Par, ki vas varno pripelje na vrh Matterhorna

Kolesa, čolni, takšni in drugačni adrenalinski športi, najnovejša tekaška oprema ... Slovenec je tudi na dopustu kleni turist, ki le težko mirno obsedi v senci pod borovci. Raje tudi v peklenski vročini dokazuje, da mu nista tuja tako tehnika profesionalnih kolesarjev v vožnji na kronometer kot jadranje ob najmočnejši burji. Pohvalno, če le želja po športnem in adrenalinskem dokazovanju ne bi šla v pretirane skrajnosti. Tudi v visokogorju.

Medtem ko se tipični Janez rad dela norca iz Jaroslava (čeprav vedo naši oskrbniki v kočah povedati, da Čehi že dolgo niso več sinonim za neopremljene obiskovalce gora), rad pozablja na svoje omejitve. Pri vsem skupaj ima, resnici na ljubo, pomembno vlogo tudi tradicija Planinske zveze Slovenije. Medtem ko je bil pred drugo svetovno vojno poklic gorskega vodnika pri nas čislan in uveljavljen, se je to v petdesetih letih prejšnjega stoletja začelo spreminjati. Vse bolj dejavna so bila planinska društva, ki so v gorah izjemno vzorno poskrbela za označevanje oziroma markiranje tudi zahtevnejših poti. Zelo veliko je bilo tudi skupinskih izletov pod vodstvom vodnikov planinske zveze. Vse skupaj hitro pripelje do logičnega zaključka. Le zakaj bi pripadnik alpske države, ki ima hribe v svojih genih, nekomu plačal, da bi ga popeljal v gore? Popolna neumnost! Še zlasti če vemo, da lahko dandanes tudi nedeljski hribolazec, v vsakdanjem življenju praviloma na pol profesionalni gledalec televizije in ljubiteljski pivec piva, pride s Kredarice na vrh Triglava tako rekoč v natikačih?

Ali spremstvo gorskega vodnika res plačujejo le bedaki?

Ob tovrstnem razmišljanju nehote prikima tudi Tomaž Jakofčič. Eden izmed približno 60 slovenskih gorskih vodnikov z mednarodno licenco UIAGM, ki se skupaj z življenjsko sopotnico Tino Di Batista s to dejavnostjo že nekaj let tudi profesionalno ukvarja: »To, da na vrh Triglava lahko pride skoraj vsak, v veliki meri drži. Moji kolegi iz tujine preprosto ne morejo verjeti, kaj smo naredili z vršnim grebenom naše najvišje gore. To je skorajda naravovarstven zločin. Sam namreč menim, da so oskrbniki poti na vrhu s klesanjem stopnic in z varovanjem pretiravali. Brez vseh teh posegov bi bil Triglav za ljubiteljskega gornika spoštovanja vreden dosežek. Tako neizkušenim gornikom prilagojenih najvišjih vrhov, izjema je recimo nemški Zugspitze, kamor vas popelje gondola, v Alpah ne boste našli. Drugače pa v tujini na kvadratnem kilometru tudi sicer nikjer ni toliko in tako dobro označenih poti kot pri nas. Res je. Na ključnih točkah boste našli smerokaze, toda nikakor ne tolikšnega števila markacij.«

Seveda bo marsikateri ljubitelj gora ob tovrstnem razmišljanju tudi v Himalaji prekaljenega alpinista pomislil, da gre pri vsem skupaj za željo vodnikov po večjem zaslužku. Tina, pri nas večkrat dobitnica nagrade za alpinistko leta, ki v tujini v gorniških krogih uživa velik ugled, na vse skupaj gleda drugače: »Zame je bistvo visokogorja neokrnjena narava. Pravi obiskovalec gora bo odšel v gore, v njih užival in jih tudi po vrnitvi pustil nedotaknjene. Vrhovi, v katere so na vsakem koraku navrtane stopnice, pač niso več prvinske. Ko sva se s Tomažem odločila povsem posvetiti temu poslu, je bil položaj v Sloveniji še bolj kaotičen. Veliko je bilo nelojalne konkurence. V tujini je sistem dela drugačen. Tam so termini fiksni in znani vnaprej. Tako že spomladi vemo, kam bomo vodili ljudi poleti. V najinem primeru so to v glavnem Angleži, ki bodo v Alpe prišli ne glede na vreme. Odprava je na sporedu v vsakem primeru. Gre le za to, da cilj potem prilagodimo razmeram. To je bistvena razlika, saj ima vodnik tako zajamčen dohodek. Slovenci pa smo bolj razvajeni, saj gremo v gore le ob lepem vremenu.«

Komu boste zaupali svoje življenje?

Tina in Tomaž nikakor ne želita spreminjati slovenskega razmišljanja na tem področju. V pogovor pa sta z veseljem privolila tudi zato, ker želita opozoriti na precej bolj resno težavo, ki jo opažata v naših gorah, oziroma kot pravi Tomaž: »Veliko je tako imenovanih kvazivodnikov brez potrebne izobrazbe oz. znanja. Pri nas pogosto opažamo, da ljudi na ledenike in v plezalne smeri vodijo vodniki planinskih društev, ki so usposobljeni le za ture brez uporabe vrvi. Tu in tam najdemo v tem poslu tudi alpinistične inštruktorje, ki prav tako nimajo potrebnega znanja za varno vodenje ljudi.«

O tem, kaj pomeni primerno znanje, pove že postopek, ki posameznika pripelje do naziva mednarodni gorski vodnik: »Pogoj je, da si sam alpinist z izkušnjami v skali, ledu in ledenikih, v visokih gorah. Obvladati moraš turno smučanje v vseh vrstah snega. Vse to je nujno. Komisiji moraš nato poslati seznam vseh svojih dosežkov. Potem moraš opraviti sprejemni izpit in šolanje, ki traja od tri do štiri leta,« pot do elite gorskih vodnikov opiše Tina.

V Sloveniji vodniki goste najpogosteje vodijo na Triglav. V glavnem gre za ljudi iz tujine. Slovenci pa gorske vodnike praviloma najemajo za zahtevnejše vzpone, oziroma kot pravi naša sogovornica: "Priljubljena je recimo najlažja smer čez severno steno Triglava, slovenska smer. To je sposoben preplezati vsak planinec, ki redno hodi v gore, vendar se sam ne zna varovati in primerno orientirati v skalnem svetu. Priljubljeni so tudi grebeni, kot so Zeleniške špice ali pa Široka peč nad Martuljkom. V Sloveniji pa je tudi kar nekaj ljudi, ki osvajajo vse dvatisočake. Med njimi je nekaj srednje težkih plezalnih vzponov. Dvatisočakov je pri nas malo manj kot 300.«

V Sloveniji pa je v zadnjih letih zelo priljubljeno turno smučanje. Veliko ljudi se odloča za osnovne tečaje. Vodnike ljudje pri nas nato najemajo za vodenje po Alpah v tujini. Člana najbolj uveljavljene slovenske vodniške naveze pravita, da je pozimi smučanje v slovenskih gorah bolj priljubljeno kot plezanje.

Si želite premagati Čopov steber?

Seveda pa imajo različni ljudje različne želje. Slovenka, ki je kot prva ženska na svetu smučala z Denalija, pravi: »V zahtevnejši primerih se z gostom najprej pogovorimo o izkušnjah. Glede na ta pogovor nato določimo 'trening turo'. Navadno v tem primeru govorimo o lažji plezalni smeri v okviru četrte oziroma pete težavnostne stopnje. Glede na to pa ocenimo, ali bi bil posameznik v resnici sposoben preplezati recimo Čopov steber.«

Še večji izziv pa je vzpon na Matterhorn: »Za vodnika je to najbolj zahtevno delo. Težje recimo od Čopovega stebra, ki je v tehničnem smislu plezanja precej zahtevnejši. Na Matterhornu je namreč prisotnega veliko vodenja na kratki vrvi v zelo izpostavljenem gorskem svetu. Vodnik mora biti nenehno 100-odstotno osredotočen. Za varovanje namreč uporablja le zahtevno tehniko varovanja s pomočjo kratke vrvi. Če gost zdrsne, moram preprečiti padec v istem trenutku. Če ta trenutek zamudim, je to usodno za oba,« pravi Tomaž, ki pa ljudem nikoli ne želi odvzeti sanj. Lep primer je njuna gostja, ki ji je pred leti uspel izjemen napredek: »Januarja si je zaželela, da bi oktobra istega leta osvojila himalajski vrh Ama Dablam. Želela si je, da bi jo pripravila za ta izziv. Ko je prvič prišla v Slovenijo, je imela veliko težav že med vzponom na Viševnik. Za lahek vzpon smo namreč potrebovali dvakrat več kot običajno. Vendar je bila gospa vztrajna. Pripravila sva ji nekajmesečni načrt priprav. Med njenimi šestdnevnimi obiski smo nato skupaj plezali v Paklenici, odšli smo v Chamonix ... Avgusta je že osvojila Mt. Blanc. Stala je tudi na vrhu Grossglocknerja. S Tomažem sta nato v skladu z načrtom odšla na Ama Dablam in se le zaradi nevarnih razmer oziroma padajočih serakov obrnila tik pod vrhom,« se celotne izkušnje spominja Tina.

