Eden zadnjih največjih slovenskih književnikov, pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik, akademik, častni doktor, dvakratni častni občan, nekdanji politik.
Vse to so bili obrazi človeka, o katerem se uči mladina v šolah, človeka, čigar osebno življenje je bilo zaznamovano s številnimi vzponi, pa tudi bridkostjo, o kateri je pisal. Čeprav je Ciril Zlobec pred dnevi v svojem 94. letu starosti vdihnil svoj poslednji dih, se najinega pogovora pred časom spominjam, kot bi bilo včeraj.
O očetu, vdovcu, vaših starejših bratih in sestri
Bil sem star kakih deset let, morda celo kaj več, ko sem od sovrstnikov, pastirčkov na gmajni, izvedel, da so moji bratje in sestra v resnici 'le' moji polbratje in polsestra. To pozno odkritje me je zabolelo v živo, saj te biološke zareze v moji družini ni nihče ne omenjal ne kako drugače razkrival. Mojo mater smo namreč vsi brez izjeme, prvi in drugi otroci, ogovarjali kot mamo, in tudi ona ni delala nikakršne razlike v odnosih do nas. Celo ponašala se je, da ima sedem otrok. »Vsi so pod mojim srcem rasli,« je z ljubeznijo pojasnjevala, ko je pogovor z manj informiranimi nanesel na razmere v naši družini.
O osamljenosti, življenju brez smisla in perspektive
Znašli smo se v civilizaciji, ki jo tudi mi sami soustvarjamo, je pa ne obvladujemo. Nekdanji optimistični napev »Lepo je v naši domovini biti mlad postaja vse bolj primeren za starejšo, spominjajočo se generacijo, skoraj nič več za mlade, še zlasti ne za brezuspešne iskalce dela. Živimo v stalnem spreminjanju vseh in vsega, ohrabrujočih sprememb, ki bi človeku vrnili njegovo dostojanstvo, njegovo samospoštovanje, pa še zmerom ni na vidiku. Edino, kar se je prebilo do perfekcije, je sistemska korupcija kot novodobna ideologija brez ideologije pod nenapisanim geslom: Vzemi si. Priložnost je priložnost, ne gre je zamuditi.
O uporništvu
Uporništvo z razlogom, kot pravimo, je še vedno vrednota. Pogosto že kar samo po sebi. Čeprav se danes večkrat srečujemo z uporništvom kar počez. Vsi o vsem proti vsem ali, če hočete, vsak proti vsakemu. Smo pač vse bolj prepirljiva civilizacija, tudi usodno protislovna. Idealne družbe ne bomo dosegli nikoli. In vendarle je upor, ali vsaj uporniška drža, v vsakem trenutku potreben in pozitiven – če ne drugače vsaj v obliki dejavne intelektualne budnosti, pa tudi kot boj, ki ga, zavedno ali nezavedno, bijemo vsak v samem sebi vse življenje. In prav na tej notranji, individualni ravni uporništvo tudi v meni še traja.
O spominih – ali še dodatno oblikujejo človeka ali zavirajo nove priložnosti
Oboje. Predvsem moramo poskušati razumeti samega sebe, če tega ne znamo ali ne zmoremo, nismo zmožni pošteno in sproščeno komunicirati z drugimi. Če to projiciram nase: Tudi v svojem pisanju nikoli ne trdim, da so moji spomini edina prava resnica. Vsak ima svoj spomin, najpogosteje ga presoja skozi lastno interpretacijo doživetja, ki ni enaka nobeni drugi. Spomini so zato zelo dragoceni, a se v nas sproti, če naj se tako izrazim, tudi 'posodabljajo', bogatijo z našimi novimi izkušnjami, doživetji, spoznanji. Marsikdaj in v marsičem, kajpak, tudi bledijo ali celo do kraja zbledijo, presahnejo v nas. In mi z njimi.
