Nova raziskava o učinkih opuščanja antidepresivov – ki so jo napisali akademiki, od katerih ima veliko tesne vezi s proizvajalci zdravil – tvega podcenjevanje škode, ki lahko prizadene dolgoročne uporabnike antidepresivov, saj se osredotoča le na kratkoročne, s strani industrije financirane študije.
Raziskovalec in skorajšnji psihiater Mark Horowitz in psihiatrinja ter profesorica Joanna Moncrieff sta za The Conversation, njuno pisanje pa so povzeli na Science Alert, spregovorila o novi raziskavi o učinkih opuščanja antidepresivov, ki so jo napisali akademiki, od katerih ima veliko tesne vezi s proizvajalci zdravil.
O študiji, katere objave se je že nekaj časa najavljala, sta glasno spregovorila tudi na omrežju X, potem pa se skupaj z vse bolj organiziranimi skupinami posameznikov, ki so te učinke doživeli na lastni koži, in somišljeniki obrnila na vse večje medije, ki so jim tokrat - na presenečenje vseh - tudi zares prisluhnili.
Zdaj priznavajo kot javnozdravstveni problem
"Vedno bolj se priznava, da lahko prekinitev jemanja antidepresivov – zlasti po dolgotrajni uporabi – povzroči hude in včasih izčrpavajoče odtegnitvene simptome, kar britanska vlada sedaj priznava kot javnozdravstveni problem," med drugim pišeta in nadaljujeta.
"Eden glavnih razlogov, zakaj je ta problem trajal desetletja, da so ga prepoznali po uvedbi modernih antidepresivov na trg, so bila zdravstvena priporočila, kot so tista, ki jih izdaja angleški Nacionalni inštitut za zdravje in klinično odličnost (NICE). Ta so dolga leta navajala, da so odtegnitveni učinki 'kratki in blagi'. To je temeljilo na raziskavah, ki so jih izvajali proizvajalci zdravil, pri katerih so ljudje jemali antidepresive le osem do dvanajst tednov. Posledično mnogi zdravniki niso jemali resno pacientov, ki so kasneje poročali o hudih in dolgotrajnih simptomih, ker to ni bilo v skladu s pričakovanji, ki so jih imeli na podlagi smernic."
Dolgotrajna uporaba povečuje tveganje
"Naša nedavna raziskava pomaga pojasniti to neskladje. Ugotovili smo jasen povezovalni dejavnik med dolžino jemanja antidepresivov in verjetnostjo ter resnostjo odtegnitvenih simptomov," pišeta Horowitz in Moncrieff.
"V raziskavi bolnikov v okviru NHS (britanski javni zdravstveni sistem) smo ugotovili, da so ljudje, ki so antidepresive jemali več kot dve leti, desetkrat bolj verjetno doživeli odtegnitvene simptome, petkrat bolj verjetno, da so bili ti simptomi hudi, in osemnajstkrat bolj verjetno, da so trajali dolgo, v primerjavi s tistimi, ki so jih jemali šest mesecev ali manj.
Pri tistih, ki so jemali antidepresive manj kot šest mesecev, so bili simptomi večinoma blagi in kratkotrajni. Tri četrtine jih je poročalo o blagih ali nobenih simptomih, ki so večinoma trajali manj kot štiri tedne. Le eden od štirih teh bolnikov ni mogel prenehati z zdravilom, ko je to želel.
Pri dolgoročnih uporabnikih (več kot dve leti) pa je dve tretjini poročalo o zmernih ali hudih odtegnitvenih simptomih, ena četrtina pa o zelo hudih simptomih.
Skoraj tretjina dolgoročnih uporabnikov je imela simptome, ki so trajali več kot tri mesece. Štirje od petih teh bolnikov niso mogli prenehati z zdravilom, čeprav so poskusili."
Kot bi primerjali hruške in jabolka
Glede na to, da je po podatkih BBC približno 2 milijona ljudi v Angliji na antidepresivih več kot pet let, v ZDA pa je takih oseb vsaj 25 milijonov, rezultati raziskav na ljudeh, ki jemljejo antidepresive le osem do dvanajst tednov, nikakor ne zajamejo in se zato ne morejo primerjati z izkušnjami milijonov ljudi, ki ta zdravila jemljejo dolga leta.
"Primerjati učinke kratkotrajne uporabe antidepresivov s tistimi, ki jih ljudje doživljajo po večletni uporabi, je kot testirati varnost avtomobila s trkom pri 5 km/h, čeprav se vozila po cestah vozijo s 60 km/h."
Pa vendar je bila prav te dni v reviji JAMA Psychiatry nedavno objavljena nova pregledna študija, ki počne prav to - namreč primerja neprimerljivo, nato pa stroki in zakonodajalcem celo sugerira generalizacijo njihovih izsledkov pri smernicah za vse. Hkrati več avtorjev taiste študije poroča, da prejemajo plačila od farmacevtskih podjetij.
