Med gledanjem raznovrstnih serij na televiziji ali računalniku si vedno znova zaželim, da bi – tako kot glavni liki – imela družbo prijateljev, s katerimi bi preživljala čas.
Prijatelji, Novo dekle, Kako sem spoznal vajino mamo, Veliki pokovci vse se vrti okoli družbe, ki ji zaupaš in v katero spadaš. V gimnaziji sem še imela skupino prijateljev, zdaj pa se družim zgolj z individualnimi prijatelji.
Pri tem pa nenehno pozabljam, kakšno vrednost imajo moji prijatelji in kakšne so prednosti uživanja v dvoje. Recimo, če se dva spreta, ti ni treba izbirati strani. In v serijah ti redko povedo, da se v resnici med seboj v skupini ne razumejo vsi enako in da se, če bi pustil dva naključna lika v isti sobi, ne bi imela o čem pogovarjati.
Večje skupine prijateljev težko funkcionirajo brez trših vezi med pari. V večjih skupinah je tudi težko spoznati druge ljudi ali neopazno ponikniti za mesec ali dva, ko se ti resnično ne da ukvarjati z drugimi ljudmi.
Vsake toliko se moram opomniti, kako hvaležna sem lahko za svoje prijatelje. Ni jih veliko, tistih res bližnjih, ampak če so v zadnjih desetih letih preživeli vse moje izpade, godrnjanja, sramotilne trenutke, kratkotrajne zamere in slabe dneve, pa še vedno stojijo ob meni in vem, da še nekaj časa bodo, verjamem, da sem našla prave. Ko se slišiš skoraj vsak dan, čeprav živiš v različnih državah ali na drugih kontinentih, in ko se obiščeš, kadar le lahko, tudi ni slab vzdržljivostni test dobrih vezi.
Predvsem pa se moram nenehno opominjati, da ima realno življenje le malo skupnega s serijami in filmi, ki jih obsesivno gledam skupaj s prijatelji. Virtualno življenje ni resnično in postavljanje meril za svoje življenje na podlagi neresničnega ne vodi do zadovoljnega življenja.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"