Lani smo se iz glavnega mesta preselili na obrobje. Mogoče to zveni kot skok iz dnevne sobe v kuhinjo – ne nazadnje me do službe še zmeraj pripelje mestna trola –, vendar se je meni premaknila zemlja.
Razmišljanje o neskončnem razvažanju otrok po krožkih, družabni smrti in slovesu od dolgoletnih sosedov se mi zdi skoraj naivno, če pomislim, da sem tu na podeželju pravzaprav drug človek.
In to dobesedno. Kajti res smo zdaj veliko več doma – a mi je všeč. Za hišo imamo gozd in pred hišo vrt. Ob popoldnevih je ulica polna otroškega smeha; nevarnosti, da bi koga povozilo, ni. Tudi z novimi sosedi si pomahamo, rečemo kako o vremenu. Zvečer vrvež potihne in zaspim kot top.
In kakšna je posledica? Mirnejša sem. Čas mi drugače teče. Opazim hrošča na steni, obliko golih vej jablane in slive. Po službi grem pulit plevel in 'očistim' še sebe. Manj se derem na otroke. (Otroci pa so dobili krila.)
Nikakor ne mislim, da je življenje na podeželju najboljša možna oblika bivanja; niti ne pravim, da je v mestu slabo. Vem pa, da trenutno meni tu neznansko prija. Od znotraj sem mirnejša, ker je zunaj tako. (V študentskih časih bi, jasno, od taistega miru znorela.)
Povsem razumem, da kraja bivanja ne moremo prosto prilagajati notranjim vzgibom. Mislim pa, da ne smemo pozabiti, kako močno okolje vpliva na človeka in da včasih to stežka presežemo. Če je okolje toksično, potrebujemo več energije, da smo »zdravi«. In če smo nenehno sredi hitenja, hrupa in gneče, ni prav nič čudno, da smo »brez razloga« živčni.
Večkrat slišim, da je naše počutje odvisno od naše odločitve, kako se bomo počutili. Verjetno to vsaj deloma drži. Ampak povem vam, na lastni koži preizkušeno, da je na različnih krajih ta odločitev zelo različno težka.