'Studying what happens to people after just eight to 12 weeks on antidepressants is like testing car safety by crashing a vehicle into a wall at 5km/h – ignoring the fact that real drivers are out on the roads doing 60km/h' https://t.co/W4UgTN7dMc
— Dr Joanna Moncrieff (@joannamoncrieff) July 9, 2025
Se zgodovina ponavlja?
"Zdi se, da se zgodovina ponavlja. Pregled temelji na kratkoročnih študijah – od katerih je veliko financiranih s strani farmacevtske industrije –, podobno kot zgodnje smernice za zdravljenje. Avtorji v njej pa nato seveda zaključujejo, da antidepresivi ne povzročajo pomembnih odtegnitvenih simptomov. Njihova glavna analiza temelji na enajstih raziskavah, ki so primerjale odtegnitvene simptome pri ljudeh, ki so prenehali jemati antidepresive, z osebami, ki so nadaljevale zdravljenje ali prenehale s placebom. Šest raziskav je trajalo osem tednov, štiri dvanajst tednov in le ena 26 tednov," pišeta avtorja in nadaljujeta.
The review by Kalfas on antidepressant withdrawal in JAMA Psychiatry will mislead as it is based largely on people who have taken antidepressants for 8-12 weeks in 11 RCTs-this will under-estimate the risks for millions of long-term users. https://t.co/xNtZHNwb9w Thread (1/n) pic.twitter.com/pYBQoGGUaA
— Mark Horowitz @markhoro.bsky.social (@markhoro) July 9, 2025
"Poročali so sicer o nekoliko več simptomih pri tistih, ki so prenehali jemati antidepresive, vendar trdijo, da to ne predstavlja 'klinično pomembnega' odtegnitvenega sindroma. Namigujejo tudi, da bi simptome lahko razložili z 'nocebo učinkom', kjer negativna pričakovanja povzročijo slabše počutje."
Podcenjujoče do milijonov ljudi, ki trpijo
"Po našem mnenju ti rezultati močno podcenjujejo tveganje za odtegnitvene simptome pri milijonih ljudi, ki jemljejo ta zdravila več let. Pregled ni odkril povezave med dolžino jemanja antidepresivov in odtegnitvenimi simptomi, vendar je bilo dolgoročnih študij premalo, da bi to povezavo sploh lahko ustrezno preverili. Prav tako po našem mnenju pregled podcenjuje kratkoročne učinke, saj predvideva, da so simptomi po prenehanju jemanja placeba ali nadaljevanju antidepresivov dovolj, da pojasnijo odtegnitvene simptome. To pa ni veljavna predpostavka," pišeta.
"Vemo, da se odtegnitveni simptomi antidepresivov prekrivajo s stranskimi učinki in običajnimi simptomi, vendar to ne pomeni, da so enaki. Tudi ljudje, ki prenehajo jemati placebo, poročajo o simptomih, kot so omotica in glavobol, ker so ti pogosti. Toda, kot je pokazal drug nedavni pregled, so simptomi po prenehanju jemanja placeba blažji kot tisti pri prenehanju antidepresivov, ki so lahko tako intenzivni, da zahtevajo nujno medicinsko pomoč. Tako odštevanje simptomov po placebu ali nadaljevanju antidepresivov od simptomov pri prenehanju jemanja antidepresivov verjetno podcenjuje resnično pogostost in resnost odtegnitve."
Podcenjeni podatki in omejeni zaključki
"Pregled tudi ni upošteval več dobro zasnovanih študij farmacevtskih podjetij, ki so pokazale visoko pogostost odtegnitvenih simptomov," opozorita avtorja in navedeta primer ameriške študije, ki je ugotovila, da je več kot 60 % oseb, ki so prenehale jemati antidepresive (po enajstih mesecih), imelo odtegnitvene simptome.
"Avtorji pregledne študije predlagajo, da je depresija po prenehanju antidepresivov verjetno vrnitev osnovne bolezni in ne odtegnitveni simptom, ker so podobne stopnje depresije opazili tudi pri tistih, ki so prenehali jemati placebo. Toda ta zaključek temelji na omejenih in nezanesljivih podatkih (ki se zanašajo na to, da udeleženci sami poročajo o takšnih dogodkih brez sistematičnega preverjanja) in na samo petih študijah.
Upamo, da nekritično poročanje o takšni pregledni študiji – ki temelji na enakih kratkoročnih raziskavah, zaradi katerih so odtegnitveni simptomi že v preteklosti ostali prezrti – ne bo upočasnilo vse širšega priznanja tega problema in prizadevanj zdravstvenega sistema za pomoč milijonom ljudi, ki bi lahko bili zaradi tega hudo prizadeti."
Vir: Science Alert, Conversation, X/Twitter, Chat gpt in drugo
- Preberite si tudi: Psihoterapija bi morala biti prva izbira pri zdravljenju travme