O svoji pesniški zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, posvečeni pokojni hčeri Varji
Že v prejšnji zbirki sem polemiziral z Bogom, ko sem razmišljal, da je pri Adamu in Evi, ko ju je obsodil na smrtnost, naredil napako, ker ni hkrati z izgonom zatrl občutka večnosti v njiju. Ko opazujemo smrt okoli sebe, gledamo nanjo in jo občutimo predvsem kot negacijo življenja. Človek preprosto neha biti in je le spomin živim ... Ker sem doživel že veliko in preveč smrti, tudi sam sem imel srčni zastoj in bi me skoraj 'pobralo', sem si rekel, da je zunaj moje izkušnje le še zadnja poteza življenja, sam akt smrti, zadnji izdih duha in telesa. Veliko sem se ukvarjal s staranjem, umiranjem in poskušal razumeti smrt, a je ne morem. Je ena največjih skrivnosti vsega živega. Kot človek si absolutno zavezan življenju. Predvsem o tem pišem v tej zbirki.
O politiki
Stvar je v bistvu zelo preprosta: politika se je, navzven in navznoter, dokončno 'profesionalizirala', glasu in duha kulture ali celo umetnosti sploh več ne potrebuje. Politiki, tudi zadnji med njimi, so vsi poznavalci vsega. Čeprav se v njej, če nanjo vendarle gledamo kot na posebno, pomembno dejavnost, dogaja marsikaj, kar se nam kaže kot nerazumno, ali celo abotno, utemeljeno že v njeni naravi. Človek, ki po svoji naravi ni politik, a je zašel v politiko, se vse pogosteje znajde v situaciji, ko mora delati kompromise s samim sabo, svojimi pogledi in nazori, kajti bistvo vsake politike je prav v tem, da posamezna, pogosto razpršena ali celo nasprotujoča si stališča zbliža, jih prelije v skupno akcijo. Seveda ne s preglasovanjem, ampak z modro sintezo najboljšega med najboljšim. Tudi upoštevaje glas kulture in umetnosti. Moje občasno in začasno bivakiranje v politiki je bilo zame poučna izkušnja, za nekatere stalne stanovalce v njenih hramih pa nepotrebna motnja. Dosledno (torej sizifovsko) sem se držal svojega etično prevratniškega načela: »Storil bom vse, kar je v moji moči, da bi bilo v politiki čim več kulture, v kulturi pa nobene politike.«
O knjigi Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko
Še vedno se strinjam in marsikdo z mano. Naš problem je, da se ne zavedamo dometa dvomilijonskega naroda, tudi če smo ob tem, formalno, enakopravni člani različnih evropskih in svetovnih organizacij. Hočemo več, kot zmoremo (druga Švica, izbrani potniki na nemško-francoskem vlaku, ameriški prijatelji itn.). Kot da se v nas ves čas bijeta dva prirojena kompleksa: več- in manjvrednostni. Projekcijo svojih želja in ambicij nekritično sejemo v svoj gluhi vsakdan, pri čemer je razočaranje neizogibno. So pa v naši zgodovini vendarle trenutki, ko smo se znali dvigniti nad same sebe. Žal pa to znajo ceniti bolj drugi kot mi. Zdaj smo prav gotovo v enem tistih svojih odločilnih trenutkov, ko se moramo spet dvigniti nad same sebe, da si bomo spet lahko rekli: Lepo je biti Slovenec, čeprav ni lahko. Torej z rahlo korekturo v podredju tega stavka.
O mladih in internetu
Pavček je nekoč zapisal in večkrat ponovil: »Ko ne bomo več brali, nas več ne bo.« O tem sem tudi sam prepričan. Genialni internet z vsemi svojimi, prav tako genialnimi izpeljankami mladega človeka večinoma fascinira, zasipa ga z informacijami, od katerih so sicer številne same sebi namen, in ustvarja, med drugim, lažni občutek, da je knjiga nekaj odvečnega, življenje z njo pa, preprosto rečeno, izguba časa.
Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografija: Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču