Oglas ni nikoli samo oglas, pravi poljski režiser Michal Marczak

Strastno predan filmski umetnosti po oglaševalski ustvarjalnosti jadra z željo, da oglas nikoli ni samo oglas. Verjame, da mora vsebina gledalca doseči v čustvenih globinah, sploh danes, ko smo izpostavljeni kopici slabih vsebin, med katerimi je vedno težje razločiti, kaj je več kot le še en prazen spektakel.

Vsakdo, ki obožuje filme, je v nekem trenutku sanjal, da bi ustvaril svojega. Kaj vam je dalo pogum, da ste te sanje spremenili v resničnost?

To zagotovo ni preprosto vprašanje. Pogosto se sprašujem, zakaj ljudje počnejo to, kar počnejo. Zame se je, pa naj se sliši še tako banalno, vse začelo, ko sem bil še otrok in sem hodil naokoli s kamkorderjem, ki sem ga dobil za božič. Snemal sem družino, prijatelje ... vse. Ko pa sem gledal posnetke, so se mi zdeli obupni. Dokler nisem nekega dne, ko sem bil star 15 let, snemal takratne punce, ko sva se pripravljala, da greva na ples. Nadela si je obleko in se pogledala v ogledalo. Takrat je bilo na njenem obrazu mogoče razbrati realizacijo: 'Uau, zdaj sem ženska!' Kamero sem potem usmeril v svojo mamo in tudi pri njej je bilo čutiti zavedanje, da vstopamo v novo življenjsko obdobje. Vse to sem posnel v enem poskusu in takrat prvič dojel, da bi takšni morali biti filmi in da je to moja usoda.

Zakaj ste se pri snovanju filma All These Sleepless Nights odločili, da želite posneti prav zgodbo o mladostnikih na Poljskem?

Mislim, da je bilo kar nekaj dejavnikov, ki so me vlekli k nastanku te zgodbe. Eden od razlogov je vsekakor bil, da je bilo leto 2015, ko je film nastajal, zelo zanimivo za Poljsko. Dobili smo prvo popolnoma svobodno generacijo, ki ni nosila bremena komunizma in se ni čutila manjvredne v primerjavi z Zahodom. Mislim, da je bilo to občutiti pri moji generaciji. Sam sem to zagotovo čutil. Spomin se, ko sem prvič obiskal New York, se tam nisem počutil udobno, čutil sem, da tja ne spadam. Ta generacija pa je bila veliko bolj svobodna. Razvila je svoj slog. Takrat sem vedel, da je to zelo krhko in da se lahko hitro spremeni, in se tudi je – leto dni pozneje, ko smo dobili desno vlado. Dodaten razlog je bil, da sem bil takrat star 31 let in sem čutil, da vstopam v nogo življenjsko obdobje. Želel sem ujeti ta trenutek. Čeprav je bilo moje življenje drugačno, kot ga pred­stav­lja protagonist, sem hotel nekaj, kar me bo vedno spomnilo na to obdobje življenja. Ta film je bil nekakšno moje slovo tem letom.

Katera je bila največja lekcija, ki ste se je naučili pri snovanju tega filma?

Kar nekaj lekcij je bilo. Od začetka sem vedel, da si želim zastaviti izziv in posneti film o bežečih trenutkih, ki nima močne zgodbene strukture, kjer so spremembe, skozi katere gredo liki, bolj subtilne. Zato to ni tipična zgodba. Največji izziv je bila zato montaža, saj so zgodbo vodila čustva, ne običajno zaporedje dogodkov, kar pa mi je istočasno ponudilo veliko več možnosti kot ustvarjanje tradicionalnega filma. Takšen filmski slog mi je bil že od nekdaj všeč, a je to vsekakor slog za specifično občinstvo. Ni za vsakogar. Ko se odločiš pogledati takšen film, moraš pristopiti z odprtim srcem.

To se zdi kot zelo unikaten pristop, glede na to, da na osrednji sceni filmi postajajo vse bolj tehnični, zgodba se potiska v ozadje. Kako vi gledate na trenutno stanje filmske industrije?

Današnja osrednja filmska industrija je v precejšnjem delu osredotočena na epizodične vsebine. Ves čas prihajajo nove in nove serije, ljudje pa jih častijo, kot da so nekaj novega in izjemnega, čeprav številne med njimi niti približno niso tako dobre ali tako revolucionarne, kot ljudje menijo. Po mojem mnenju pri tem zmaguje promocijska mašinerija navdušenja, kar je najverjetneje posledica dejstva, da so številni filmski novinarji podplačani in morajo zato pisati o več serijah in filmih na mesec kot včasih. Seveda moram dodati, da je v vsem tem tudi ogromno dobrih vsebin! Sam sem recimo velik oboževalec serij Atlanta, Kidding in Baskets, če omenim samo nekatere. Ampak vprašali ste me o filmu, jaz pa govorim o serijah. (smeh) To je pač značilnost tega časa. Mi pa ponujajo dvakrat več serij kot filmskih projektov, kar je verjetno tudi odgovor na vprašanje. Upam, da se bo kmalu vzpostavilo ravnotežje in bodo tako filmi kot tudi serije imeli pravični delež v financiranju in številu gledalcev.

Tu smo mogoče krivi tudi gledalci? Dovolimo, da nas telefoni ves čas motijo, tudi ko gledamo filme in serije, zato se industrija trudi nekako ujeti našo pozornost.

Pojdite v kino! Osebno mi je kino postal zatočišče pred točno temi težavami. Tudi sam se borim z odvisnostjo od telefona. Ampak v kinu moram telefon izklopiti, če hočem sedeti v tihem, temnem prostoru z drugimi ljudmi. In tako ta izkušnja postane več kot le gledanje filma. Postane nekakšna kolektivna meditacija, kjer se na koncu počutim bolje, tudi če sem gledal slab film.

Kako ste svoje ustvarjalne vrednote implementirali v sodelovanje z velikimi tržnimi znamkami?

Ko sodelujem s tržnimi znamkami, poskušam izbirati projekte, ki poskušajo proizvesti neko dodano vrednost, da ne poskušajo samo nekaj prodati ali zgolj oglaševati imena tržne znamke. Ta dodana vrednost je lahko od tega, da nekoga nasmejiš, do tega, da poveš dobro zgodbo ali podpiraš kakšen dober cilj. Na koncu je pomembno, da občinstvo naslavljaš dostojanstveno, da verjameš v njihovo inteligenco. Kadarkoli le lahko, stremim k temu, da vsebino naredim čim bolj drugačno, originalno, čustveno ali duhovito, saj se tako z gledalcem vzpostavi dialog, namesto da mu samo nekaj mečeš v glavo.

Kaj vi sklepate za kakovostno oglaševalsko vsebino?

Zelo preprosto – nekaj, kar te nasmeje, kar te gane, kar te razjezi ali ti pozneje da misliti. V osnovi torej nekaj, kar ostane s tabo za vsaj kratek čas. Vse se vrti okoli čustev in pripovedovanja dobre zgodbe. Sam sem odraščal ob vseh oglasih za Traktor, Jonathan Glazer, Frank Budgen. To so bili neverjetni oglasi. Do danes se jih spominjam, in ko sem nedavno tega spet gledal stari oglas za Nike režiserja Tonyja Scotta, da sem ga pokazal mojemu dekletu, sem dobil kar solzne oči. Na koncu je pomembno predvsem, kako se vedemo do družbe. Rad mislim, da so ljudje inteligentni in da želijo le, da so oglasi do njih spoštljivi. Najbolj zapomljivi oglasi uspejo narediti prav to.

Menda pripravljate znanstvenofantastičen film. Lahko že kaj razkrijete o tem?

To je projekt, pri katerem sem ravno v zaključni fazi pisanja in upam, da lahko naslednje leto začnemo snemati. Izdelan je kot popotniški film z elementi znanstvene fantastike, postavljen v alternativno prihodnost. Žanrsko bo to črna komedija. Celostno je to preprosta zgodba o prijateljstvu, tako da se na neki način dotikam podobnih tematik kot doslej, čeprav je film zame čisto nova pustolovščina.

Vaš nastop na festivalu Zlati boben bo vaš prvi obisk v Sloveniji?

Da.

Sicer veliko potujete?

Potujem, kadar le lahko. Preteklo leto sem bolj ali manj sedel za prenosnim računalnikom in pisal, kar ni bilo najbolj zabavno. Rad se družim z ljudmi, vedno iščem interakcijo ...

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del