Vsak nov medij, ki se je pojavil v naši preteklosti, je sprva zbujal dvome. Spomnimo se samo številnih debat o slabem vplivu rokovske glasbe, ki je hreščala iz lesenih radijskih sprejemnikov, pa o škodljivih posledicah televizije. Debate o računalnikih in pametnih telefonih gredo po isti poti.
Novosti v življenja vnašajo neznano in zbujajo strahove. Danes se generacije, ki so se rodile pred prihodom računalnikov, ves čas po tiho zavedajo svojega primanjkljaja v znanju in razumevanju razsežnosti novih tehnologij. Kako naj potem poskrbijo za naraščaj, če ne razumejo v celoti na novo nastalih okoliščin? Vsak nov medij namreč spremeni življenje, dojemanje, sprejemanje sveta. In morda noben medij do zdaj ni tako temeljito posegel v naša življenja kot prav digitalna tehnologija, ki se nenehno razvija z vrtoglavo hitrostjo, da ima povprečen uporabnik ves čas občutek, da je njegovo znanje v zaostanku – in navadno ga občutek niti ne vara.
Pa vendar, digitalni mediji, digitalizacija naših življenj je dejstvo. Mlade generacije so v to rojene in bodo s tem živele. To dejstvo je pač treba sprejeti in se z njim naučiti živeti. Za boljše razumevanje pa pokukati v njegovo drobovje.
Digitalno dvorišče
Najbolj razširjena oblika preživljanja prostega časa otrok in mladostnikov je igranje računalniških iger. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so v raziskavi iz leta 2015 ugotovili, da jih osnovnošolci v povprečju igrajo slabi dve uri na dan, ob koncu tedna še pol ure dlje. Posledice se kažejo na njihovem slabšem fizičnem in duševnem zdravju, ugotavljajo strokovnjaki. So računalniške igrice torej vir zla? »Tukaj velja enako kot pri vseh drugih stvareh: če je mera prava, če izberete prave igre, težav ni,« trdi dr. Marko Ivanišin, vodja Game Lab delavnice.
»Otroci se zelo dobro znajdejo v digitalnem okolju. Splet in mobilne aplikacije so zanje kot veliko dvorišče, in čeprav na primer ne znajo angleško, poskušajo tako dolgo, da jim uspe. Poskušanje je sicer že v osnovi otroški način raziskovanja sveta, ki v tej generaciji poteka tudi v digitalnem svetu. Seveda je nadzor staršev tukaj še kako pomemben. Medtem ko so starši včasih gledali skozi okno na dvorišče, kaj dela njihov naraščaj, je tudi danes pomembno, da je neki red, da je časovno omejeno, koliko časa lahko otrok prebije v digitalnem svetu, še bolj pa, kaj tam dela, katere aplikacije uporablja in kako. Je pa to tudi možnost druženja staršev in otrok, skupaj lahko raziskujeta in se pogovarjata o digitalnih pojavih,« še pravi Ivanišin, ki je tudi iniciator in vodja spletnega portala Spreten.si, kjer mlade učijo, kako koristno uporabljati sodobno tehnologijo.
Naredi sam – računalniško igro
Otroci lahko danes obiskujejo vse mogoče športne dejavnosti, glasbene, jezikovne in druge šole, za tiste, ki jim je bližje tehnika, pa prave ponudbe ni. Prav to je spodbudilo Ivanišina, da je organiziral tečaj, na katerem so otroci, stari med 8 in 12 let, ustvarili svojo računalniško igrico. »Izhajal sem iz tega, da je programiranje digitalno ustvarjanje, in ko vam nekdo pokaže osnove, ni ovir. Hkrati je to znanje perspektivno, saj bo digitalna tehnologija vse bolj prisotna in v prednosti bo tisti, ki jo bo bolje razumel in poznal.«
Kako torej nastane računalniška igrica? Tečaj so začeli z dogovorom, kako bo zgodba igre zasnovana, kdo bo v njej nastopal, kakšni bodo liki in kakšno bo ozadje, kako se bodo zbirale točke. Potem so se lotili risanja ozadja in izdelave likov iz plastelina in s pomočjo 3D-pisala. Šele nato so sedli za računalnik in začeli programirati. »Ustvarjanje računalniške igre je kompleksna stvar, zato smo se z otroki morali dogovoriti, kaj bo kdo delal in v kakšnem časovnem sosledju. Naredili smo seznam, kaj mora kdo narediti, da česa ne pozabimo, saj bi sicer naš projekt zastal,« razlaga Ivanišin prve korake otrok v svet projektnega dela in timskega ustvarjanja. »Kadar nam je kdo 'pobegnil' v svoje igre, smo ga pritegnili nazaj k delu z argumentom, da ne bo igrice, če ne bo sodeloval. V njih smo poskušali zbuditi timski duh, in čeprav tega nismo izrecno izpostavljali, smo jim nakazali neke osnove podjetniškega delovanja.«
So se pa takoj na začetku srečali še z enim izzivom, namreč, kako otroke postaviti v realni okvir, kaj lahko ustvarijo. »Nekateri so bili namreč prepričani, da bomo našo igrico lahko kar takoj prodali za dolarje in z njo zaslužili.« Eden od fantov je takoj poiskal, kakšen je menjalni tečaj med dolarjem in evrom,« se smeji Ivanišin.
V enotedenski delavnici jim novega, milijarde dolarjev vrednega govorečega mačka Toma seveda ni uspelo narediti, pa saj tudi ta ni nastal ravno čez noč. Čeprav ni pravil, katera igrica se bo vpisala med uspešnice in katera se bo za vedno izgubila v poplavi aplikacij, ki se dnevno nalagajo na svetovni splet, so otroci na koncu dosegli svojevrsten uspeh. Izdelali so svojo igrico s samo njihovim robotskim mačkom, ki se rešuje iz različnih situacij in spopada tudi z nepogrešljivimi zombiji. Naložili so jo na splet, kjer jo lahko igrajo njihovi prijatelji, starši, sorodniki. Dobili so prvi, hitri pogled v skrivnosti digitalnega sveta. Za hip začutili, kako je, ko dihaš skupaj z ekipo, ko je izid neposredno povezan s tvojim delom. Zaslutili, da zmorejo marsikaj. V velikem svetu, v katerega jih bo kmalu zapeljalo življenje, se jim je že nakazalo morje neslutenih možnosti.
Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Aleksander Leon Cvikl
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
