalovanje, ki temu sledita, sta enaki. Razlike obstajajo predvsem v načinu, kako ste se odzivali na izkušnje, ne pa v izkušnjah samih."

Da so vedenjski vzorci, kot so prokrastinacija, težnja po perfekcionizmu, globok strah pred neuspehom, nenehna potreba po odobravanju in težave z zaupanjem, le vrh ledene gore vsega, kar je skupnega odraslim otrokom alkoholikov, razkriva naslednji seznam zaključkov, ki se v takšni ali drugačni obliki pojavijo skoraj na vsakem srečanju otrok odraslih alkoholikov.

Odrasli otroci alkoholikov namreč:

• 1. … zgolj ugibajo, kaj je normalno.
• 2. … težje sledijo zastavljenemu projektu od začetka do konca.
• 3. … lažejo, tudi če bi bilo enako lahko povedati resnico.
• 4. … se neusmiljeno obsojajo.
• 5. … se le s težavo zabavajo.
• 6. … sami sebe jemljejo zelo resno.
• 7. … imajo težave z intimnimi odnosi.
• 8. … se pretirano odzivajo na spremembe izven njihovega nadzora.
• 9. … nenehno iščejo odobravanje in potrditev.
• 10. … običajno čutijo, da so drugačni od drugih ljudi.
• 11. … so zelo odgovorni ali zelo neodgovorni.
• 12. … so izredno predani in zvesti, navkljub dokazom, da si druga oseba njihove zvestobe ne zasluži.
• 13. … so impulzivni. Običajno se oklenejo neke poti, ne da bi resno razmislili o možnih alternativnih vedenjih ali možnih posledicah. Ta impulzivnost jih pogosto privede do zmedeosti, samozaničevanja in izgube nadzora nad svojim okoljem. Za nameček porabijo pretirano količino energije za to, da bi uredila ta nered.

Vse to so posledice. Posledice odraščanja kot otrok alkoholikov.

"Kdaj otrok ni otrok? Takrat, ko otrok živi z alkoholizmom. Ali, če se izrazimo pravilneje, kdaj otrok ni otroški? Seveda ste bili videti kot otrok in ste bili oblečeni kot otrok. Drugi ljudje so vas videli kot otroka, razen če so se vam dovolj približali, da so v vaših očeh opazili žalost ali zaskrbljenost. Vedli ste se kot otrok, le da se niste zares brezskrbno zabavali, prej bi rekli, da ste nekako sledi drugim. Niste bili enako spontani kot drugi otroci. Toda tega nihče ni prav zares opazil. Razen če so se vam zelo približali, toda še takrat niso zares razumeli, kaj to pomeni."

Odrasli otroci alkoholikov

Knjiga Odrasli otroci alkoholikov je temeljno delo, ki vam bo skozi jasne uvide in izkušnje avtorice pomagalo razumeti, kako se posledice odraščanja v disfunkcionalni družini kažejo v vašem vsakdanjem življenju, in vam ponudilo dragocen vodnik za okrevanje in notranjo svobodo.

"Nekoč je bilo ljudi sram priznati, da so otroci disfunkcionalnih družin, toda zdaj je to sprejeto. Nekoč je imel takšen človek močan občutek izoliranosti, zdaj pa se lahko čuti kot del celotne človeške družine."

Preberite tudi: Za 8 dni je padel v mistični trans, postal Ra Uru Hu in postavil Human Design