Tomaž Jakofčič je eden izmed tistih zemljanov, ki je stal tudi na strehi sveta kot vodnik s klienti. Pred leti je tudi sam pogosteje vodil odprave v Himalajo, vendar se je po rojstvu hčerk v zadnjih letih bolj usmeril v Alpe. Poletje vsa družina preživi v Chamonixu, pozimi pa se s Tino na turah izmenjujeta: »V zvezi z Everestom je v medijih prisotne ogromno antipropagande, ki govori izključno o slabih plateh. Odprava na najvišjo goro sveta v organizaciji profesionalne agencije bo namreč za gosta nepozabno doživetje. Žal pa so prisotne tudi odprave, nabrane iz vseh vetrov, ki potem na nižji cenovni in seveda kakovostni ravni ponujajo enako izkušnjo. Vedeti pa moramo, da na Everestu praviloma umirajo ljudje, ki se tja odpravljajo sami ali pa v družbi slabo organiziranih in pripravljenih odprav.«

Vsak, ki razmišlja o tovrstnem izzivu, mora pred tem seveda vzeti v zakup določene stvari. Everest ni nekaj, kamor se človek odloči oditi 'čez noč', ampak gre za projekt, ki traja več mesecev ali celo let. Tomaž Jakofčič pri tem poudarja ključne vidike: »Za to avanturo mora posameznik, ki si želi stopiti na vrh sveta, izbrati profesionalno agencijo, ki bo nudila odličen servis na gori. V primeru pomanjkanja izkušenj tudi gorskega vodnika. Ta vsako leto v aprilu in maju organizira odpravo. Za vzpon na Everest boste odšteli od 30.000 do 45.000 evrov. Gre za kompleten servis. Letos je Everest s pomočjo agencije osvojil še en Slovenec, in sicer Tomaž Rotar, ki je dobro telesno pripravljen in odličen gornik. Brez predhodnih priprav namreč nima smisla razmišljati o takšnem projektu. Priprave na vzpon pri večini ljudi, takšna je predvsem angleška praksa, praviloma trajajo leto ali dve.«

Slovenka na vrhu Mt. Blanca v družbi Richarda Bransona

Tako kot pri drugih poklicih je tudi pri gorskih vodnikih pomemben življenjepis. Štejejo izkušnje in pretekli dosežki. Tomaž pri tem omeni zanimivo moč Everesta: »Angleške agencije naju vsekakor tržijo prek najinih življepisov. Pri tem pa je zanimivo, da se ljudem zdi najbolj markanten moj vzpon na Everest, ki pa nikakor ni moj največji in najzahtevnejši alpinistični dosežek. Opravil sem veliko bistveno težjih vzponov, ampak tujci očitno največ dajo prav na Everest.«

Oba pa se strinjata, da so bili med njunimi gosti doslej v veliki večini le čudoviti ljudje. To velja tudi za najbolj znanega med njimi, britanskega milijarderja Richarda Bransona, ki ga je v skupini gorskih vodnikov na vrh Evrope popeljala prav Tina Di Batista: »Richard je bil naš gost skupaj s svojima odraslima otrokama in njunimi prijatelji, med katerimi je bila tudi angleška princesa Beatrice. Povzpeli smo se na Mt. Blanc. Angleški poslovnež je izjemno prijetna osebnost. Enako velja za njegove otroke. Spomnim se, da se nihče med njimi ni nad ničimer pritoževal. Čeprav je bila koča, v kateri smo prespali, prepolna, tako da je na štirih posteljah moralo spati osem članov njihove skupine.

Besedilo: Boštjan Belčič
Fotografije: arhiv Tomaža Jakofčiča

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču