Otroci nimajo izkušenj, zato ob tesnobi tožijo zaradi bolečin v trebuščku

Otroci nimajo izkušenj, zato ob tesnobi tožijo zaradi bolečin v trebuščku (foto: profimedia) profimedia
16. 7. 2019

Med odraščanjem in razvojem otroci doživljajo številne čustvene reakcije, ki jih prepoznajo kot drugačne in morda celo negativne, vendar imajo premalo izkušenj, da bi jih razumeli. A četudi niso prepričani, za kaj gre, nam bodo vseeno povedali, ko bo kaj narobe.

Otroci ne premorejo dovolj znanja in izkušenj, zato seveda gledajo na stvari drugače kot odrasli, mi pa bi jim morali ponuditi možnosti za boljši vpogled in razumevanje. Njihovi občutki, ki se nenehno spreminjajo in razvijajo, jih lahko zmedejo, zato težko izluščimo, kakšne zdravstvene težave imajo. Otroci se razumljivo zanašajo na našo modrost in izkušnje. Povedali nam bodo, kaj čutijo, ter od nas pričakovali pomoč in rešitev.

Toda večina odraslih se do nedavnega ni popolnoma zavedala pomena duševnih motenj pri otrocih. Razen morda motnje aktivnosti in pozornosti in nekaj drugih vedenjskih težav. Celo pri odraslih se anksioznost ali tesnoba ne jemlje dovolj resno, saj večina misli, da je tesnoba zgolj normalna posledica strahu.

A anksioznost je vendarle veliko več, kot le to, da je nekoga nečesa strah. Sleherni otrok se znajde v položaju, ko se skrije mami ali očetu za hrbet, ker je zunaj temno, ali ker zasliši kak neznan hrup. V takih primerih je reakcija običajna, upravičena in ni znamenje za preplah. V nekaterih primerih pa se pri otroku razvije anksiozna motnja, ki pa močno vpliva na njegove odnose, učenje, izobraževanje in splošno kakovost življenja. Takrat je treba ukrepati.

Najnovejši statistični podatki so pokazali, da ima eden od osmih otrok anksiozno motnjo. Če se ne zdravi, motnja vodi do težav pri ohranjanju in razvoju odnosov z vrstniki, hudih motenj spanja in odvisnosti od nedovoljenih substanc.

Na žalost lahko tesnoba, ki se ne zdravi, sčasoma pri otroku oblikuje slabo samopodobo in vzbudi občutek nevrednosti. Posledično morda ne bo izstopal na akademskem polju in ne bo razvil svojih potencialov. Še več, pogost rezultat otrokove anksiozne motnje, ki jo spregledamo in je ustrezno ne zdravimo, je tudi depresija.

In kaj lahko naredite, da ne bi prišlo do tega neljubega scenarija? Bodite pozorni in se naučite prepoznati otrokove klice na pomoč. Včasih bo njihovo izražanje anksioznosti povsem drugačno, kot ga pričakujete, zato skušajte prepoznati vzroke in sprožilce težav.

Pozorni bodite na naslednja znamenja:

  • stalne bolečine v želodcu med stresnimi okoliščinami;
  • razburjenje, vznemirjenje;
  • nemirno vedenje;
  • izogibanje ljudem ali okoliščinam, ki bi lahko povzročili najmanjši stres;
  • razburjenje ali celo izpad ob drobnih težavah;
  • težave pri prilagajanju;
  • skrajni perfekcionizem;
  • nenavadno obnašanje, ki bi ga lahko šteli za samopoškodovanje (grizenje, praskanje, ščipanje ali celo puljenje lastnih las).

Če opazite, da je vaš otrok ob vsakodnevnih dejavnostih nenehno razburjen, nemudoma poiščite pomoč pri zaupanja vrednem terapevtu. Ob zgodnjem prepoznavanju simptomov bo verjetnost za uspešno zdravljenje večja, morda celo brez zdravil. Predvsem pa prisluhnite otroku, v razumnih mejah seveda. Izkoristite svoje znanje in presojo, vzdržujte povezavo z otrokom, opazujte njegovo obnašanje in navade. S temi preprostimi stvarmi boste lahko dosegli veliko in naredili občutno razliko.

Vir: Awarness Act