V zadnjih nekaj mesecih se je še zadnji delček socialnega življenja preselil na družbena omrežja. Ta so bila deležna poplave komentarjev, ljudje so med krizo delili svoje misli in stiske, svoje nezadovoljstvo. Med kopico pa je mogoče zaslediti tudi neštevno, z moralo in etiko povsem skreganih komentarjev, ki jih v spletni anale pošiljajo anonimni liki. Psiholog dr. Andrej Perko jih je označil za skrivače brez hrbtenice.
Ta novodobni pojav je sočasen z aktivnostmi političnih veljakov, ki namesto da bi nagovorili narod, visijo na Twitterjih in Instagramih. Družabna omrežja so postala orodje za obračunavanje z drugače mislečimi, postala so arena za zlivanje gnojnice in frustracij. Obenem so postala tudi platforma za bahanje in ustvarjanje navidezne resničnosti s pomočjo izumetničenih objav, ki pa so daleč od osmišljenega življenja, po katerem v bistvu ljudje hlepimo.
Ob aktualni krizi je razkorak med revnimi in premožnimi prišel še toliko bolj do izraza. Mislite, da bo to kako spremenilo naše vzornike, idole za prihodnost?
Mislim, da ne. Ljudje hitro pozabljamo težke trenutke in preizkušnje, in prepričan sem, da bomo kmalu spet razmišljali in delovali kot pred krizo.
Za kaj gre pri navidezni enakosti, za katero so si številni prizadevali, čeprav so nekateri karanteno preživljali na jahtah, spet drugi pa v garsonjerah?
Ljudje smo enaki lahko le v svojem človeškem dostojanstvu. Premoženjske razlike so bile in bodo in nekateri bodo pač na jahtah, drugi pa brez vsega v majhnih stanovanjih ali pa še to ne. Vprašati se moramo, ali so tisti na jahtah kaj bolj srečni in uresničeni kot tisti, ki vsega tega nimajo. Navadno ne, kajti materialne dobrine navadno niso v pozitivni korelaciji z doživljanjem smisla življenja. Osmišljeno življenje pa je dejansko tista sreča, po kateri vsi hlepimo.
V zadnjih mesecih se tudi na spletu bije prav posebna vojna z močno politično vsebino. Kaj je razlog? Vsesplošno nezadovoljstvo, negotovost ljudi, virusna kriza, več časa za družbena omrežja …?
Vojna med rdečimi in črnimi, levimi in desnimi se tragično kaže v razkolu slovenskega naroda že skoraj 100 let. Zaradi novih možnosti, kot je splet, lahko vsak pride do svojih petih minut in izrazi mnenje. Navadno gre za primitivne, agresivne vsebine, ki niso vredne nobene prave pozornosti. Zrel človek česa takega niti ne bere. Ta vojna se ne bije samo zadnjih nekaj mesecev, med Slovenci kontinuirano traja že vrsto let.
Številni ljudje se na družbenih omrežjih pa tudi med komentarji skrivajo z anonimnostjo. Kakšno moč da človeku anonimnost? Kaj povzroči v naših glavah?
Anonimnost omogoča, da si ljudje upajo izraziti vse tisto, česar si sicer ne bi. Kot vidimo, gre navadno za agresivne, in kot sem že omenil, zelo primitivne vsebine. Španski filozof Gasset (op. José Ortega y Gasset) bi rekel, da tako funkcionira 'masa', ljudje, ki nimajo hrbtenice, ki so konformisti in poskušajo doseči položaj elite, vendar brez vloženega truda in odpovedi.
Menite, da bi bilo izražanja mnenj, če bi se moral vsak predstaviti z imenom in priimkom, manj?
Nedvomno bi bilo takšnih mnenj na spletu zelo malo, če bi se moral vsakdo podpisati s polnim imenom in priimkom. Večina ljudi, ki piše komentarje, so 'skrivači' brez hrbtenice.
Kakšni so značajski profili teh ljudi t. i. spletnih trolov? Kaj jih žene k sovražnemu govoru in žaljivosti?
Omenil sem, da so ti ljudje 'masa'. To so ljudje, ki svojo zatrto agresivnost sproščajo prek spleta, ki živijo na površju in po principu ugodja. Psihologi bi jih označili za 'predipalce' (to so tisti posamezniki, ki niso v razvoju dosegli stopnje moralne odgovornosti, ki niso razvili vesti). Danes govorimo o narcistični kulturi in ta kultura se kaže tudi na spletu.
Družbena omrežja se sicer trudijo odstraniti račune, ki promovirajo določeno politično opcijo. Zakaj je najemanje ljudi in ustvarjanje t. i. trolov, ki blatijo opozicijo in poveličujejo določeno politično strujo, v današnji dobi vse pogostejše?
Oblast človeka spremeni. Znano je dejstvo, da se človek pokaže v pravi luči, ko mu daš v roke malo (ali pa veliko) oblasti. Številni so pripravljeni v bolestni potrebi po oblasti (oblastniki se občudujejo, so v središču pozornosti …) uporabiti vsa razpoložljiva sredstva. Tudi laži, diskvalifikacije itd.
Prav tako se je komunikacija politikov preselila na družbena omrežja, kjer lahko z nasprotniki obračunavajo povsem neposredno. Kako psihologi vidite udejstvovanje političnih veljakov na Twitterju, konec koncev tudi Instagramu?
Današnji čas je naplavil kopico politikov, ki so osebnostno neopremljeni za položaje, ki jih zasedajo. V bistvu so nezreli, narcistični ali kako drugače mejno orientirani ljudje. Polastili so se položajev, ki jim ne bi smeli pripadati, in ker so v bistvu patološke osebnosti, jim pošteni, normalni ljudje niso kos. In ti so se umaknili in se ne potegujejo več za vodilne položaje v družbi, politiki, kajti s psihopati se lahko boriš le na psihopatski način. Zreli ljudje pa tega ne znajo in niti nočejo.
Menite, da bo tega v prihodnosti vse več?
Očitno bo tega vse več. Zahodna družba je v zatonu, pred kolapsom, in verjamem, da bo iz vsega počasi nastalo nekaj novega, da se bo krivulja spet dvignila z dna, kjer smo danes. Kako, na kakšen način, pa ne vem. Družbeni razvoj je šel skozi vso zgodovino od vrhuncev do dna in spet nazaj in nikoli ni bil linearen.
Zakaj se je prepoznavnim slovenskim obrazom tako težko izpostaviti, kadar gre za nekaj bolj političnega? Gre za zaznamovanost? Tudi nekateri politični obrazi se spretno izogibajo aktualnim težavam in problemom po svetu, medtem ko si zavezujejo vezalke na družbenih omrežjih. Kaj povzroča to?
Slovenci smo sploh nekaj posebnega. Pri nas vlada takšno vzdušje in takšna družbena klima, da se resni ljudje, ki bi imeli kaj povedati, raje umaknejo in se ne izpostavljajo. Tu predvsem mislim na politične položaje, kajti v teh vodah strokovnost in znanje ne pomeni kaj dosti. Seveda se nekateri posamezniki s svojimi mnenji izpostavijo in so sposobni prenesti vse pogrome in gnojnico, ki se zliva potem na njihove glave. Danes je treba biti politično korekten, v nasprotnem primeru pa te nekateri lobiji napadejo z vsemi topovi. Na medijski sceni smo se znašli v zatohlosti enoumja, pa si to priznamo ali ne.
Napisala: Nika Arsovski, Fotografiji: Primož Predalič